Kariera?

19. sep 2007 9:35

Mogoče res nisem sprva zadela bistva, kar me teži. Res je skoraj vseh mojih težav kriva moja služba, saj mi gre že kar na bruhanje, ko sploh pomislim na to. Zaradi tega sem sploh začela razmišljati o spremembi, čeprav že dolgo govorim, da imam vsega zadost, zdaj pa mislim, da to ni več daleč. Rada delam, sem med ljudmi, samo veliko pomeni tudi "ozračje" na delovnem mestu. Če je delo timsko, morajo sodelavati vsi, vendar pri nas ni tako. Izstopajo določeni, za katere se javno ve, da ni z njimi nič, vendar nihče nič ne ukrene; vedno so kakšni izgovori. Zato se mi včasih že trapasto zdi, da moramo vedno isti narediti to in to, da je v hiši mir. In to za isto plačo. Če bom spet prišla z idejo o krajšem delovnem času, že kar slišim odgovore. Vendar ko oddelaš svoje, te vsi gledajo postrani, ker greš prej domov, nihče pa ne pomisli, da dobiš tudi plače manj. Saj to je začaran krog, iz katerega moram nujno izstopiti, tako ali drugače. Saj mi bo še zmanjkalo časa za kulinariko, kar bi bila res velika škoda, saj vsi radi dobro jemo i n se razvajamo. Hvala za mnenja in mogoče bo danes posijal kakšen sončni žarek, da bomo vsaj zaradi tega malo boljše volje. Upam, da bom lahko kmalu sporočila svojo odločitev. Lp, Brgita

19. sep 2007 11:17

No, sonček je pri nas že posejal in upam, da pri tebi tudi.. Res je, kot so povedale že predhodnice, da se moraš sama odločit in si zamislit vse, tudi najslabše možne variante. Moja soseda je doma - na izi vse postori, pričaka vse s kosilom, vendar kasneje nerga, kako mora vse sama naredit.. V glavnem, ni zadovoljna. Jaz pa sebe komaj dohajam - nimam pošlihtano, pa se sploh ne sekiram. Mulci znajo dat v pralni stroj, v sušilec, likat, kuhat. In zakaj: Moja situacija je že vso kariero (kot bi rekel mož podobna mamamiini. Že ko sem študirala, je bil mož deklica za vse. Pazil je malega, ga vozil k zdravniku, jemal bolniške dopuste. Kasneje, ko sem bila v službi, sem začela delat prej, zato je bil razvoz otrok, vrtci, roditeljski sestanki - njegova skrb. Včasih pravi, da se ve, kdo je mama pri hiši. In to pove s ponosom No in sedaj se bo zadeva ponovila. Moja tedenska odsotnost 6 mesecev. K sreči (če to je) so mulci zrastli... Brgita - upam, da se boš odločila prav. v svoje zadovoljstvo, saj bodo potem zadovoljni vsi.. Tina

19. sep 2007 12:52

Brgita, so ti že predhodnice ogromno pametnega povedale. Sama pri sebi gotovo dobro veš, kaj želiš. Ne pusti službe, samo menjaj jo. To najbolje narediš tako, da še naprej zavzeto, pridno delaš in si potihem, brez besed iščeš drugo (dober in sposoben kader vedno iščejo in vodilni v podjetjih raje "prevzamejo" koga iz drugega podjetja, kot pa iz borze; kot si sama rekla, 15 let si v enem podjetju, to pa je že znak, da znaš biti zvesta-pripadnai, resnosna in zavzeta delodajalcu). Ti pa lahko na kratko opišem primer moje tašče. Poročila se je rosno mlada na kmetijo, kjer je še danes. Kmetija ni velika (5ha travnikov + 5ha gozda), pa sta se vseeno s tastom odločila, da bo ostala doma, kljub temu, da so ponudbe za zaposlitev v tistem času kar deževale. Rodila je 5 otrok. Delala je doma na kmetiji, gospodinjila, skrbela za otroke (ena hčera ima celo Downov sindrom),... In danes? Stara je 52 let-takorekoč mlada. Popolnoma zgarana: brez prave volje, brez energije, strašno nekomunikativna, nerazgledana in kar je še najbolj žalostno brez vsakega centa, ki bi ga lahko vzela, ko je imela npr. operacijo krčnih žil na nogah. Sama dostikrat omeni, v kakšni situaciji je. Celo življenje je bila popolnoma predana družini, nikoli ni za sebe nič zahtevala in podrejena svojemu možu (ki je 10 let starejši in peklensko žleht!) tako psihično, kot finančno. Ne glede na to, kar je napisal zlati ati zlati (res so zlate izjeme), sem jaz bolj zato, da je ženska samostojna in neodvisna tudi pri financah (ne glede na to, koliko zasluži mož - saj več kot zasluži, več tudi lahko prispeva, ravno tako ženska, ki si glih tako mora dati nekaj za hude čase na stran). Nikoli ne veš, kaj pride v življenju. Delo pa se lahko in se tudi mora razdeliti med vse člane v družini, kolikor kdo zmore (to leti tudi na tebe). Kje pa piše, da moraš vse ti? Menjaj službo, če si v njej nezadovoljna (ti vzame preveč prepotrebne energije) in zorganiziraj (pa tudi če najameš pomoč) delo v gospodinjstvu še na ostale člane. Upam, da se boš odločila po res tehtnem premisleku. Vse dobro.

