Stop the world...

jessy6  

član od: 13.2.2006

sporočila: 764

26. mar 2007 23:14

Jeza. Jeza je tista, ki ti ne dovoli narediti koraka naprej. Vsaj pri meni je tako. Znova in znova, ko srečam te osebe, ki so poleg mene, še posebej prizadele mojega očeta, me preplavijo jeza, želja po maščevanju, bes in gnev. Pa se vprašam, kaj imam od tega. Nič, popolnoma nič! Takšni pač so. Postane mi žal za njih, da so takšni. Nikoli, res nikoli ne bodo spoznali pravega prijateljstva, ljubezni ... vedno jih bo težila slaba vest, mene pa nikoli. Pogledam proti njim, se prisiljeno, priznam, nasmehnem in pozdravim. Vendar žal še nisem prišla do tega, da bi prišel nasmeh iz srca in bi bile misli iskrene. Ko bom dosegla še to, bom boljši človek. Konec koncev me zanima samo to, kako bom jaz boljši človek. Njim ne morem pomagati, takšni pač so. Zavedati se moramo, da se nam določene stvari enostavno morajo zgoditi, ker je tako namenjeno. Od nas pa je odvisno ali se bomo iz njih kaj naučili, se zato spremenili na bolje in dojeli bistvo življenja. jessy6

escada  

član od: 21.8.2002

sporočila: 563

27. mar 2007 0:43

ja jeza je tista pa žalost tudi.. Hm....nevem no, mislil sem da sem z tem opravil, pa očitno nisem, ker drugače nebi tega z bloga ki sem ga napisal v zaćetku decembra privlekel še sem... Dejstvo je, da sem jezen na njih, čeprav mi niso naredili nič, do usodnega dogodka smo bili zelo zelo dobri prijatelji poleg tega nas je vezala še družinska vez-ne prav močna ampak vendarle in še nekaj, celo poročna priča so. Ful sem jih imel rad, skupaj smo bili skoraj vsak dan, lahko smo se ure in ure pogovarjali pa ni zmanjkalo..no in potem gredo bedaki naredit štalo. Kakorkoli sem se trudil in si poskušal zatiskati oči (sam sebi sem dopovedoval "ma kaj te briga,pusti to, nima veze s tabo....živi dalje kot da ni nič...ni šlo) nisem in še danes ko bo skoraj leto naokoli nemorem iti čez to...ne gre, predvsem zato ker se mi zdi dejanje izredno nizkotno. Poskušam ne misliti na njih....ampak ko se ti človek zakorenini tako globoko je narediti križ žezenj zelo težko...(ko vidiš darilo ki si ga nekoč dobil, sliko..pa tudi hrano ki jo pripravljaš in se spomneš da je nekdo prav to imel zelo rad) Zgleda tako kot bi te zapustil partner...ja, saj neka poanta je verjetno tudi v tem...ljudem odpreš srce in vanj vstopijo. Escada

kobra 1  

član od: 15.6.2006

sporočila: 1881

27. mar 2007 7:07

Natanko tako,kot da bi te zapustil partner .... a čas je na naši strani. Edino ta celi, čeprav počasi vse rane ... nikoli ni vseeno, vendar bolečina počasi mine .....pridejo novi prijatelji, vendar traja, da ponovno povsem odpreš srce ...

.... odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo ..... (s tem mislim, da nevedo kaj delajo sebi -kajti življenje je kot bumerag, kakor vržeš tako dobiš ..)

Lep dan in veliko sončnih misli

kobra 1 Sporočilo je spremenil(a) kobra 1 dne 27. mar 2007 07:39:52

lidka  

član od: 16.12.2002

sporočila: 3690

27. mar 2007 8:19

Ja, Escada, se dogaja. Pač takšna sta...

