5. maj 2015 22:53
tera je napisal/a: |
Sprašuješ kaj je prav? Prav je, da otrok samostojno izdela plakat, (pomoč strašev minimalna), obvlada pri 9-ih letih iskanje z brskalnikom, iskanje virov v knjižnici, se organizira in si zagotovi dostop do barvnega tiskalnika ter z občutkom za strukturirano likovno predstavitev miselnega vzorca naredi izdelek. Pri nas je bil tega sposoben 1 otrok v razredu.
tera |
tera je napisal/a: |
Po mojih poizvedovanjih delajo plakate starši vsaj na štirih OŠ (tistih, kamor hodijo ali so hodili otroci bližnjih prijateljic), Lj in okolica, torej na vseh šolah, za katere sem se zanimala. Ob tem, da ima vsaka prijateljica še nekaj zgodb iz prve roke, vse enake. Pod delajo se razume iskanje (pa četudi skupaj z otrokom) koncepta, pogovor z otrokom, kaj in kako bi želel predstaviti, usmerjanje otroka, kje naj išče vire, kako naj temo predstavi, konkreten osnutek vizualne podobe na tej podlagi naredi potrpežljiv starš v 50% deležu, nestrpen pa v 100%. Tiskanje barvnih sličic je delo staršev, velikokrat enega za četrt razreda. Lektoriranje je delo staršev. Ker je meni škoda,da bi šla 3-4 minutna predstavitev v prazno, naredim tako, da je sošolcem prijazna, atraktivna in vsaj z zanimanjem poslušajo. Skratka, otrok prepiše na A1 format lektorirano besedilo, ki ga v konceptualni in vsebinski red spravi starš iz zmešnjave otrokovih idej. Samostojnega dela, kar naj bi bil cilj naloge, je tu bore malo. tera |
tera, ne zameri, tvoja citata bom uporabila zgolj za osnovo mojega razmišljanja, ki se ne bo dotikalo tebe osebno (no, tudi posredno), pač pa tematike in dejstva, da me je to, kar opisuješ, rahlo iz tira spravilo.
Imam dva otroka, ki sta trenutno v srednji šoli in sta torej pred kratkim zaključila OŠ.
Ne spomnim se, da bi kateremu od njih delala plakat ali kaj podobnega, res ne. Tega niti od daleč ne bi hotela, pa ocena gor ali dol. Ne. Če že smo starši kje sodelovali, je bila to delavnica, namenjena skupnemu delu staršev in otrok.
Tudi v naši vaški OŠ so otroci delali plakate in ja, moja dva sta bila pri tem v prednosti pred ostalimi - kar se izbire in dostopnosti materialov (likovnih, papirja, barv ... ) tiče, ker smo pač doma v te stvari poklicno usmerjeni.
Torej je bila prva "pomoč" otrokoma ta, da sta lahko doma v moji delovni sobi dobila šeleshamer A1, olfa nož, ravnila in podobno, ker je pri nas to pač zmeraj "na zalogi".
Kot so "na zalogi" teniške žogice in trakovi za lase v družini športnih staršev.
Druga pomoč je bila pač ta, da smo otroke peljali v knjižnico in jim tam plačali barvne fotokopije ali printe slik, ki so jih našli tam.
Kot jih peljemo v trgovino s čevlji in plačamo za nove šolske copate.
Kako so otroci svoje plakate popisali, porisali in polepili, pa je bila njihova stvar. Pika.
Ne vem, zakaj se starši takole podrejate sprevrženi logiki borbe za lepo oceno - za vsako ceno? V OŠ, pa kje je tu logika? Zakaj se ne uprete, zakaj delate te stvari namesto otrok in se pretvarjate, da je to normalno? To NI normalno, oprostite ...
Predlagam, da na naslednjem roditeljskem sestanku starši vprašate te učitelje, če lahko pridete k športni vzgoji za oceno veso v zgibi, cooperjev test in šprint na 100m opraviti starši - rezultati bodo zagotovo boljši od tistih, ki so jih pri teh leth sposobni skupaj spraviti otroci!
Ja, sarkastična sem in karikiram, a ne brez razloga.
Nazaj k vseslovenski mori - plakatu. Kaj pa potem učitelj sploh ocenjuje na "otrokovem" izdelku? Znamko šeleshamerja morda? Ali končno spet morda lepopis?
Nad tem trendom sem globko razočarana. In zdaj mi je popolnoma jasno, o čem mi govori mi mož, predavatelj na enem od visokošolskih zavodov, ko omenja "mlade z dvema levima rokama" in "popolno nesamostojnost pri 19+ letih".
Upam, da se bo vsaj četrt otrok staršev, ki tako vztrajno skrbijo za "perfektno" vsebinsko in likovno podobo plakatov svojih četrtošolcev vpisalo recimo na ... likovno ali glasbeno akademijo! Pa naj starši še tam skrbijo za neoporečne izdelke svoje mladeži
Mojca