20. sep 2007 11:13
Že destlestja se profesionalno ukvarjam s socialnimi zadevamiv zadnjih letih predvsem v povezavi z zaposlovanjem Skozi mojo pisarno je šlo na desetine ljudi, ki so razmišljali o odpovedi. In jih je tudi nekaj desetin "prostoviljno odpoved" tudi podpisalo. To so bile človeške usode, zaradi katerih sem zelo slabo spala. Že res, da se ljudje niso ravno odpirali pred mano, pa vendar sem lahko ocenila, kaj bo sledilo. Nekatere primere sem potem še sledila, ker je bilo strah - mene. Pred dvema letoma sem ugotovila,da je gospa, ki mi je nekaj let zatrjevala, kako je krasna odločitev, naredila samomor. V nekem trenutku so se stvari bistveno spremenile, pa jih ni zmogla. Pa mislite, da je moje prepričevanje ( meni so ploskali za vsak odhod, pa ni bilo ravno v mojem interesu prepričevanje), da naj razmisli o prihodnosti, kaj zaleglo. Ni.
Delovni pogoji in medsebojni odnosi v večini služb so neznosni. Za nameček še slabo plačani. Delovni čas je izrazito neugoden, ni mogoče obdelovati vrta, skrbeti za otroke, ne šivati in plesti za svoje potrebe. Večina žensk lahko o fitnesu in relaksaciji samo sanja, kar ni časa. Obrača vsak evro, ki jih je realno čedalje manj. Zato je naveličanost službe in beg pred takimi razmerami razumljiv.
Z uvedbo možnosti zaposlitve za krajši delovni čas je bilo pričakovati, da se bodo predvsem ženske odločile za to možnost. Pa se ne. Zato, ker je njihova plača že tako majhna, delodajalec pa od njih hoče prav toliko kot v polnem delovnem času. Te zgodbe pripovedujejo delavci, ki so zaradi odločitve ZPIZ ali zdravstvene komisije v krajšem delovnem času. V tem primeru še nekako tolerirajo, ker je zadaj bolezenski razlog. Zakaj ženske dopusta za nego in varstva otrok ne izkoristijo na tak način: zato, ker potem delajo veliko časa brezplačno, doma. Krajši delovni čas pomeni tudi oviro pri napredovanju. Po dolgoletnih izkušnjah lahko rečem, da imajo ženske v poprečju 30 % manjše plače kot moški kolegi, da v času, ko so "otroci bolani" praktično ni napredovanja. Najbrž si ne želite vedeti, kako jih obravnavajo delodajalci. Jaz na nesrečo to vem.
Zdi se mi da Brgita ni "protstovoljno" postavljena pred tako odločitev. Pravi, da ima sližbo rada. Rada bi zbežala.
Ne vem, kako je doma. Vendar je večina sodobnih moških vzgojena v okolju, kjer so njihove matere žrtvovale življenje za družino, ker se je od njih to pričakovalo. Koliko k gospodinjskemu delu prispevajo vsi tisti silni rekrativci, ki vsak dan "trenirajo". Koliko njihovih partnerk ima za rekreacijo odmerjeno enako časa. Čas, ki ga potrebujejo moški zase in ga tudi potrošijo, je treba nekomu odtegniti. Službi ? Družini? Odgovorite si sami.
V resnici nismo enakopravni. Od žensk se zahteva žrtev. Moški ne puščajo službe, da bi manjavali pleničke, v miru zlikali perilo, ali zloščili stanovanje. Od moških se zahteva, da v votlino pirvlečejo plen, da se rod prehrani. Če kaj postori, potem pomaga. Komu pomaga ? Saj vedar dela za svoje potrebe, mi pa pravimo, da pomaga ženi, za katero je običajno že delavnik. Pomaga vzgajati otroke ? Pomaga kuhati ? Tu je napaka že v samem izrazu.
Imam znanko, ki je v srednji šoli sedela pred mano. Pridna. Med počitnicami po maturi je zanosila in rodila. Študija ni dokončala. Zaposlila se je v knjigovodstvu, skrbela za družino. V tem času je mož postal državni prvak v športu, hodil na tekme, skrbel za svoje telo. Obiskoval večerno šolo in dosegel V. in Vi. stopnjo. Žena je bila doma gospodinja. Naj omenim, da mu je morala naslednji dan po plači nakazati celotno plačo, ker je bil on gazda.