19. sep 2007 12:54

Brgita, zdaj, če prav razumem, v tem času, ko se je tu diskusija razvijala, si ti v bistvu prišla do bistva - nevralgične točke. Služba ti gre na jetra - v smislu, delo je timsko in to na tak način, da en del tima dela, drugi del tima pa za to prejema zasluge. To te frustrira. S to frustracijo greš potem domov. Kjer imaš zdaj že nadpovprečno veliko familijo. Kjer je ena masa gospodinjskih opravil. Ki se jih ti lotiš in medtem, ko šteješ, kje sta otroka in letaš za smetmi po hiši, imaš v glavi še vedno službeno frustracijo in moža takrat še ni domov, ti bi pa v točno tistem trenutku rada, da bi bil ob tebi, da bi te za kakih pet minut objel in bil čisto tiho, da bi ti potem napolnila baterije...In potem, ker ga ni in če slučajno vmes še dete kaj razbije, šteješ do deset, ker na otroke se ne tuli in si misliš v sebi: PA KAJ MI JE BILO TEGA TREBA? DOST MAM!. In potem si do TV Dnevnika že totalno utrujena, utrujenost pa se sprevrača v eno amorfno nezadovoljstvo, ki ga je hudičevo težko opisati in potem se naslednje jutro zbudiš, prešteješ, če imaš še vse otroke, pa vedno je kakšna minuta premalo in vse skupaj je ena ogromna hektika in zelo malo je vsebine. Zdaj, če je tvoja situacija kolikor toliko podobna temu tekstu, potem bi rekla takole: ne beži se pred tako situacijo! Sooči se z njo, primi bika za roge. Če te v službi frustrira to, da tvoj prispevek ni ustrezno nagrajen - potem bi te v domači situaciji zadeve dvakratno frustrirale. Prvič zaradi tega, ker domače gospodinjsko delo sploh nikoli ni ustrezno nagrajeno in drugič, ker ti v osnovi rabiš tudi eno socialno prizanje izven kroga družine. Zato v osnovi hodiš v službo, tam pričakuješ socialno prizanje in ker ga ni, se tudi ostala področja začnejo frustrirati. Zato pojdi na izhodiščno točko. Nauči se zahtevati socialno prizanje v službi. Kakšne tri mesece intenzivnih poskusov, pa se bo prijelo. V službo ne hodimo zato, da bi bili methen-fir-ales. Te vloge se znebi. Meni se je enkrat zgodilo, da me je sodelavec prosil, če lahko od mene prepiše en zbir podatkov, s katerim sem se jaz zafrkavala en teden, njemu se pa kao ni dalo, vmes je imel še eno službeno pot in je teden minil....Tiste podatke bi moral v osnovi pripraviti sam, ker ga ni bilo, sem jih delno naredila jaz, ampak to ga v nobenem elementu ni odvezalo, da jih tudi sam ne bi pripravil (ker bi jih moral itak potem še po svoje obdelati). Človeku sem mirno rekla, da ni problema, da mu posredujem tiste podatke, samo, da naj mi da svoj tridnevni zaslužek in da sprejemam tudi gotovino. Je človek zazijal. Sem mu razložila, da je bilo to v osnovni njegovo delo, ki pa ga ni opravil in ergo, če bo dobil mesečno plačo, pa v redni službi ni opravil trodnevnega dela, naj mi lepo ta del izplača. Denarja nisem dobila. Pač pa spoštovanje. Sodelavci spoštujejo tistega, ki se zna postaviti zase in ki zna postavljati meje. Pridne deklice pa ne znajo postaljati mej, zato jih tudi ne spoštujejo. Women go out, knock them down and earn respect! Tri mesece intenzivno, okej? Javi se kaj okoli božiča, boš povedala, kako stvari stojijo. Iz te službe pa odkorakaj, ko boš dobila boljše ponudbe. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 19. sep 2007 12:55:59