Ravno danes pride tašča hčerko pogledat. Ko je v varstvo, itak. Ker nima ksihta, da bi k nam na obisk prišla. Pa že to, da vsaj pove, da bo prišla, sva si morala krvavo izboriti. Ker nama ni bilo všeč, da sta na skrivaj obiskovala otroka in nosila bajna, ampak res bajna darila...

Jaz bi samo rada mir. In moj otrok ima pravico do nedolžnega otroštva, brez podkupovanja, podpihovanja. Ker je otrok najin in ne njun. Tudi to sva morala krvavo dopovedati. Je pa težko, zelo težko... 

lidka

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

27. mar 2007 8:34

Lidka, dobro je, da sta vsak vidva z možem na realnih tleh.

Drugače pa mislim, da ima vsaka familija svoje črne ovce in svoje zgodbe. V naši jih je veliko, pa gre življenje dalje, ampak boli pa to, da se je pred leti zgodilo nekaj groznega, pa se dotična oseba svobodno sprehaja okoli, po vseh zakonih pa bi morala biti v kehi, ampak je z leti vse skupaj zastaralo. Pa ne boli to, da ni v kehi, ampak bolijo psoeldice, ki so ostale na duši. Ko govorim o travmah iz otroštva, se nikoli ne hecam, s sestro se z njimi spopadava še danes. In pa, hvala Bogu, da imava tako zlato mamo, ki vedno stoji za nama. Tako da tukaj tudi tisti pregovor ne drži ravno v celoti, lahko rečem le hvala za tako mamo. 

Loni Makaroni

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15833

27. mar 2007 10:04

Escada, kaj vse so ljudje zmožni, je moja družina čutila na lastni koži. Ljudje, ki so sami zapackali svojo pot, so za to javno okrivili druge. Preživeli smo hud medijski linč; nič ni pomagalo dokazovanje, da nekdo nečesa ni počel; nekdo si je dobesedno izmislil nekatere povezave in početja in z njimi opletal v javnosti. Nič ne bo pomagalo dokazovanje na sodišču, odšodnina - vedno ostane tisti prizvok: kaj pa če je vsaj nekaj res....Ko sem brala po internetu, kaj vse nekateri v zvezi s tem pišejo, sem se samo čudila, kako bolestna je domišljija nekaterih...In kar je še bolj grozno - nekateri temu nasedajo.

Ampak v takšnih situacijah smo sprevideli, kdo so pravi prijatelji. Niti eden tistih, ki jih imamo za naše prijatelje, ni dvomil o nas. KLicali so ljudje, ki jih poznamo le bežno, in nam izrekali podporo, in v takšnih trenutkih to dobro dene.

Ljudje, ki so zmožni z lažmi na račun drugih (ki so samo opravljali svoje delo) opravičevati svoje sporno početje in so jih pri tem zalotili, so zame vredni zgolj pomilovanja. So revčeki. Niti sovraštva si ne zaslužijo, ker sovraštvo je močno čustvo. In veš kako zelo je bolelo eno od vpletenih, ko smo se srečali na roditeljskem setanku, pa sem jo pozdarvila s širokim nasmehom  in vprašala, kako je kaj. Je vsa zardela odgovorila, da v redu, kako pa da smo mi? Sem ji odgovorila da zelo v redu, predvsem pa da zadnje čase dobro in mirno spimo. In sem dodala še vprašanje - Pa vi? Samo zardela je, se obrnila in odšla.

Veš, v takšnih situacijah pomaga, da ravnaš ravno nasprotno od tistega, kar pričakuje tisti, ki ti želi škoditi. In nasmeh je eden najbolj ubijajočih načinov, verjemi.

Kako je že rekel Boter? Maščevanje je jed, ki hladna najbolj tekne...Ali po domače: Za vsako rit raste šiba!

