12. nov 2007 12:07
Meni so narečne posebnosti čisto simpa. Če česa ne razumem, vprašam in dobim prevod. V tem je bistvo komunikacije. Tudi internet govorica je eden od fenomenov, ki vplivajo na razvoj jezika. Skratka, govorna raznolikost daje možnost, da se vsak nekaj novega nauči in dajmo si tule eno možnost. Se mi pa zdi, da nismo imeli posebej srečne roke, ko se je umovalo, kako bi v izobraževalni sistem vpeljali standarde knjižnjega jezika in kako bi ljudi naučili jezika, tako da bi ga prepoznali kot učinkovito orodje. Na primer: v angleškem osnovnem izobraževanju morajo otroci vsak teden napisati en esej, poleg tega imajo še izobraževalni modul, ki se mu reče Speach & Drama, tako, da se naučijo pripovedovati in uporabljati ustrezna dramaturška orodja, da je pripoved zanimiva. Ocena iz angleščine je temeljni kriterij pri vpisu na katerokoli univerzo (pravijo Angleži, da stroke bodo človeka že na faksu naučili, če pa ta ne zna povedati, kaj sploh pri študiju in delu počne, je pa v osnovi neuporaben). Drug primer: v francoskem izobraževalnem sistemu se otroci učijo izražanja tako, da že zelo zgodaj analizirajo tekst z elementi literarne kritike. To pomeni: prebere tekst, navede za kakšen tekst žanrovsko gre, kako je misel uvedena iz razvita v tekstu ipd.. Če francoski dijak v eseju poskuša nekaj argumentirati v stilu: prvič (in sledi neka navedba), potem mora biti obvezno tudi "drugič (in spet sledi navedba) in najmanj še končni sklep. Če po "prvič" ni "drugič", dobi nezadostno oceno, neodvisno od intrigantnosti celotnega teksta. Pa se otroci lepo naučijo. In tega se naučijo tudi ne-Francozi, če grejo na pripravljalne izpite za pridobitev potrdila o znanju francoščine (v naši skupini je imelo kar nekaj ljudi pošastne težave z omenjeno veščino, pa smo bili v skupini najmanj univerzitetni diplomiranci). Sama sem imela to srečo, da je imela profesorica slovenščine v gimnaziji relativno podoben pristop kot ga ima francoski izobraževalni sistem, pa še eseje smo morali pisati doma in pripravljati seminarje in je ta gimnazijski dril dopolnil tisto, kar sem dobivala že skozi domačo vzgojo in čemur sem se v pubertetni fazi upirala (moja mama je takisto profesorica slovenščine).
Zame je bilo v prehodu v odraslo dobo relativno šokantno spoznanje, da se ljude z univerzitetno diplomo precej nalomljeno izražajo in to tudi takrat, ko so morali predstavljati svoje delo. Bila sem tudi zaposlena v kolektivu s pretežno tehnično inteligenco in tam so inženirji stalno nekaj bentili - in če si hotel, da je dal človek mir, si mu lepo predlagal: dajte, napišite eno vlogo, dajte tole misel na A4....in je bilo potem za vekov veke mir. Ker ljudje preprosto niso zmogli svoje zamisli preliti v črke in besede, ki bi vodile v konsistentno celoto! Sicer mi je bil na začetku kariere to "dober trik" za zmanjševanje napetosti pri delu, zdaj pa si mislim: Če imajo ljudje pri nas težave z ubesedenjem svojega dela (pa so zato, da počnejo, kar pač počnejo, hodili šestnajst in več let v šolo in je po sili razmer nekaj vendarle ostalo v glavi), kako lahko ubesedijo kakšne bolj komplicirane zadeve? Na primer, kako lahko ubesedijo kakšno emocijo? Kako se lahko pogovarajo v družini? Kako izmenjavajo argumente? Kako se znajdejo v pogovoru, kjer vsi ne mislijo enako? Takšen disput se namreč zelo velikokrat hitro spremeni iz argumentum ad rem v argumentum ad hominem (doživeto tudi na tem portalu). Naša kultura izražanja vobče ni posebej bleščeča in dokler nekdo ne zna povedati tistega, kar želi, tudi ne sliši in nima pojma, da je pri muki ubesedovanja uporabil napačen sklon (hej, če se kaj zanikuje, se samostalnik postavi v drugi sklon, pa tretji in peti sklon sta namenoma različna!), pa da ima slovenščina dvojino. In da je dvojina seksi. Ker se (citiram Toneta Pavčka) samo v slovenščini lahko reče:Midva se ljubiva. Drugi jeziki tega ne morejo. Pa da je pri stopnjevanju pridevnikov nekaj pravil (tisto, kar se konča na -en, av, at, ast se stopnjuje z bolj, najbolj, manj, najmanj). Samo s slovnico je smiselno čistiti takrat, ko ima izrečena/napisana misel uvod, jedro in zaključek v pravilnem vrstnem redu 8sem hotela napisati, da ima misel rep in glavo, samo pri glavi dobim takoj asociacijo na "glavo v torbi/cekarju/kufru) . Nekonsistenta misel ne bo z nobeno slovnično intervenco postala konsistentna.
Tudi ne bo konec s slovenščino, če v njen pogovorni del prihaja brejkanje legice, pa če se kdaj kaj skensla. Sloveniziranje angleške besede do faze, da jo sklanjaš ali spregaš po vseh pravilih slovenščine je v vsakem primeru rezultat kreativnega uma (mora znati vsaj dva jezika in smiselno prirejati zakonitosti vsakega za to, da izvede edinstveno duhovito kombinacijo). Prav tako ne vidim razloga, da bi na tem portalu morali vsi ravno neoporečno pravilno pisati. Samo malo več soli v misli in v stavku tu in vobče - to bi pa vsem koristilo.
Vendelina jr.
in tumpastimi ( da ne bi pomote; ne mislim z našo tumpiko
)
razumem tako
Sporočilo je spremenil(a) kobra 1 dne 12. nov 2007 13:08:10
