Kariera?

18. sep 2007 9:50

ja ati zlati, ampak tvoja žena ima moža, ki tudi večkrat stopi v kuhinjo (pa ne samo jest), greste vsaj 1 x tedensko skupaj športat, skupaj delate na kmetiji, skupaj hodite po nakupih, cel mesec zdržite skupaj na dopustu (marsikateri par se že po nekaj dneh dopusta na smrt skrega, ker niso vajeni biti skupaj 24 ur/dan)...

Si pa težko predstavljam, da bi bila doma in imela partnerja, ki bi samo zvečer prišel nakladat, kako on dela in je temu primerno pomemben, drugi pa itak doma samo zabušavajo, pa ga lepo prosit za everčke in mu razložit, da toliko pa stanejo vložki (on bi pa rekel, da tako dragih pa res ne rabim za doma)...pa še marsikaj drugega. Tudi takšni moški so, se mi zdi, da jih ni malo.

Ognjič

18. sep 2007 10:01

Vse izbire so okej, če so rezultat prostovoljne izbire in skupnega pristanka. So ljudje, ki so se že od nekdaj videli kot mama/oče treh in več otrok in ki so se že od nekdaj videli/videle kot nekdo, ki bo v odrasli dobi skrbel za družino v smislu, da bo doma. Pa tudi so ljudje, ki so se videli v tem, da bodo hodili v službo in po službi tudi emotivno suportirali družino, ne samo finančno. In potem to v odrasli dobi tudi izvedejo. In če si se ti, draga brgita, od nekdaj videla v tem, da boš potem, ko boš imela otroke, ostala doma in poskrbela za družino, potem to tudi realiziraj. Če pa se nisi tako videla, potem nikar. Vsekakor velja tudi pozorno prebrati opozorila kolegic, ki gredo takole: ostati doma in se spremeniti v nergajočo čistilko in priganjalko ostalih, ki je, mimogrede, nihče ne spoštuje, ne hvala. Samo, meni se nekako dozdeva, brgita, da ti nisi načrtovala utrujenosti in dveh šihtov. Se mi zdi, da si načrtovala družino, pa neko porazdelitev del in nalog in zdaj se je ta porazdelitev zgodila drugače, kot bi si ti želela in si v stresu in bi rada malo pobegnila od tega stresa. S pobegom v gospodinjstvo ne boš rešila čisto ničesar (morda bo na kratek rok zlikanih več srajc, to je pa tudi vse). To, da si v stresu, je v bistvu dobro, ker vidiš, da pelješ po tirnici, ki ni prava in jo je treba zamenjati. Zamenjati v smislu, da najprej premisliš o sebi in si (medtem, ko čakaš na otroka, da ju logistično dostaviš po različnih interesnih dejavnostih) odgovarjaš na vprašanja: - ali s svojimi postopki razvijam samostojnost in odgovornost svojih otrok - če jima vse prineseš in odneseš, verjetno ni pravilno - kaj bi morala storiti, da bi povečala odgovornost pri otrokih - ali moji družini dajem sporočila o tem, da ne zmorem - ker, če ti bolj nergaš ali pa si od besa tiho, tega tvoja familija ne prepoznava kot znaka, da ne zmoreš, to familija v osnovi prepoznava kot tvoje normalno stanje duha (mami je pač sitna, dejmo jo pustit, da v miru lika) - kako komuniciram s partnerjem - ideja partnerstva je v tem, da se dogovoriš za en skupni kurs, potem pa ves čas poskušaš uloviti ciljni kurs, ker te življenje ves čas meče iz idealne smer. In ponavdi se malo zalomi, ker partnerrja slabo komunicirata, ker ne znata. Ženske zlasti delamo grozne felerje, ko si mislimo, da bi kakšno nalogo preložile na partnerja, potem si pa zraven mislimo, joj, on mora pa ob tej in tej uri biti tam, pa me bo skrbelo, če bo zmogel, potem pa raje sama naredim...in potem to naredimo in potem smo tiho in potem mislimo, da bo naš moški nekako prepoznal, da smo nekaj naredile namesto njega (ne da bi mu to sploh omenile), ker pa on tega niti slučajno ne prepozna, me čez kaka dva meseca eksplodiramo, mu odverbaliziramo bridkost zadnjih šestih mesecev - tega teksta človek seveda tudi pod razno ne razume - in gre potem raje malo v službo, ker tam stvari vsaj razume, pa še mir je, "ti si pa itak sitna, a boš imela kmalu menstruacijo?". Skratka, brgita, premisli, če se ti tudi tako obnašaša (v eni fazi življenja smo se vse tako obnašale, z leti to malo zmanjšujemo....)). Skratka, vzemi stvari bolj na easy. Potem bodo tudi odgovori na vprašanja prišli lažje. Do takrat pa ne pretiravaj z gospodinjstvom, okej? Vendelina jr.

