Stop the world...

27. mar 2007 18:02

Ok, to je pa druga pesem. Ker tudi sama zelo pazim na vse stvari, mi ni bilo jasno, kako je lahko nek računalnik v parih mesecih poškodovan, saj ga imaš vendarle samo postavljenega na mizi. In mislim, da "biti picajzlast" ni slabost. Glede najema se mi ni niti sanjalo, da je tako drag - torej si problem glede tega očitno rešil. Kot je zelo dobro povedala Vendelina: Čas ima rešitve, ki jih vroča glava ne vidi. Že od nekdaj menim, da je načelo Dober dan in nasvidenje zelo priročno tudi pri marsikaterem sorodniku. Tako se izogneš težavam, ki so tematika v tej temi. jessy6

27. mar 2007 18:07

Post zgoraj je bil pisan istočasno kot tvoj, zato ti odgovarjam nanj tukaj: Če grem lepo po vrsti. Zamere ni, saj samo debatiramo. Kaj bi naredila, če ne bi dobila drugega obroka? Ne vem, verjetno težila tako kot ti. Najprej na lep način, potem pa povedala osebi, kar ji gre, morda še na bolj oster način kot ti. Priznam. Če bi meni prodal zadevo, bi ti takoj plačala, ker ne upam zobati češenj s tabo. Šalo na stran: Ja, ko se postavim v to situacijo, vidim, da sem razmišljala narobe. jessy6

27. mar 2007 18:19

Jessy me veseli da se strinjava. Če bi tebi prodal zadevo, se grm stavit, da bi se najinega dogovora držala 100% Češnje...hja...tiste bi pa skupaj pozobala z veliko smetane...a ne Escada

27. mar 2007 18:37

sam reč, pa greva jessy6

27. mar 2007 18:46

Živjo! Ko tole prebiram, ponovno ugotavljam, da je vsak človek vesolje zase - razvejano, globoko, plitko, pisano - čudežno. Taki smo, s takimi vesolji mora vsak človek (ki je seveda socialno bitje) živeti. Kako blizu bomo s kom živeli - glede na naše dosedanje izkušnje, pa si izberemo sami. Mnogo je odvisno tudi od nas samih. Tisto kar je napisala Vendelina o tem, da moramo marsikdaj reči NE pa tudi zelo drži. V razmislek pa tole - sama si ne znam do konca odgovoriti: Ali bi bilo vse v redu na svetu, če bi bili res vsi enako prijazni, enako ustrežljivi, enako skromni, enako dobri, enako ...? Srečno vsem v življenju temba

27. mar 2007 18:53

temba je napisal/a:

Živjo! Ko tole prebiram, ponovno ugotavljam, da je vsak človek vesolje zase - razvejano, globoko, plitko, pisano - čudežno. Taki smo, s takimi vesolji mora vsak človek (ki je seveda socialno bitje) živeti. Kako blizu bomo s kom živeli - glede na naše dosedanje izkušnje, pa si izberemo sami. Mnogo je odvisno tudi od nas samih. Tisto kar je napisala Vendelina o tem, da moramo marsikdaj reči NE pa tudi zelo drži. V razmislek pa tole - sama si ne znam do konca odgovoriti: Ali bi bilo vse v redu na svetu, če bi bili res vsi enako prijazni, enako ustrežljivi, enako skromni, enako dobri, enako ...? Srečno vsem v življenju[rozica][nagelj][metuljcek][kava] temba

Mislim da bi v tem primeru bil svet osladen,,,ampak neke meje pri vseh zadevah je potrebno postaviti. In civilizirani ljudje naj bi se jih držali.....no, to pa itak vidimo vsak dan, kako deluje v praksi... Tudi jaz nznam odgovoriti na to....ali če rečem drugače - če bi tvoje vprašanje na kakeršenkoli način bilo uresnićljivo, verjetno tega posta nebi pisal...malo bi bilo dolgočasno ....in vse bi nas bolele mišice na obrazu od nenehnega smejanja drug drugemu, posledično temu bi bili vsi gubasti,,,,in farmacevtsko kozmetične hiše bi še bolj ogromne zneske metale v svoje žepe.... Escada

27. mar 2007 19:02

Escada, v temi starost sem ti namenila en post ... jessy6

27. mar 2007 19:14

Escada, saj to sem ti govorila. Človek je sam. In ne rabi nekih sosedov, kofetkov in sploh, druženj... Mislim, jaz vse to sprejemam, z neko pravo osebo. (čeprav ni rečeno, da ta sosed ne bi mogel biti, ampak to presodiš sam...). In tukaj se ti ni bilo treba naslanjati na prijateljsko naklonjenost soseda, ne?

Vseskozi se učimo, če to tudi sami želimo in dopustimo.

 

Jaz sem bom drugo leto selila v hišo. Že zdejle vem, da bom s sosedi na: Dober dan, Nasvidenje... (še na vasi bom, kar je še večje leglo obrekljivosti in vsega...). Ker mi ni treba bit z nekom v nekih bratskih odnosih, če tega ne želim... Pa naj me malo opravljajo, saj je vseeno. Vsaj v sredi kolobocij ne mislim bit.

 

Sama sem raje malo zadržana, samotarska... (razmišljujoč tip pač...) 

 

lidka

27. mar 2007 19:48

Escada, tvoj primer je prav tipičen. Premnogokrat se hitro sklenjeno "globoko in nesebično" prijateljstvo konča na tak način. Doslej sem se že tolikokrat selila, da sem imela priliko spoznati kar nekaj sosedov. Za vse tiste, ki so bili že na prvi mah vsi odprti in prijateljski se je kasneje izkazalo, da so ali koristolovci, firbci ali  opravljivci. Naučila sem se jih držati na distanci.  Tisti, na katere se boš res lahko zanesel,  te pa kar nekaj časa "tipajo", preden ti poklonijo svoje prijateljstvo. Lahko se ti v začetku celo malo zamerijo, ker stvari takoj in nedvoumno postavijo na pravo mesto.

Moj moto gre nekako takole: O vsakem novem znancu imam najboljše mnenje, dokler se ne izkaže drugače, ves čas pa dopuščam možnost tudi najslabšega in se primerno zavarujem. Nekako v smislu Vendelininih NE-jev.

In ne se bati reči NE. Odkritosrčno poveš, zakaj ne, normalni ljudje te bodo razumelil, tistih, ki bodo užaljeno dvignili nos, boste pa rešeni.

Cila

27. mar 2007 20:22

Že dalj časa prebiram tole temo, in se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen, oprosti Escada, s tvojo zadnjo. Kolikor časa je on uporabljel tvojo opremo, toliko časa si lahko ti obračal njegov denar. Najemnega razmerja ne moreš kar vzpostaviti iz kupoprodajnega, ne po pravni logiki, niti po moralni. Dogovor med vama je bil kupoprodaja in kot takega bi ga obravnavalo tudi sodišče. Ki bi izračunalo dejansko stopnjo obrabe opreme v 16 tedbih, in nato razsodilo, kdo je komu še kaj dolžan - ne verjamem pa, da bi šlo za polovico prodajne vsote. Jaz bi obrok vrnila vsaj v sorazmernem delu in imela čisto vest. Ampak tako bi ravnala jaz. unicorn