Ko se nam ne da...

KO SE NAM NE DA...

Pride včasih, da se nam ne da premakniti niti prsta, kaj šele kaj drugega narediti ali pa se spraviti v fitnes in malo pomigati. Dostikrat boste slišali, da imajo ljudje toliko za delati, pa vedarle jih venomer slišite, kako se jim nič ne da in da jih čaka gora dela. Pa naj bo to delo na delovnem mestu, opravila doma ali pa opravki, pri katerih se moramo še več premikati, morda celo peljati na drugi konec mesta. Zakaj se nam to dogaja, je preprost odgovor ''odvisno od...''. Nekaj možnosti, zakaj se nam ne da, bom predstavila v nadaljevanju.

Ali smo leni?

Dostikrat je lenoba tista, ki nas ''bremza'' nazaj, da bi kaj naredili. Če prikažem to na primeru, ko se je potrebno odpraviti v fitnes. Vemo, da bomo s tem, ko bomo pomigali, naredili nekaj zase; se pravi, ko bomo raztegnili vse mišice, nekatere izmed njih malo utrudili oziroma utrdili z vajami, ki nam jih pokaže trener v fitnesu, se bomo na koncu treninga počutili bolje in bili zadovoljni sami s seboj.

Dostikrat se ne zavedamo, da četudi se nekako spravimo v fitnes in če potem tam malo sanjarimo, ker je lenoba močnejša od nas, potem ne bomo naredili nič. Možgani nas bodo hoteli prepričati, da je že to dobro, da smo sploh prišli v fitnes, zdaj pa, če se samo malo premikamo sem in tja, da smo naredili dovolj. Ne smemo pozabiti na veliko možnost poškodb v takih primerih.

Ali smo utrujeni?

Današanji tempo življenja je tako hiter, da včasih ne utegnemo niti konkretno in globoko vdihniti, kaj šele narediti nekaj. Zjutraj hitimo v službe, najprej hitimo v kopalnici, nato nekaj na hitro pojemo in že smo skoraj z eno nogo v avtu in na poti v službo. Vmes ne pozabimo, da nam že veselo zvonijo telefoni in poleg gužve na cesti imamo še v ušesih glasove, ki od nas zahtevajo zbranost in še odgovore. Potem odsedimo, stojimo, prehodimo osem ali več ur v službah in spet smo v avtu. Hitimo domov, če se spomnimo, pojemo kaj, drugače pa spet nekam hitimo. Naša telesa nekaj časa zdržijo tak tempo, vendar ko je dovolj, je pa dovolj. Potem nam dajo vedeti, da se bo treba umiriti in se spočiti. Oči so iz dneva v dan težje, spanca nam primanjkuje, hitreje smo nervozni, neučakani, kar se lepo vidi v trgovinah na blagajni. ''Dejmo, dejmo...pa kaj mečkate toliko časa? Saj ima samo sendvič. Kaj zdaj toliko časa plačuje?'', se dostikrat sliši.

Ali se nam preprosto ne da?

Pride včasih trenutek, ko si rečemo ''ne, danes pa ne''. In nič ni narobe s tem, razen če tega ne ponavljamo iz dneva v dan. Pri tem moramo zelo poslušati svoje telo. Če preprosto ni vaš dan za trening, ni nič narobe, če ga boste premaknili na en drug dan. Pomembno je, da ga boste naredili. Tudi če je potrebno iti v trgovino in se vam preprosto ne da, poglejte, kaj imate še doma v hladilniku, shrambi in skoraj vedno se najde nekaj, kar lahko uporabite in že imate pripravljen obrok. Enako velja pri hišnih opravilih, likanju konkretno; če malo bolj pogledate v omaro in najdete srajco, katere sicer niste nosili že kar nekaj časa, vendar je ravno tako dobra za naslednji dan za v službo kot tista, katero ste imeli že prejšnji teden in vas zdaj čaka na kupu za likanje.

Ali iščemo samo primeren izgovor?

Nekateri ljudje so fenomeni v izgovorih. Kar stresajo jih iz rokavov, ne da bi to sploh opazili. Če dobro pomislite, vedno bi lahko našli izgovor, zakaj nečesa ne bi naredili, pa ni pomembno, kaj je potrebno storiti, bodisi se spočiti, se učiti, iti v nakupovanje, igati se z otroki in še in še. Tako vam ne bo uspelo ničesar narediti ali pa dokončati. Vedno poskušajte pomisliti na končni rezultat in kaj vam to prinese.

Ali pa smo drugačni od večine in naredimo :-)

Ko boste enkrat šli na trening, pospravili kuhinjo, pomili kopalnico, oprali kupe perila,..., boste videli, da ko je enkrat to zaključeno in tudi dobro narejeno, se vam na obrazu nariše en zelo velik nasmešek. Pri srcu vam postane toplo, zadovoljni ste sami s seboj, ponosni nase, da ste kljub vsemu, kar vas je vleklo nazaj, naredili, kar ste si zadali. Vedno pomislite, kako bo potem, ko bo opravilo mimo. Kar poglejte se v ogledalo, ko zaključite s treningom, pospravljanjem ali karkoli ste si že zadali. Iz vas bo kar žarelo zadovoljstvo. V primeru, da boste pa še pohvaljeni s strani prijateljev, mame, očeta ali pa soseda, boste naslednjič brez nekih zadržkov, pomislekov preprosto naredili, kar je potrebno narediti. Konec koncev, a nismo lepši če imamo nasmeh na obrazu?

Tekst pripravila:

Barbara Kodrin

www.osebna-trenerka.com