19. sep 2007 13:38

Ej, dobra si ti Vendy.. Jaz se zaradi podobnih stvari trenutno za 6 mesecev odmikam v Lj. Pa ne bežim. Mislim, da je tam zame nov izziv. Da se bom dokazala. Tu bodo pa že videli, kako je, če ti nihče ne odnaša riti Pozdrav vsem! Tina

19. sep 2007 21:02

Sigurno sporočim ko bo kaj novega! Lep pozdravček vsem in lahko noč. Brgita

20. sep 2007 11:13

Že destlestja se profesionalno ukvarjam s socialnimi zadevamiv zadnjih letih predvsem v povezavi z zaposlovanjem Skozi mojo pisarno je šlo na desetine ljudi, ki so razmišljali o odpovedi. In jih je tudi nekaj desetin "prostoviljno odpoved" tudi podpisalo. To so bile človeške usode, zaradi katerih sem zelo slabo spala. Že res, da se ljudje niso ravno odpirali pred mano, pa vendar sem lahko ocenila, kaj bo sledilo. Nekatere primere sem potem še sledila, ker je bilo strah - mene. Pred dvema letoma sem ugotovila,da je gospa, ki mi je nekaj let zatrjevala, kako je krasna odločitev, naredila samomor. V nekem trenutku so se stvari bistveno spremenile, pa jih ni zmogla. Pa mislite, da je moje prepričevanje ( meni so ploskali za vsak odhod, pa ni bilo ravno v mojem interesu prepričevanje), da naj razmisli o prihodnosti, kaj zaleglo. Ni.

Delovni pogoji in medsebojni odnosi v večini služb so neznosni. Za nameček še slabo plačani. Delovni čas je izrazito neugoden, ni mogoče obdelovati vrta, skrbeti za otroke, ne šivati in plesti za svoje potrebe. Večina žensk lahko o fitnesu in relaksaciji samo sanja, kar ni časa. Obrača vsak evro, ki jih je realno čedalje manj. Zato je naveličanost službe in beg pred takimi razmerami razumljiv.

 

Z uvedbo možnosti zaposlitve za krajši delovni čas je bilo pričakovati, da se bodo predvsem ženske odločile za to možnost. Pa se ne. Zato, ker je njihova plača že tako majhna, delodajalec pa od njih hoče prav toliko kot v polnem delovnem času. Te zgodbe pripovedujejo delavci, ki so zaradi odločitve ZPIZ ali zdravstvene komisije v krajšem delovnem času. V tem primeru še nekako tolerirajo, ker je zadaj bolezenski razlog. Zakaj ženske dopusta za nego in varstva otrok ne izkoristijo na tak način: zato, ker potem delajo veliko časa brezplačno, doma. Krajši delovni čas pomeni tudi oviro pri napredovanju. Po dolgoletnih izkušnjah lahko rečem, da imajo ženske v poprečju 30 % manjše plače kot moški kolegi, da v času, ko so "otroci bolani" praktično ni napredovanja. Najbrž si ne želite vedeti, kako jih obravnavajo delodajalci. Jaz na nesrečo to vem.

Zdi se mi da Brgita ni "protstovoljno" postavljena pred tako odločitev. Pravi, da ima sližbo rada. Rada bi zbežala.

Ne vem, kako je doma. Vendar je večina sodobnih moških vzgojena v okolju, kjer so njihove matere žrtvovale življenje za družino, ker se je od njih to pričakovalo. Koliko k gospodinjskemu delu prispevajo vsi tisti silni rekrativci, ki vsak dan "trenirajo". Koliko njihovih partnerk ima za rekreacijo odmerjeno enako časa. Čas, ki ga potrebujejo moški zase in ga tudi potrošijo, je treba nekomu odtegniti. Službi ? Družini? Odgovorite si sami.

