29. november

29. nov 2007 19:12

Jaz se cisto raztuzim, kadar pridem do glasbe iz tistih casov - v familiji sem imela ljubitelje Viceta Vukova in Josipe Lisac, na pamet znam opero Nikola Subic Zrinski, skratka, ce zdajle zacnem se kaj prevec brskat po youtube, sem dobra do jutra. Da o Bijelo Dugme ali Leb i sol, etc etc etc, niti ne govorim. lp, proxima

29. nov 2007 19:38

Jaz sem tudi iz te generacije in ker sem bolj vesele sorte, se se vedno zabavam ob filmih Ko to tamo pjeva, pa Maratonci trce poslednji krug, pa Pozoriste v kuci je bilo super pa Pop Cira.itd... Se vedno pa me zvije,ko se spomnim, kako so vrli Slovenci prevajali socne balkanske kletvice s Krscen Maticek,haha! In tako kot je Jospia Lisac zapela Ave Marija.., me spreleti srh. Taksnih ni vec,pa naj kdo rece kar hoce,- se mi vcasih kar malo stozi za + Jugoslavijo... lucka

29. nov 2007 19:40

Mi smo pa generacija,ko smo še postali pionirji,nikoli pa nas niso sprejeli med mladince.....tko,da sem večen pionir !! Zaobljubo pa še znam. Lp tejka77

29. nov 2007 19:42

Rada sem imela ta praznik,danes sem se spomnila kako smo bili veseli počitnic,takrat sem obvezno vsako leto šla na vas do svoje babice.Ta praznik nekako povezujem z njo,bili so lepi večeri ko nam je babica pripovedovala o svoji mladosti.LP. golubić

29. nov 2007 19:56

Zdravo lovebeyba! A veš kaj je bistvo jugonostalgije? Takrat smo bili mladi!!!!!! Drugače pa ravno tako kot zdaj ni bilo dobro govoriti o nekaterih stvareh, na primer, da je bilo prej, v starih časih, vse boljše. Pa poimenovali smo ceste, šole itd. po mrtvih narodnih herojih (letališč pa ne res ne, glej ga zlomka). Nekaj je že bilo boljše, nekaj pa prav nič - razen tega, da nas ni trgalo v križu, da smo brali brez očal, da nam ni bilo prav nič treba paziti, kaj jemo, in da je bil moj dragi žrebec, za katerim so se mladinke na veliko ozirale po cesti.... Ko smo končno na kredit kupili televizor, se je program začel ob šestih zvečer in za vse praznike so vrteli iste filme in koračnice. Obešali smo zastave in hodili na proslave, kjer so vedno govorili tovariši "iz Ljubljane" in enrat se je sam Edvard Kardelj pripeljal na proslavo na Trgu revolucije. Aja, pa Tito je tudi prišel in smo ga šli gledat, pa smo videli samo njegov avto in Jovankine pudlje. Nosili smo štafeto mladosti in to je bila res čast. Mislim, da smo imeli malo oprane možgane - moja mama je ob tem takrat zavijala z očmi, jaz pa spat nisem mogla od nervoze en dan prej. Eden mojih vrstnikov je v tretjem razredu v spis o Titu napisal, da "...se je učil za ključavničarja, potem mu pa ni bilo več za delat in je šel v komuniste". Njegov ata je bil po tem nekaj čas odsoten in mamo so prestavili na drugo delovno mesto (zdaj je to smešno, ja, takrat pa ni bilo). Kar jaz zdaj pogrešam, je solidarnost, ki je bila prej nekaj samo po sebi umevnega - pa ne mislim tiste: "kdo mi pošlje seminar, ker se jaz s tem ne mislim zafrkavat". Tema eseja na maturi je bila knjiga "Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja" in s tem smo se vsi zafrkavali, pa če smo imeli čas ali ne. Da bi se učil dva tuja jezika, ni bilo zaželeno. Takrat je bilo normalno, da si se sklonil k človeku, ki je nemočen ležal na cesti, oziroma si lahko še nasrkal, če se nisi. Takrat smo po službi vsi skupaj šli domov k sodelavcu kopat luknjo za cisterno, naslednji vikend pa je on nam mešal malto, ko smo polagali ploščice (ki smo jih en teden prej v mukah in strahu pretihotapili čez mejo, ker so se dobile pri nas samo roza, pa še teh ne za vse štiri stene...). Takrat si nismo razbijali glave s tem, kakšen hladilnik kupiti, ker so imeli v Metalki samo enega in če ni bil dovolj dober zate, ga že nisi dovolj rabil. Po stoenko smo se peljali v Kragujevac, ker si jo tam dobil dosti prej, pa še barvo si lahko izbiral (v Mariboru smo čakali 8 mesecev in ko so prišle, so bile prav vse kanarčkasto rumene - pa so rekli vzemi ali pusti). Če si imel srečo in si si lahko privoščil wartburga, si ga vozil 20 let. Na morje smo hodili v sindikalni dom, kjer nam je kuhala upokojena kuharica iz naše menze, in tistim "socialnim" je dopust plačal sindikat, pa še kako dnevnico je direkor primaknil, da so imeli za sladoled. Nekateri so dobili družbena stanovanja in kredite, nekateri pa za to niso bili dovolj moralnopolitično neoporečni. O tem je odločal sekretar v podjetju in če si kdaj parkiral na njegovem mestu, si pač neoporečnosti na tem svetu nisi prislužil. Vsak mesec je bila ena sobota delovna - VEDNO je bila delovna Velika sobota in VEDNO so se pisale šolske naloge 25. decembra - in enkrat na leto smo imeli v soboto "Nič nas ne sme presenetiti"....takrat je v čebru gorela maketa našega TOZDa (za mladičke: TOZD = temeljna organizacija združenega dela), prostovoljni gasilec nam je na njej kazal, kako se gasi z ročnim gasilnim aparatom, in člani športne sekcije so ležali raztreseni po trati, vsak z listkom na prsih, na katerem je pisalo, kakšne "poškodbe" imajo, da so potem tovarišice iz Civilne zaščite pokazale, kako se jih osrbi in obveže (kdo ti pa to zdaj pokaže???). Kuhar se je medtem potil ob kotlu, v katerem je brbotal golaž za vse, pa je bil potem cirkus, ker Intes ni pravi čas pripeljal kruha in ga je moral vratar iti kar sam iskat s kombijem. Ta dan ni bilo ne dopustov ne bolniške, pa če si po vseh štirih prilezel v akcijo. Oh, jej, komaj mi je dobro steklo, pa že nihče več noče brat! Sorry, ne bom več - pa še marsikaj bi bilo za povedati. Sonja

