Nadina torta

Mmm odlična torta! Ne morem verjeti, da mi je ratala, vključno z dekoracijo! Pohvale avtorici recepta! Prilagam fotko!

Marelica, zakaj ti pa ne bi zadeva uspela - resda traja nekaj časa, ampak če dobro premisliš, se izplača, mar ne?

Me pa veseli, da se "klub ljubiteljev krem na jogurtni osnovi" povečuje...

Vendelina, šele zadnje čase sem začela s tortami, ker sem bila vedno prepričana, da tega ne zmorem (sploh okraševanje), čeravno drugače veliko pečem. Ampak gre počasi in sproti se učim in pridobivam prakso. Sploh pa so tvoji recepti vsi odlični, vključno s podrobnimi opisi postopkov, tako da nimam več nekega straha.

Glede jogurta, je zakon, sem delala tudi grško in je super, osvežilna in ne presladka.

Tako... usedla sem se ob kavici, da napišem nekaj komentarjem na temo "Nadina torta".

Moja "Ndina.." se hladi v hladilniku.

Naj povem, da je postopek podoben, kot so moje torte: jogurtno-skutna s sadjem ali pa jogurtna rolada. S tem, da imam jaz recept napisan v nekaj stavkih, nas so pa naše damice "prestrašile" z receptom dolgim, kot Sveto pismo.

Malo se hecam, ne zamerit!

Prvič sem delala z želatino fix, prej sem vedno uporabljala želatino iz vrečke, ki sem jo močila v vodi. O.K. Ko sem danes šla v trgovino po grški jogurt in ostalo, sem v velikem žaru vzela 6 vrečk želatine v veliki vrečki - 20 g. Ko sem doma začela delat, mi je na misel kapnilo: kako 5 vrečk želatine - tako velike. Hitro na računalnik, na Stanine slikice in sem videla, da ima tamalo pakiranje.

Vse je šlo o.k. po receptu, edino... drugič bom dala pol - pol kakava in čokolade v prahu, ker se mi zdi, da je malo preveč grenko.

Rumenjakovo-čokoladna zmes se ni hladila 2 uri, ampak sem v pomivalno korito nalila vodo in se je masa 1-2-3 ohladila.

Tortica sedaj počiva v hladilniku, jutri jo bom pa prelila s čokolado. Bomo videli kakšne bodo ocene mojih jedcev.

Namreč, tortica je namenjena moji prvi zvezdici - moj fantek jutri praznuje - 10. let.

Pozdravček od srečne babice!

Babica vedno dela najboljše torte.

Dragička, Stana ima klasične vrečke želatine fix, sem prepričana ... sem tudi jaz sedajle prečekirala njene slikce. So večje kot vrečke za pecilni prašek, kvas, vanilij sladkor in malo manjše od tistih za puding

Kakšno packarijo sem naredila...

Potem je pa vse v redu bilo

Danes smo jo zmazali.

Drugič bom dala polovioc kakava in polovico čokolade v prahu ter malo več sladkorja.

Pozdravček!

waaw....

mam pa še js eno vprašanje: bi tale torta zdržala, če bi na vrh dala manjši tortico in podložila s slamicami?

Zgodbica k objavljeni slikici je tako "mimo", da sva s Stano sklenili, da jo je treba objaviti.

" Torta brez vsega, oz. kako je Unicorn postala modificiran Vendelinin fan"

Torej, za prvomajske praznike sem si šla zdraviti probleme z dihalnimi potmi na morje. Že prvi dan je do mene priletela (skoraj dobesedno) prijateljica s strašno težavo - njen mož praznuje rojstni dan, pa si je prvič, kljub križu nekje čez trideset, upal zaželeti, da bi končno tudi on dobil nekakšno torto za praznovanje. Kako sebično, ne moreš verjet.

Po kratkotrajnem opravljanju je bilo sklenjeno, da torto dobi, skupaj z očitajočim nasmeškom pri serviranju. Zapletlo se je že v naslednjem trenutku, ko je moja chere ugotovila, da je nazadnje pekla sladkarije nekje pri enajstih letih in to z zelo limitiranim uspehom. Alors jo moram speči jaz.

Na moje tiho in nežno prigovarjanje, da na morju pač nimam nobene utenzilije, ki bi mi omogočala tak podvig, ni bilo reakcije, in kot bi mignil, je moja chere z oskarjevskim nasmeškom zapustila rdečo preprogo.