V resnici nismo enakopravni. Od žensk se zahteva žrtev. Moški ne puščajo službe, da bi manjavali pleničke, v miru zlikali perilo, ali zloščili stanovanje. Od moških se zahteva, da v votlino pirvlečejo plen, da se rod prehrani. Če kaj postori, potem pomaga. Komu pomaga ? Saj vedar dela za svoje potrebe, mi pa pravimo, da pomaga ženi, za katero je običajno že delavnik. Pomaga vzgajati otroke ? Pomaga kuhati ? Tu je napaka že v samem izrazu.

 

Imam znanko, ki je v srednji šoli sedela pred mano. Pridna. Med počitnicami po maturi je zanosila in rodila. Študija ni dokončala. Zaposlila se je v  knjigovodstvu, skrbela za družino. V tem času je mož postal državni prvak v  športu, hodil na tekme, skrbel za svoje telo. Obiskoval večerno šolo in dosegel V. in Vi. stopnjo. Žena je bila doma gospodinja. Naj omenim, da mu je morala naslednji dan po plači nakazati celotno plačo, ker je bil on gazda.

 

Časi so se spremenijali. Rodila je še enega otroka, napol dogradila hišo in poslušala komentarje tašče, kako je priden sin, ki ji je (ženi) zgradil hišo. Pritrgovila od ust. Ko je njena firma tonila v stečaj, je dobila odpravnino, s katero si je mož kupil želeni BMW, ki bi si ga s svojo plačo ne mogel kupiti, kot skladiščnik pa ga tudi ni rabil. Z novim avtom so narasle tudi potrebe po drugih užitkih. Srečal je bivšo dekle, mlado in živahno vdovo z donosno obrtjo. Povezala ju je neskončna ljubezen, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Omenjeni gospod je ugotovil, da se njegova žena ne obleče prav, ne počeše prav. Prične jo pretepati. Cela vas ve, da gospod spi v drugi hiši, tip pa ženo občasno naloži v avto in pelje do psihiatrije, kamor jo bodo zaprli, ker se ji je od neutemeljenega ljubosumja zmešalo. Fizično močnejši jo nekajkrat zverinsko pretepe. Ona vmes dokončno izgubi službo in praktično ni možnosti, da bo dobila ustrezno zaposlitev. Vdinja se na kmetijah, čisti WC po gostilnah, pomiva posodo v bližnji gostilni. Mož pa jo ponižuje, da ji njen dober uspeh v Gimnaziji ne pomeni nič, da je niko in ništa. Tik pred polnoletnostjo drugega sina, ki je v gimaziji in se užaljeno odpove preživnini, vloži on zahtevek za razvezo. Da žena ne prispeva k stroškom. Niti besede o njeni brezposelnosti. Niti besede o tem, da kljub nasilju in utrujenosti vzorno skrbi za gospodinjstvo in do razveze celo za moževo obleko. Jasno, da jezika zaradi nezvestobe. Kar pa on v kali zatre.

Zakon razvežejo. Obstoja ljubice sodišče praktično ne dovoli omeniti. Mesec dni po razvezi jo napade z žarečim likalnikom, v silobranu ga ona prvič udari. Ker ni prič, silobran sodišče zavrne." Veste, me lahko date na detektor laži," pravi on. Preživnina zaradi nasilja upravičenke do zavezanca sploh ne pride v poštev.Sodišče kljub fotografijam, izpovedim prič, zdravniškim spričevalom o poškodbah ( ki res niso za vse primere), ugotovi, da nasilja sploh ni bilo. Na zadnji obravnavi oškodvanec, ki zahteva tudi 3 mio odškodnine od svoje brezposelne bivše žene reče: " Če bi bil res tak nasilnež, kot me prikazuje žena, me otroci ne bi niti pogledali." Kljub zdravniškim izvidom mu sodišče verjame.Ona  dobi 2 meseca zapora zaradi zlomljene čeljusti. Njenih poškodb sodišče sploh ni obravnavalo, ker jih policija ni dala naprej.

