Tašča - snaha

10. dec 2009 13:33

Imam pa res srečo. Moja bodoča tašča je zlata. Prijazna, poštena, odlična kuharica, prava dama. Boljše si ne bi mogla želeti. RadaJem

10. dec 2009 13:41

RadaJem je napisal/a:

Imam pa res srečo. Moja bodoča tašča je zlata. Prijazna, poštena, odlična kuharica, prava dama. Boljše si ne bi mogla želeti.

Točno tako je govorila moja znanka. Ppotem sta se pa poročila. Slučajno sem stala zraven, ko so prišle na vrsto čestitke in ji je novopečena tašča rekla: "a si zdej srečna, k si mi sina vzela?". Od takrat naprej ji greni življenje in se očitno ne zaveda, da tudi sinovega.

10. dec 2009 14:06

petkica je napisal/a:

RadaJem je napisal/a: Imam pa res srečo. Moja bodoča tašča je zlata. Prijazna, poštena, odlična kuharica, prava dama. Boljše si ne bi mogla želeti. Točno tako je govorila moja znanka. Ppotem sta se pa poročila. Slučajno sem stala zraven, ko so prišle na vrsto čestitke in ji je novopečena tašča rekla: "a si zdej srečna, k si mi sina vzela?". Od takrat naprej ji greni življenje in se očitno ne zaveda, da tudi sinovega.

 

Zanimivo. Meni je tašča (s katero že skoraj 25 let živimo pod isto streho, resda v čisto ločenem stanovanju) tudi povedala, da je bila v dilemi, kako ravnati, ko je videla, da gre med njenim sinom in menoj zares. Je imela občutek, da izgublja sina, mi je povedala (čeprav ni edinec, ima še mlajšo sestro), potem pa se je odločila, da raje, kot da tega sina izgubi, dobi v hišo še enega "otroka". In tako je tudi bilo. Na poročni večer me je potem na blazini čakalo tudi posebno darilo tasta in tašče, samo zame, dragocen prstan.

In ni nam še strehe vrglo s hiše zaradi pare, ki bi uhajala med nama dvema. Ker smo se dogovorili, da se v naši hiši vse lahko pove, kot tudi, da mora vsak vzeti v zakup, da dobi z isto mero nazaj. In tako je tudi bilo. In čeprav v isti hiši živimo tri družine, si vselej zvonimo ali potrkamo na vratih, preden vstopimo drug drugemu v njegov del hiše. In pravila so bila dogovrjena že pred začetkom skupnega življenja pod eno streho.

 

Mamamia

mamamia

10. dec 2009 14:51

Bravo Lisa, točno tako razmišljam tudi sama jaz ne rabim drugo mamo meni moja popolnoma zadustuje.Tudi popolnoma nič od tašče ne pričakujem in tudi nič ne dobim.Lepo doma sedi in čaka,da pridem in skuham tudi za njo,pa sploh ni problem rajši sama vse naredim,kot pa da bi mi kdaj kdo metal pod nos.Me pa zelo moti ta bolestna obsedenost s hčerko,ki med nami kr naprej nekaj zakuhava.Sama imam še eno sestro in mama in oče nista nikoli delala razlike ali kaj na skrivaj od doma vzela in meni na skrivaj dala brez vednosti sestre. Sama žal še nisem mama vem pa zagotovo,da če bova imela več otrok ne bova delala razlik in bova vsakemu na svoj način dala vedet,da je na svoj način pomemben v najinem življenju in da ga imava rada.Ne vem povejte ve,ki ste mame se vam zdi to normalno ,je to,da otrok,ki zate skrbi in te živi je zelo malo vreden.Tisti pa ki je od doma in pride vsak teden 2x na obisk in spraznit shrambo je pa bog in batina.....te ljubezni preprosto ne razumem. Hotela sem samo povedat, da vedno ne drži tista zgodbica o spoštovanju in lepi besedi... sensia

10. dec 2009 15:18

Poznam te zgodbe, da je vsakodnevna skrb za nekoga, sploh za starše ali tasta in taščo, nekaj povsem običajnega in samo po sebi umevnega, občasni obiski drugih otrok pa vredni več kot ves svet. Ker vidijo samo njihove lepe in dobre strai, oziroma jih vidijo, kot si jih želijo videt in ni vsakodnevnih dogodkov, ki lahko kdaj tudi prispevajo k slabi volji,  nerazpoloženju ali kakšnemu sporu in posledično manj  lepi podobi. Tebe in moža pa vidijo vsak dan in tako vajina podoba ne more biti idealizirana.

 

Pojdita z možem enkrat nekam za teden ali deset dni, tačas naj za taščo skrbi hčerka, po možnosti naj se preseli k mami...  Bi znalo biti učinkovito zdravilo.