Ko me je minila očaranost (takšna pač je), me je po glavi udarila kruta realnost, ki je, po podrobnem pregledu kuhinje, dnevne sobe, jedilnice in kleti, izgledala nekako takole:

- en model za torto

- ročni mešalnik, po domače "šprudla"

- ena kuhalnica

- ...... in ničesar več.

Na tem mestu naj pripomnim, da se stanovanje nahaja v vasi, precej oddaljeni od "civilizacije", ki premore dve trgovini z živili in pa ribiče na pomolu, ki zjutraj prodajajo ribe, če jih seveda uloviš.

Akcija! Hladilnik je vseboval minimalne količine česarkoli, vseeno pa rešilno bilko - creme double, ki mi jo je na obisku prejšnjega dne prinesla ma tante. In čeprav nisem vedno pri najhitrejših, sem se spomnila - Vendelina!

Skočila sem do sosede, si sposodila mikser, do trgovine po kilo jedilne čokolade, ter se spravila na delo. Biskvit brez banane, pač pa s pomarančnim sokom, je uspel v »nulo«. (deluje isti princip tudi za višje biskvite, Vendy dear?)

V močno nagnjeni zgornji posodi »profizori« banjomarije sem zmešala, kar sem pač imela – rumenjake, maslo, 70% čokolado (masla sem iz tega razloga dodala manj), in Grand Marnier. Zakaj v divjini razpolagam s tem likerjem? Hm, da bo dovolj damsko – računam na nepredvidene situacije. Da bi ga rada pila – jaz? Kje pa,…..

Vmes je začela na sosedinem mikserju goreti čudna rdeča lučka. Ki sem jo seveda popolnoma ignorirala. Dokler se po kuhinji ni začel širiti vonj po zažganem. Po natančnejšem pregledu elektronskega čuda tehnike sem našla nalepkico, na kateri piše, da se s čudom ne sme mešati naenkrat dlje kot 5 minut. Torej sem v nadaljevanju presedlala na ročni pogon.

Vse skupaj sem po ohladitvi zmešala v creme double (če ga kdo najde v naši ljubi domovinici in mi to sporoči, ga peljem na večerjo) in seveda dodala želatine po občutku, pa precej več sladkorja. Kakšne metlice nekaj, meni se vse strdi. Ja, sigurno. V kremo so šle filetirane pomaranče, kuhane na medu in pa spet – pomarančni liker. (brez komentarjev, prosim)

Drugi dan sem bila soočena z ohlajeno kremo konsistence »samo poskusi se me dotakniti«. Ker nikakor nisem quitter, sem se »reč« spravila oblivati s čokolado. Seveda se je vse pomešalo med seboj. Torej sem vajo ponovila še trikrat. Po porabljeni skupno skoraj kili čokolade in dodatnem izletu v trgovino, sem se končno spravila torto okraševati. In sicer robove s čopičem za risanje, last moje sončice, ki je pridno gledala mamico, kako neutrudno pobira dlačice iz čokolade. Edini komentar je bil: » A ti ne gre, mami?« Res moramo biti hvaležni za majhne otroke, ki ljubijo svoje starše.

In kako naprej? Dresirna vrečka v divjini – sanje. Torej »lotos« iz pomaranče. Ja, no. Pa še »bel pesek«, pa bo zen vrtiček. Malo morgen. Torej še čokolada »na okroglo«. Torta izgleda kot po cunamiju, ki je vse pač nametal na eno stran. Hm…. Trufli – še eno delo »mimogrede«. Jok, še ni dobro – potresimo s kakavovim prahom. Zdaj imam pa dovolj. In rezultat strašne okrasitve – limitirana katastrofa. Še k sosedi po pladenj in na mesto praznovanja.

Nasmešek moje chere je bil začuda sladek, čeprav je možu še prejšnji dan obljubljala krvno maščevanje do desetega rodu, torta pa pojedena v pol ure. Moj nikoli več se je nekam izgubil, et voila – tako sem postala »modificiran« fan naše Vendy.

p.s. - Ko bo objavljena še slika, priporočam ogled po tretjem kozarčku dobrega vinca ali Grand Marnier-ja.

In učenec je prekosil učitelja....

Upam, da bodo fotke čim prej, bomo ugibali, kdo je bolj "nagjen" (pravilno nagnjen, v štajerskem žargonu to pomeni malo vinjen) - torta ali tisti, ki gleda slikico....

Me prsti srbijo, da bi delala to torto. Kakšna bo šele moja videt, jaz sem namreč totalno bez občutka za okraševanje. Dve levi roki...

Unicorn, tako se dela! In piše poročilo!

Mamamia