 

Mamamia 

 

mamamia

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

27. mar 2007 11:24

Recimo, da je bilo v začetnem pisanju eno bivanjsko vprašanje v stilu, pa zakaj so nekateri ljudje taki moralni podni, da prizadenejo druge potem se pa niti ne opravičijo? Sama sem imela kmalu po diplomi eno zelo neprijetno izkušnjo, ki sem jo potem nekaj let tako ali drugače predelovala (ob sodelovanju odvetnikov in vseh možnih zdravnikov). Po nekaj letih sem postala zelo strong lady in kasneje sem zvedela, da je od tistih dveh primerkov, ki sta mi zakuhala svinjarijo, eden kar težko bolan, drugi pa ne more dobiti zaposlitve...mi je bilo za njiju popolnoma vseeno. Niti tiste škodoželjnosti v smislu, da za vsako rit zraste palica, niti nekega "dolžnega" sočutja nad boleznijo enega od njiju nisem sestavila. Ker sem ju mentalno popolnoma prečrtala in zame pač ne obstajata. Škoda je vsakega trenutka, da bi človek kakorkoli razmišljal in se ukvarjal z bedaki. Samo, da človek pride do te modrosti, da je škoda, da bi se obremenjeval z bedaki, mora najprej imeti izkušnjo, ko ga obremenjujejo bedaki. In potem mora to izkušnjo predelati in ko jo predela, lahko vrže stvari čez ramo. Če je pa zadevo potiska ali pa se dela, da jo je predelal - jo bo pač dlje časa predeloval, dlje časa bo jezen, dlje časa bo poskušal artikulirati svoj bes (pa ne bo ravno zelo uspešen pri tem) dlje časa bo mislil, da je njegovo poslanstvo v tem, da najde palico, s katero bo po riti tistega, ki ga je prizadel (in glej ga zlomka, maščevanje še nikoli ni nobenega osrečilo) in dlje časa bo zanemarjal stvari, ki so pa res pomembne. Zadovoljni ljudje so tisti, ki jih je življenje enkrat zelo streslo, pa so se iz tega pobrali. In ko jih je življenje drugič streslo, so že vedeli, da se bodo tudi iz tega pobrali. In vedo, da se bodo pobrali tudi, če se bo kaj podobno potresnega zgodilo v prihodnosti. Ostali so pa nezadovoljni. Moj izbor je, da se družim z zadovoljnimi ljudmi. Nekaj zadovoljnih je tudi med mojim sorodstvom...:))). Ostali me pa ne zanimajo. Vendelina jr.

lidka  

član od: 16.12.2002

sporočila: 3690

27. mar 2007 11:48

Vendelina, bravo.

Tudi jaz sem, končno že tako daleč, da določene ljudi odmislim. Jih ni. Izpuhtijo iz moje glave. (Pa četudi so najbljižji sorodniki). 

 

Tudi mi (trije) se družimo samo z ljudmi, ki so nama všeč. Ki so zadovoljni, neobremenjeni... Ki nam nočejo nič slabega. Ostali tudi mene ne zanimajo... Še manj, da bi hinavila in se jim smejala ali klanjala ali govorila neke vljudnostne fraze... (tega je že vsak dan v službi preveč: živjo, kako si? Dobro, pa ti?)... Uh...

 

Tudi me ne zanima, kaj jih prizadane, ignoranca, nasmešek... Kaj bolj, kaj manj, kaj najbolj? A ni vseeno? Važno je, kako se jaz počutim. In sama mislim, da nisem wooden puppet, ki bi igrala za druge...

 

lidka

frina  

član od: 8.5.2005

sporočila: 3472

27. mar 2007 12:09

Tole je zgodba, ki je najbrž do konca življenja ne bom pozabila.

Poletnega popoldneva sem sedela v majhni kuhinji za kuhinjsko miza, na kateri je bl na polovico zložen prt, pod prtom pa velika količina listin. Upokojena gospa in njena hčera, študentka v drugem mestu, sta sedeli za mizo, na očeh se je poznalo, da sta mnogo jokali, saj so bile oči pordele od solz. Gospod tik pred upokojitvijo, je nemirno sedel za mizo in begal na prosto, da pokadi cigareto. Na glavi je imel čepico, ki je prikrivala sledi operacije na možganih, saj so mu mesec dni pred mojim obiskom deloma operirali rakav tumor na možganih, v celoti ga niso mogli odstraniti.