 

Mamamia

 

mamamia

10. dec 2009 16:25

Sensia, ne razumem zakaj jo takole rihtaš z vseh strani, dobivaš pa samo očitke in nehvaležnost? To ni tvoja dolžnost, ti nisi njena hči. Če starš ni sposoben skrbeti zase, potem se morajo najprej vključiti otroci (beri: tvoj mož in njena hči). Zakaj si prevzela ti to odgovornost? Imate kake neporavnane račune, pa čutiš, da ji moraš nekako vrniti? Ne razumem. Kar se tiče svakinje: jaz bi ji že pokazala. Mamamia ti je dala super idejo. Pojdita nekam, pa naj se punca malo s svojo mamo ukvarja. Žleht, ampak učinkovito. Pa še očitati ti ne more. Gigi_84

10. dec 2009 17:03

mamamia je napisal/a:

p>Pojdita z možem enkrat nekam za teden ali deset dni, tačas naj za taščo skrbi hčerka, po možnosti naj se preseli k mami...  Bi znalo biti učinkovito zdravilo.   Mamamia   mamamia

Bravo mamamia,to je predlog in pol. Glede na to, da sta zaenkrat še sama, pojdita za dva tedna!!! murnik

10. dec 2009 17:35

Groza me je, ko berem izkušnje nekaterih ubožic, pa naj bodo snahe ali tašče. Moram reči, da se z mamo (tako pravim tašči) zelo dobro razumeva. Glede na to, da sva bila z možem skupaj le par mesecev, in sem se še mladoletna preselila k njemu naga in bosa (skoraj dobesedno) in me je pravzaprav njegova mama obula, oblekla in tolažila v težkih trenutkih, bi mi morala to v devetih letih neštetokrat vreči pod nos. Pa ni. Živimo v skupnem gospodinjstvu, mama pa nama je že na začetku odstopila spalnico, "ker potrebujeva zasebnost". Že na začetku je rekla, da je končno dobila hčerko, ki si jo je vedno želela in obe sva se temu primerno obnašali. Na mamo sem zelo navezana, prav tako na stare starše (moževe, ki sem mu jih ukradla). Saj ne rečem, včasih udari strela z jasnega, in se tudi zdereva ena na drugo. Vendar mi je že na začetku dala jasno vedeti, da sem član družine, in imam pravico povedati, če mi kaj ni prav. Jaz pa sem ji odgovorila, da pač živim pri njej, in naj mi pove, če ji bom s čim stopila na žulj. Tega se obe drživa. Se zgodi, da ena drugo pošljeva "v rodno", vendar se to v trenutku pozabi - ne kuhava zamere, ker to nima smisla. Prav tako mojemu možu in njenemu sinu (edincu, ki hvala dobri vzgoji ni mamin sinko) ne otežujeva zadeve s tem, da bi bil med dvema ognjema. Če kateri kaj ne paše, se pomeniva sami. Sicer pa se gre le za malenkosti, kot je njeno pomivanje posode z mrzlo vodo in moje puščanje nogavic kjerkoli mi padejo z nog. Ampak na oba računa se precej nasmejiva. Glede kuhanja imava tudi urejeno. Je nekaj jedi, ki meni ne grejo dol, zato takrat za naju z možem kuham jaz. Dogovarjamo se za en dan vnaprej, ponavadi kuhava vsaka en teden - odvisno od njenega delavnega časa. Če dela popoldne, kuha sama, če zjutraj, pa jaz, le pripravo sladic popolnoma prepušča meni, saj pravi, da imam roko za to. In kaj sem slišala na poročni dan? Mama je jokala kot dež, ko me je objela (kostim sem imela na ramenih prav moker) in rekla, da me ima rada, babica pa je izjavila, da ima končno vnukinjo. Konec koncev pa je tudi tako, da spoštujeva ena drugo, in se imava radi. Pa še mama je zakon! Upam da nisem zamorila, Lp od R.

10. dec 2009 18:03

Ja,ene imate res srečo in lepo je,če se s taščo razumeš.Jaz iz svojo nimam nobenih stikov,prav tako ne z svakinjo.Me pač nista sprejele in vedno iskale napake v meni tako,da smo kar zaključili.Fant jih sicer obiskuje in mu tega ne preprečujem,ker je to pač njegova družina.Je pa zanimivo,da taščo počasi peče vest saj je baje zadnjič nekaj jokala,da verjetno ne bom dopustila,da bi videvala najinega otroka,ko ga bova pač imela.....Skratka me prav nič ne moti,da nimamo stikov,ker z določenimi pač ne prideš skupaj in je bolje,da jih potem ne videvaš.Je pa problem seveda velik,če živiš s taščo pod skupno streho in ni druge rešitve kot,da se odseliš in greš na svoje,kar je pa v današnjih časih tudi to velik problem. sarin

10. dec 2009 18:05

Ja, mlade družine so se znašle v težkih časih. Vendar je vseeno bolje iti, kot da ti vsako sekundo nekdo žre živce. Lp od R.