24. maj 2007 22:20
Najprej sem pomislila, da seminarska naloga ne spada v psihologijo, ampak je bolj primerna za sociologijo.
Homoseksualnost ni bolezensko stanje ali motnja, ki bi jo zdravili psihologi in psihiatri, zato se mi ta tema zdi nekako žaljiva.
Posvojitev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki govori o tem, da sta lahko posvojitelja samo zakonca. To pomeni, da otroka ne more posvojiti posameznik, razen če posvoji otroka svoje partnerke. Ta zakon datira v leto 1977 in je bil vmes spremenjen, ta del pa je ostal nespremenjen. Sama sem prepričana, da ob sedanjem vplivu konservativcev v parlamentu tega člena še zelo dolgo ne bodo spremenili.
Je pa po mojem mnenju to določilo diskriminatorno. Ustava namreč določa, da smo vsi enaki pred zakonom. Torej bi morali pogoje posvojitve veljati tudi za homoseksualce, saj ni razlogov, ki bi kazali na to, da je s tako pravico kršena pravica drugega, v tem primeu tudi otroka. Glede diskriminatornosti ZZDR do homoseksualcev se lahko pričakuje, da bo o tem presojalo zudi Ustavno sodišče, še bolj verjetno pa je, da se ponovno pričelo razpravljati o pravici do splava.
Ko je bil pred leti referndum o umetni oploditvi, ki pomeni civlizacijsko sramoto za Slovenijo, saj je slovenska večina razpravljala o pravicah manjšine ( spet smo pri dejstvu, da umetna oploditev ne pomeni poseg v pravico drugega, tudi otroka), sem zagovarjala najširše pravice. Slišala pa sem precej tistih, ki so temu nasprotovali.
Teh razlogov ne bom navajala, vsi pa so me spominjali na metode Hitlerja in njegove čiste rase. Predvsem pa poseg posameznikov v zelo zasebno sfero posameznika. Če bi poslušali razloge proti umetni oploditvi, bi morali odvzeti otroka vsem materam, ki imajo barvsate otroke, otroke neslovenskega porekla, ki nimajo denarja za preživljanje, pa si otroka privoščijo, odvzeti bi morali otroke vsem samohranilkam, ker mora imeti otrok oba starša.
V tem paketu pa je tudi posebna skrb za otroke homoseksualcev.Posvojitev ni dopustna, umetna oploditev tudi ne, na drugi strani pa je zanano, da je precej homoseksualcev že roditeljev, pa nikomur ne pade ne pamet, da bi mu to roditeljsko pravico vzeli, ker za tak ukrep ni pravne podlage.
Če obstajajo pogoji za normalno vzgojo in razvoj otrok homoseksualcev, ki so bili spočeti na "običajni način", kako je možno, da država trdi, da pa isti homoseksualci niso primerni za posvojitelje.
Veliko je bilo govora o izpostavljanju teh otrok; otroci imajo vedno dovolj razlogov, da "žrtev" trpinčijo, pri tem pa je nepomembno, ali so to prevelika stopala, štrleči uhlji. Homoseksualnost je le ena izmed njih. Negativni odnos do homoseksualcev dobijo otroci doma. Tam pa dobijo tudi odnos do druge rase, do invalidov, do vseh tistih, ki se ločijo od poprečja. Do strpnosti smo še zelo daleč.
V Sloveniji je preveč čakajočih na posvojitev in premalo otrok, ki so primerni za posvojitev.
Družba se žal oklepa vseh "človekovih pravic neprimernih strašev", ki morajo dati soglasje za posvojitev in ga seveda ne dajo. Tako so leta v rejništvu številni otroci, spočeti v "spodobnih" zvezah, straši pa zanje ne morejo skrbeti.
Meni ni znani primer, da bi posiljvalcu, pedofoliu, naslnežu, delomerznežu odvzeli roditeljske pravice. Kot da družba najprej poskrbi za barabe. V kazenskih postopkih roditelji, ki so splono zlorabili svojega otroka uživajo olajševalno okoliščino pri odmeri kazni, ker skrbijo za tega otroka.
Izraz homoseksualec in njegove izpeljanke se uporabljajo kot žaljiv opis. V takem vzdušju pa ni pogojev, da bi se zakonodaja spremenila.
Mene homoseksualci ne motijo, ker z ničemer ne posegajo v moje pravice, zato vsem privoščim, da živijo tako življenje, kot ga želijo. In mi je žal, da vsaj naša generacija ne bo dočakala, da bodo lahko posvojili otroke.
Frina