 

Na srečo se je tip odselil k ljubici. Prihaja, kadar se mu zljubi, saj je hiša njegova. Za sina , ki študira, prispeva 100€ preživnine. Zdaj delita premoženje. Vprašajte se, kako je stanje zdaj ? Otroka pričakujeta, da bosta dobila denar.

Ona je dobila službo kot NK delavka v prozvodnji. Težko je zmogla, delo je bilo ponižujoče ( ne zdaj o tem, da je vsako delo častno), najnižja možna plača. Prekinitve delovnega razmerja vsakih nekaj mesecev, ker je bila zaposlena za določen čas. Pri skoraj petdesetih opravlja najbolj umazana in težaška dela.

 

Po spletu okoliščin in združenih sil bivših sošolk ima že kak mesec sedeče, pa še vedno slabo plačano delovno mesto ( 400€) v skladišču. Vsaj  boljše je.

Opisala sem okoliščine ,ki jih dobro poznam. Pomanjkanje denarja načenja vse zveze, tudi tiste, ki so navidez trdne. Ob tem bom preskočila izkušnjo vdove, ki ji pokojnina ne pripada. In mora iskati službo. Ki jih ni.

Nenazadnje se izobražujemo tudi zato, da se uveljavimo na poklicnem področju. Kako se odzovemo na izgubljene priložnosti?

 

Silva je opisala primer, ki močno spominja na mojo teto. Le otrok je več, revščina, pomanjkanje, mož je precej starejši. V 40 letih nima niti m2 posestva, ne tistega, na katerem je delala, ne tistega dela, ki se je medtem dokupil.

 

Brgita se bo pač morala odločiti sama. Zaposlitev je dobrina, ki bi se je morali zavedati. Tu ni Amerika, da imaš potem, če si premisliš, drugo možnost. Praviloma je nimaš. Pa naj zveni še tako pesmisistično, take so pač moje izkušnje. Ljudje se spremenijajo, partner se spremeni, otroci postanejo drugačni. Res je, včasih komu dobro uspe, vendar se Brgita najbrž najbolj boji slabih strani svoje "brezposelnosti".

Rada bi bila vzpodbudna, vendar bom ponovila stavek, ki sem ga izrekla zelo velikokrat: " Dobro razmislite o odpovedi. To je dolgoročna odločitev za akutne težave. Vseh posledic v tem trenutku ni mogoče načrtovati."

 

Se pa strinjam z Veddelino. Jaz sem bila bolj konkretna. IMam namreč preveč izkušenj. In nobena se ni iztekla dobro. Na žalost. Jaz službe ne bi pustila za nobeno ceno. In tega ne bi svetovala nikomur.

Brgiti želim, da bi svoje odločitve, pa karkršnakoli je že, ne obžalovala.

 

 

 

F r i n a

20. sep 2007 11:57

Tudi jaz se pridružujem mnenju ostalih ,obdrži službo ,ki jo imaš ,vsak euro je v današnjih časih dobrodošel.vem kako je ,ko imaš dva majhna otroka,vstati zjutraj ob petih ,pripraviti kosilo pospraviti ,likati sesati in 1000 drugih opravil.Ob pol enajstih peljati otroke (peš)v varstvo potem pa na avtobus in v službo.Po službi je šel pa mož po otroke,če je delal dopoldne ,če pa popoldne ali ponoči ,se je pa vse še bolj zakompliciralo. Zdaj imam pa že skoraj odrasle otroke ,službo v domačem kraju ,vendar zdravstvene težave . Mislim pa da res nikjer v službi ni rožnato ,pa vendar je super ,ko si grem pa s svojim denarjem privoščim kaj lepega samo zase. Ugotovila sem vsaj sčasoma,da ni treba da je vse kot iz škatlice,nekaj postorim danes ,nekaj jutri,pa še za kulslo imam čas ,za kar bi si pred leti sploh ne znala vzeti časa.Ko greš v službo ,moraš negativne misli odvreči ,preden vstopiš,si reči"MORAM"vzdržati,pa gre,ker kamorkoli greš na novo si novinec na novo prilagajanje itd....V triindvajsetih letih službe pa že dobiš nekaj izkušenj! Upam da boš zdržala saj gre ,verjemi! lp marjeta10