18. sep 2007 10:20

Brgita, ali je moj občutek, da imaš trenutne službe "povn kufer" in da je tu pravi razlog za tvoje razmišljanje pravi? Če je tako, malo še stisni zobe, malo "popusti" pri gospodinjstvu, kot ti svetuje Vendelina, in se odloči, ko boš  manj pod stresom. Ne vem, kakšne možnosti imaš, a meni bi bilo v tvojem primeru idealno, če bi dobila službo za polovičen delovni čas, oz. toliko, kolikor je minimalno potrebno, da ti teče delovna doba in ostale pravice iz delovnega razmerja. Tudi ne bi iskala dela ravnov svojem poklicu, karkoli spodobnega, kar bi mi omogočalo socialno varnost in malce finančne neodvisnosti. V letih, ko smo si gradili hišo, kjer vse, kar je zmogel, opravil mož sam, je bilo tudi pri nas vse ostalo na meni a ker sem bila s službo zadovoljna, nisem niti razmišljala ostati doma. Sta pač otroka hodila na kakšno dejavnost manj, kar ni bila, kot vidimo danes, prav nobena izguba. Malo več smo tičali skupaj, se pogovarjali, se nehote drug od drugega marsikaj naučili, kar se je izkazalo kot zelo dobra naložba za prihodnost. Če pa si si že ves čas potihoma želela biti samo žena, mati in gospodinja, potem ne oklevaj. Če boš ti v sebi zadovoljna, boste zadovoljni vsi.

Cila

18. sep 2007 10:31

Se podpišem pod prvi stavek od vendy - če je odločitev prostovoljna in sporazumna, potem je vse ok, ne glelde na to, kaj si mislimo drugi. Pri atiju zlatijo so našli dobitno kombinacijo, kje drugje ne.

Pri nas doma je bilo pa ravno obratno. Nekaj let je bilo tako, da sem bila v svobodnem poklicu in se je delo razpotegnilo čez ves dan, otroka pa še v nižjih razredih osnovne šole z nekaj dodatnimi obveznostmi. In je padel DOGOVOR: ker je bil mož v državni službi in je bil lahko ob 16. uri doma, je on prevzel ukvarjanje z otrokoma v popoldanskem času, pa tudi likalnik je vzel v roke, pospravil posodo v stroj in še kaj čisto gospodinjskega postoril, ker sem jaz pač imela priložnost služiti (mož je v takšni službi, da ne sme opravljati nikakršnega dodatnega dela zunaj službe). Pozno popoldanske in večerne ure so nam bile skupne, pa vikendi. Tudi zjutraj smo bili kakšne pol, 3/4 ure skupaj, saj smo skupaj odhajali od doma in smo tudi v tem času malce poklepetali. Po treh letih sem se znova zaposlila v podjetju, z boljšim delovnim časom, ker smo uvideli, da na dolgi rok tega ne bomo vzdržali.

Nekdo bi morda porekel, da je moj mož copata ali se posmenihl, da je bil gospodnjec (kot mu je nekdo rekel - samo menstruacijo še dobiš, pa si prava baba). A njemu je to ustrezalo in se je v tej vlogi dobro počutil, vsi skupaj pa imamo na tisti čas kup lepih spominov, predvsem otroka, koliko norčij so z očetom ušpičili. Midva pa nekaj dragocenih izkušenj, koliko sporazuamevanja, dogovarjanja, preseganja nesporazumov  in medsebojnega razumevanja je potrebnega, da družina dobro funkcionira.