29. nov 2007 20:07

limnol je napisal/a:

Zdravo lovebeyba! A veš kaj je bistvo jugonostalgije? Takrat smo bili mladi!!!!!!

Se popolnoma stinjam s tabo, lepi casi, ker smo bili se mladi. Jaz sem se generacija, ki je bila sprejeta med mladince, pa ne, da sem bila takrat nad tem tako navdusena. Pa tudi okoli sprejetja v pionircke nismo doma delali prav velikega cirkusa. Se bom pa vedno dobro spomnila, kako je moja sosolka v osnovni soli hodila vedno k polnocnici in se potem trudila, da drug dan ni zaspala. Se posebej se dobro spomnim, kako smo imeli v tretjem razredu prav eno sitno "ucitlco" (tovarisico), ki je iz tega delala probleme. Ko so se casi obrnili, je pa prva zacela na Veliko Soboto k zegnju nositi sunko in potico (bljak, pa ne za potico ampak za "trsico"). Pa tudi jutranjega pozdrava v prvem razredu se se dobro spomnim: "Za domovino...." na sreco so ga potem kmalu ukinili. LP in se naprej prijetno obujanje spominov tudi pri gledanju starih propagandnih filmov. Jerneja USA

29. nov 2007 21:26

Mi smo pa še dolgo po Titovi smrti pozdravljali "Za domovino ... po Titovi poti naprej" Pa še stole smo morali dati na mizo, preden smo po končanem pouku odšli domov ... V svojem albumu imam še vedno sliko ponosne pionirke. Se še kdo spomni pionirske himne: "Mi smo slovenski pionirji, najmlajši borci, borci za prostost. Mi vsi in naši komandirji, zgradili bomo kar veli dolžnost. Starejši bratje priborili, ste vsem nam zlato svobodo, mi mladi bomo se trudili, da ohranimo svobodno zemljo ..." Ali veste, da smo bili tudi tu Slovenci v Yugi nekaj posebnega? Vsi ostali so peli, da so "Titovi pioniri", mi pa smo bili kar pošteno "slovenski pionirji"! Kar pa se bližajočih praznikov tiče - spomnim se, da mi je v vrtcu prijateljica navdušeno razlagala, kako ji je Miklavž prinesel rokavičke pa čokolado, jaz pa sem jo le začudeno gledala, saj se mi niti sanjalo o kakšnem Miklavžu. Dedek Mraz je bil (in je zame še vedno) zakon, sploh, ker je imel čisto tako uro kot moj ati ...

29. nov 2007 21:40

mi smo pionirčki še postali, mladinci pa ne več...imam pa še vedno spravljeno in rdečo rutico in temno modro kapo z zvezdo in pionirčkoma, pa slikce v albumu, pa Dedka Mraza še vedno vsako leto čakam...Kljub temu, da ne morem reči, kako je bilo "takrat", ker sem malo premlada, je moralo biti boljše od nenehnega hitenja,drvenja v prazno, ki je prisotno zdaj, se mi zdi da so se spremenile vrednote, da je družba postala bolj "grebatorska", preveč ambiciozna, in da na tradicijo kar nekako pozabljamo. Po mojem mobiteli in skype ne morejo nadomestiti kavice in klepeta, kakšnega izleta....pa je vedno bolj tako..žal. lep praznik vsem nostalgikom! Sashika

29. nov 2007 21:51

Sashika je napisal/a:

Po mojem mobiteli in skype ne morejo nadomestiti kavice in klepeta,... Sashika

Ne, res ne morejo, ampak internet pa pripomore k temu, da sem v tem letu, odkar sem na Kulslo, spoznala veliko novih in zanimivih ljudi, s katerimi upam, da bom se veliko casa v stiku (pa ceprav najveckrat samo preko interneta). Pa tudi to, da sem v kontaktu s starsi preko skype kadar se mi zahoce, tudi veliko pomeni. Res pa je, da ce bi bila druzba manj grebatorska in ce bi zaposlovali se v takem smislu kot prej (vsak je imel sluzbo), bi jo mogoce tudi jaz imela kje blizu doma, da interneta sploh ne bi rabila. No, oprostite, ce sem malo zasla. Lep veseli december vsem! Jerneja USA Sporočilo je spremenil(a) Jerneja USA dne 29. nov 2007 21:52:31

29. nov 2007 21:54

Imam prijatelja,ko revček ni bil sprejet med pionirje.Imel je vodene koze.Je pa prva generacija,ki ni bila sprejeta med mladince.Tako da ga sedaj šalimo, da je cicibanček.