25. sep 2007 8:38

Da dodam še jaz nekaj besed na to temo, pod vse Frinine poste se podpišem tudi jaz in mislim, da večina od nas, ki nas je tukaj na kulinariki. Frina tvoje poste preberem večkrat imaš toliko izkušenj kot bi živela že več kot 100 let. Večkrat se nasmejem ob tvojih zgodbah, včasih se tudi zamislim samo nad sabo in vidim, da skoraj nihče ni brez težav le rešujemo jih na različne načine. Sama nimam toliko izkušenj teče pa mi 20 leto delovne dobe, tako da sem izkusila prvih 10 let zdaj tako popljuvani socializem, ne vem če še komu ampak meni se kolca po njemu vsak dan, predvsem po odnosih, ki smo jih imeli takrat med sabo v službi. Imela sem srečo, da sem bila takrat ena izmed osmih sodelavk v oddelku državne službe in sem takrat imela 2 majhna otroka enega za drugim, tako da sem bila doma skupaj 2 leti na porodniški delovno mesto me je lepo čakalo, hvalabogu bolniških nisem rabila veliko ker sta bila kar zdrava, vendar to takrat niti ne bi bil tak problem kot je danes v majhnih privat podjetjih kjer sem danes. Če razmišljam nazaj sem vesela da sta stara že 15 in 16 let, ker so podjetja mladim mamicam zelo neprijazna, čeprav na zunaj kažejo drug videz. Tudi jaz sem bila takrat zelo obremenjena vozim se v službo 45 km v eno stran do Ljubljane, živimo na vasi, kjer nimamo 5 km nobenega javnega prevoznega sredstva, vrtec se je pred 15 leti pravkar odprl in še to sva z možem vozila otroke v obratno smer ne na poti v Ljubljano vstajali smo pred 5 zjutraj v vrtcu sta bila prva in zadnja odšla, dedkov in babic ni bilo, ampak sem bila vesela, da smo imeli vrtec. Moji otroci so prikrajšani za marsikaj, ker smo bili od šole oddaljeni 8 km in midva hodiva iz službe po 5 uri vsak dan, ima pa življenje na vasi druge vrednote mogoče otroci še vseeno ohranijo malo socialnega čuta za sočloveka in kdaj še komu naredijo kakšno uslugo vsaj moji so taki. Je pa bila prejšnji teden v financah raziskava o obremenjenosti delavcev v eropski skupnosti in smo slovenci na prvem mestu po dolžini delovnega časa, najmanj imamo skrajšanega delovnega časa in prilagodljivega urnika, prednjačimo pa tudi po izgorelosti na delovnem mestu. Znanci, ki hodijo po tujini pravijo, da delo zunaj poteka bolj na počasi, da ljudje niso tako živčni, ko si ne vzamemo časa več drug za drugega, kar nekam hitimo... Verjetno ima vsaka izmed nas svojo zgodbo upam, da je zadovoljnih s službo veliko od udeležencev na kulinariki, moje izkušnje ko se pogovarjam so žal drugačne, včasih se sprašujem, če je z mano kaj narobe ali sem preveč soicalen tip, ampak iz svoje kože težko človek skoči, upam da mi bo koža spet kmalu dovolj velika. Borimo se iz dneva v dan včasih je dan bolj svetel, včasih pa sonce pokrije črn oblak in človek mora malo počakati, da ga veter odpihne in spet gremo novim zmagam naproti! Uh sem bila dolga se opravičujem sem si malo olajšala dušo! mperhaj

25. sep 2007 8:56

sedaj imam pa še jaz eno vprašanje, na katero si že kar nekaj časa ne znam odgovoriti. Kaj mora danes človek še narediti, da dobi službo v kakšni pisarni, na upravi, banki, v prodaji - da nisi terenski delavec...? Pred kratkim sem končala višjo komercialno šolo, naučila sem se slepega tipkanja, vpisala sem se na tečaj poslovne angleščine, službe pa nikakor ne morem dobiti, kajti čisto povsod pravijo, da moraš imeti veze ali če grem na razgovor pravijo, da se itak že ve, kdo bo delo dobil. Še najmanj težav je za trgovce. Tu še dobiš delo brez vez, vse ostalo je larifari. Celo Krka v Novem mestu hoče zaposliti samo svoje bližnje stanovalce iz krajših relacij, da ni potrebno plačati prevoznih stroškov. In kaj naj sedaj naredim? Saj vztrajam in pišem ampak upanja je pa vedno manj. ariella