Časi so se spremenijali. Rodila je še enega otroka, napol dogradila hišo in poslušala komentarje tašče, kako je priden sin, ki ji je (ženi) zgradil hišo. Pritrgovila od ust. Ko je njena firma tonila v stečaj, je dobila odpravnino, s katero si je mož kupil želeni BMW, ki bi si ga s svojo plačo ne mogel kupiti, kot skladiščnik pa ga tudi ni rabil. Z novim avtom so narasle tudi potrebe po drugih užitkih. Srečal je bivšo dekle, mlado in živahno vdovo z donosno obrtjo. Povezala ju je neskončna ljubezen, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Omenjeni gospod je ugotovil, da se njegova žena ne obleče prav, ne počeše prav. Prične jo pretepati. Cela vas ve, da gospod spi v drugi hiši, tip pa ženo občasno naloži v avto in pelje do psihiatrije, kamor jo bodo zaprli, ker se ji je od neutemeljenega ljubosumja zmešalo. Fizično močnejši jo nekajkrat zverinsko pretepe. Ona vmes dokončno izgubi službo in praktično ni možnosti, da bo dobila ustrezno zaposlitev. Vdinja se na kmetijah, čisti WC po gostilnah, pomiva posodo v bližnji gostilni. Mož pa jo ponižuje, da ji njen dober uspeh v Gimnaziji ne pomeni nič, da je niko in ništa. Tik pred polnoletnostjo drugega sina, ki je v gimaziji in se užaljeno odpove preživnini, vloži on zahtevek za razvezo. Da žena ne prispeva k stroškom. Niti besede o njeni brezposelnosti. Niti besede o tem, da kljub nasilju in utrujenosti vzorno skrbi za gospodinjstvo in do razveze celo za moževo obleko. Jasno, da jezika zaradi nezvestobe. Kar pa on v kali zatre.
Zakon razvežejo. Obstoja ljubice sodišče praktično ne dovoli omeniti. Mesec dni po razvezi jo napade z žarečim likalnikom, v silobranu ga ona prvič udari. Ker ni prič, silobran sodišče zavrne." Veste, me lahko date na detektor laži," pravi on. Preživnina zaradi nasilja upravičenke do zavezanca sploh ne pride v poštev.Sodišče kljub fotografijam, izpovedim prič, zdravniškim spričevalom o poškodbah ( ki res niso za vse primere), ugotovi, da nasilja sploh ni bilo. Na zadnji obravnavi oškodvanec, ki zahteva tudi 3 mio odškodnine od svoje brezposelne bivše žene reče: " Če bi bil res tak nasilnež, kot me prikazuje žena, me otroci ne bi niti pogledali." Kljub zdravniškim izvidom mu sodišče verjame.Ona dobi 2 meseca zapora zaradi zlomljene čeljusti. Njenih poškodb sodišče sploh ni obravnavalo, ker jih policija ni dala naprej.
Na srečo se je tip odselil k ljubici. Prihaja, kadar se mu zljubi, saj je hiša njegova. Za sina , ki študira, prispeva 100€ preživnine. Zdaj delita premoženje. Vprašajte se, kako je stanje zdaj ? Otroka pričakujeta, da bosta dobila denar.
Ona je dobila službo kot NK delavka v prozvodnji. Težko je zmogla, delo je bilo ponižujoče ( ne zdaj o tem, da je vsako delo častno), najnižja možna plača. Prekinitve delovnega razmerja vsakih nekaj mesecev, ker je bila zaposlena za določen čas. Pri skoraj petdesetih opravlja najbolj umazana in težaška dela.
Po spletu okoliščin in združenih sil bivših sošolk ima že kak mesec sedeče, pa še vedno slabo plačano delovno mesto ( 400€) v skladišču. Vsaj boljše je.
Opisala sem okoliščine ,ki jih dobro poznam. Pomanjkanje denarja načenja vse zveze, tudi tiste, ki so navidez trdne. Ob tem bom preskočila izkušnjo vdove, ki ji pokojnina ne pripada. In mora iskati službo. Ki jih ni.
Nenazadnje se izobražujemo tudi zato, da se uveljavimo na poklicnem področju. Kako se odzovemo na izgubljene priložnosti?
Silva je opisala primer, ki močno spominja na mojo teto. Le otrok je več, revščina, pomanjkanje, mož je precej starejši. V 40 letih nima niti m2 posestva, ne tistega, na katerem je delala, ne tistega dela, ki se je medtem dokupil.
Brgita se bo pač morala odločiti sama. Zaposlitev je dobrina, ki bi se je morali zavedati. Tu ni Amerika, da imaš potem, če si premisliš, drugo možnost. Praviloma je nimaš. Pa naj zveni še tako pesmisistično, take so pač moje izkušnje. Ljudje se spremenijajo, partner se spremeni, otroci postanejo drugačni. Res je, včasih komu dobro uspe, vendar se Brgita najbrž najbolj boji slabih strani svoje "brezposelnosti".
Rada bi bila vzpodbudna, vendar bom ponovila stavek, ki sem ga izrekla zelo velikokrat: " Dobro razmislite o odpovedi. To je dolgoročna odločitev za akutne težave. Vseh posledic v tem trenutku ni mogoče načrtovati."
Se pa strinjam z Veddelino. Jaz sem bila bolj konkretna. IMam namreč preveč izkušenj. In nobena se ni iztekla dobro. Na žalost. Jaz službe ne bi pustila za nobeno ceno. In tega ne bi svetovala nikomur.
Brgiti želim, da bi svoje odločitve, pa karkršnakoli je že, ne obžalovala.
F r i n a