Koliko premorete tistih pravih prijateljev predvsem pa prijateljic

14. apr 2009 7:59

uh, jaz bi lahko imela en kup prijateljev, če bi znala biti tiho. Tako pa vedno povem kaj si mislim in zato izpadem zaj..- - pa ne na grd način, samone maram da se pometa z mano (tako mož kot kdo drug ne). Zakaj bi moralo biti vedno tako kot hoče nekdo drug? To zame niso prijatelji. Samo ravno zaradi tega se imajo pa potem o meni kaj pogovarjati. kleo

14. apr 2009 11:06

Košuta je napisal/a:

Hm. Vendy, kakšna je po tvoji izkušnji zdrava reakcija oziroma kako se človek pravilno postavi zase. Če mene kateri od njiju pokritizira mi sicer ni najboljši občutek na svetu, temveč ju poslušam, potem pa v sebi premeljem, "začutim" pravi odgovor in začnem ravnati tako, če mi to narekuje tudi filing. Večji problem imam, kadar me napade na primer šef, ki je izrazito ambivalenten - ko je dobre volje, ti obljubi vse, si odličen delavec, tralala, ko je slabe, poslušaš žaljivke in očitke o nesposobnosti. Težko se je postaviti zase pred človekom, ki ima ego večji od Triglava in bognedaj, da bi kdo namignil na njegovo nezmotljivost. In če je od njegovega razpoloženja odvisna tvoja plača. Košuta

Dobri bog, da ne bom postala kakšna Helena/Magdalena.....))))))))))) Košuta, človek se, da uporabim tvoj termin, pravilno postavi zase takrat, ko je sam prepričan vase. Vase je pa človek kvalitetno prepričan takrat, ko ve, da je usklajen z naravo in vesoljem. Skratka, ko začuti, da je ponotranjil univerzalni princip. Sorči, se ne da bolj v formatu recepta napisati, ta občutek pride in ko pride, ga spoznaš. Tudi, če se kdaj izgubi, veš, da bo prišel nazaj. To je posledica dela na sebi in ne pride čez noč. Žal nekateri tega ne doživijo celo življenje. Oziroma, se mi zdi, da so taki nesrečniki v večini.Kdor pusti, da mu zamere izpred tridesetih let definirajo vsakdanjik, bo pač vedno zakrčen in ne bo znal nikoli dozirati "postavljanja zase". Tudi opisani primer tvojega sodelavca kaže na to, da se človek še ne zna ne umeriti in ne umiriti in da pada v interakcije, kjer se ga eni bojijo (oziroma se bojijo njegovih reakcij), on pa išče točno to, da zapolni lastno negotovost. Takim primerkom se človek najlažje izogne tako, da si razloži, zakaj je primerek tak in da se na temelju tega zavestno odloči, da v tej igri korenčka in palice ne bo sodeloval. Na primeru: če ti nekdo reče, da si nesposobna, potem lepo na normalnih obratih odvrneš, da se tako s tabo ne govori in da pričakuješ opravičilo in potem človeka suho in hladno nepremično gledaš v obraz in čakaš, da se umakne. To traja kakih 5 sekund maksimalno in potem se to itak nikoli več ne zgodi. Deluje. Ti pa kot dama (in ne kot kakšno zlopamtilo) tega dogodka ne omenjaš nikoli več. In ko naslednjič v drugem kontekstu prideš v konfliktno situacijo, potegneš ven izkušnjo dolgega molčečega ubijalskega pogleda in that is it. Vendelina jr.