 

V bistvu je vse stvar dogovora. Mamamia

mamamia

18. sep 2007 10:59

Ponovno krajši delovni čas bi bil idealen, samo me je kar groza, ko pomislim kakšna bo reakcija v službi. Sicer pa nikjer ne gre brez kompromisov in dogovarjanja za vsak dan sproti, pa naj bo družina še tako idealna. Brgita

18. sep 2007 11:04

Tako kot je napisala Clia. Brgita je, ko je postavila vprasanje, napisala samo, da je zaposlena,da ima dva otroka in da je moz v sluzbi od jutra do vecera. Nikjer ni pojamrala okoli sluzbe. Sele kasneje je napisala, da je zaposlena 15 let in da hodi v sluzbo dopoldan, popoldan, vikende. Tako, da tudi jaz mislim, da je feler v njeni sluzbi in ne mozevi. Poznam zenske , ki imajo po 3, 4, ena celo 5 otrok in ta zadnja je po vrhu vse se uciteljica. Sfolga vse, ker z veseljem opravlja vsa svoja dela (od mame, do zene, gospodinje, uciteljice). Za razliko od tebe Brgita imam eno hcerko, ki je trenutno v prvem letniku gimnazije in na visku pubertete, moza, ki je tud po cele dneve v sluzbi, delam popoldan, dopoldan in tudi vikende, zraven pa se studiram. Se ne pritozujem, ker sem si sama tako izbrala , predvsem pa sem razcistila najprej sama s sabo, kaksen nacin zivljenja mi ustreza in kaj bom zmogla. Moz poleg vsega hodi se na fuzbal, s hcero hodiva v savno, z mozem kaksen kino in gledalisce, delo si porazdelimo, sama grem se na kaksen cvek in kavico s kolegicami, vikendi pa so samo nasi, pa ceprav se vcasih zacnejo sele v soboto pozno popoldan. Skratka lepo nam je, nicesar nam ne manjka in ne zivimo v izobilju.Takole bom rekla, Brgita (pa ne vzet za slabonamerno): Najprej poslihtaj sebe in razcisti kaj bi sploh rada, ne izgovarjaj se na delo moza in otroke (zal ne vem koliko so stari, pa saj to sploh ni pomembno). Ce so ljudje za stvar , se da vse poslihtat. vida70

18. sep 2007 11:07

Brgita ne sekiraj se kaj bo v službi. Ti jim samo povej, da boš to možnost koristila in konec. Kaj si oni mislijo je njihov problem. To je tvoja pravica, ki jo izkoristi, če želiš.

jade

18. sep 2007 11:23

jade je napisal/a:

Brgita ne sekiraj se kaj bo v službi. Ti jim samo povej, da boš to možnost koristila in konec. Kaj si oni mislijo je njihov problem. To je tvoja pravica, ki jo izkoristi, če želiš. jade

Točno tako  Ni sramota povedati, da ne zmoreš poleg drugih obremenitev še kvalitetno in odgovorno opravljati svojega dela vseh 8 ur. Tudi delodajalec ima, glede na plačano, več od primerno spočitega delavca za 4 ure , kot od utrujenega in preobremenjenega s polnim delovnim časom.

Cila

18. sep 2007 11:38

Mogoče bi premislila o tem 4 urnem delovnem času. Če stvari niso najboljše (tudi sama sem v taki situaciji) potem bo izjemno nerodna reakcija na tvojo željo po 4 urnem delu; drugo, kar pa je, iz izkušenj govorim, da moj delavnik ni vedno samo 8 ur, praviloma je vedno za uro ali uro in pol daljši, pa tudi več.

Predvidevam, da po 4 urah ne moreš glih izklopit računalnika in izpustiti kulice in oditi domov. Če že ne drugače, še vsaj pol ure komu kaj poveš, kaj naj naredi namesto tebe ali pa se kakšna zadeva razvleče tako daleč, da  ni variante oditi domov.

NO, morda je pri tebi drugače.

Zelo cenim ljudi, ki razmišljajo kot je zgoraj navedeno: spočit in zadovoljen delavec je zlata vreden. Samo kaj, ko je pri nas še vedno vse naravnano tako, da je potrebno "osla jahat dokler ne spusti duše". Zato pa pridni in kvalitetni ter pametni odhajajo tja, kjer jih cenijo in čuvajo.

titta

18. sep 2007 11:45

Mislim, da logika "saj jaz bi že kaj rekel/rekla, ampak kaj si bodo pa potem mislili o meni", ni posebej primerna za nikogar in za nobeno situacijo - ne v službi, ne v družbi in ne doma. Kdor je vedno tiho in vse naredi v upanju, da bo potem všečen drugim - ta bo zanesljivo postal samo človeški predpražnik. Vendelina jr.