Pri hiši sem bila prvič, čeprav se je izkazalo, da gospa pozna mojo družino že od nekdaj.

Iz dokumentov je bilo razvidno, da je banka pričela postopek za prodajo hiše zaradi neplačanega kredita, ki ga je najel že odrasli sin, starši pa so ga zavarovali kot poroki. Iz enega dokumenta je bilo razbrati, da zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek zaradi škode , povzročene drugemu vozilu, ker je odklonila plačilo, ker je voznik odpeljal s kraja nezgode. Uveden je bil tudi postopek zaradi prekrška.( Kar pa ni bilo res!) Gospa je pred tem ugotovila, da mož že nekaj mesecev ni plačeval režijskih stroškov. Na banki so ji povedali, da obstaja še skoraj dvamilijonski dolg zaradi zavarovanja večjega limita, za katerega bodo bremenili očeta, saj sin noče plačati dolga.

Iz listin sem ugotovila, da mama za sinove dolgove plačuje ogromni znesek kredita, ki ga je prav tako zavarovala kot porok. Od pokojnine ji je ostalo 23.000 sit. Vse ostalo so požrli sinovi dolgovi, ki jih pa sin ni hotel vrnite ne banki ne materi. Gospod je bil že nekaj mesec v bolniški, zaposlen pa v podjetju, ki je že leta  na robu stečaja. Visok kredit  za edini avto, ki ga je kupil novega, ter drugi odtegljaji , veliko znižanje plače ( bolniška, brez nadur, brez dodatka za prevoz in malico), so odnesli dobršen del plače in mu je ostalo za preživetje le 36.000 sit. Oba izplačevalca sta kršila predpise, saj bi moralo delavcu ostati vsakemu najmanj 81.000 sit.

Oče je pred tremi meseci ob izdatni asistenci sina prodal nekaj delnic. Za vse je poskrbel sin. Res za vse. V času očetove bolezni, ki je kazala na najhujše, je vzel očetovo bančno kartico in- v dveh tednih dvignil iz bankomata ves denar delnic, minimalno plačo in še deovoljeni limit! 

Na dan, ko so očetu operirali tumor na možganih, se je pripeljal na domaće dvorišče in s kladivom razbil in razmoniral očetov še neodplačan in pravkrar registriran avto. Tako je demonstriral svojo jezo, ker se ga je mama drznila vprašati. če ve kje je denar od delnic, ki so ga nameravali potrošiti za registracijo vozila.

Mama je v nemoči poklicala na pomoč brata, ki se je pripeljal iz oddaljenega kraja, vendar mu sin ni dovoilstopiti na domačo zemljo, last staršev, ker ga je prestrašil, da mu moti posest. Sin je zmerjal mamo, se je fizično lotil. Policija, ki je prišla, je ugotovila, da gre za družinski prepir in da nasilnež živi na tem naslovu ( samo prijavljen je na tem naslovu!) in ga ni odpeljala.

Naslednje jutro gospa ni imela denarja za avtobus, da se odpelje v Ljubljano pogledat moža po operaciji. Sin pa je našel očeta kaditi na klopi. 

Dolgovi, ki bi jih morala plačati straša so presegali 6 mio, hiša je bila v postopku prodaje. Bila sem priča ustrahovanju sina, ki je prišel obiskat očeta. Nisem mogla verjeti ne svojim očem ne svojim ušesom. Tudi mene je skušal pregnati z besedami, da bo poklical policijo, ker motim njegovo posest. Tip je mislil, da sem šivilja, ker me je z nekom zamenjal.

Upniki, izterjevalci in rubežniki so si podajali kljuke, tip pa je živel udobno in razkošno življenje nekje drugje. Ogromni kupi pisem, obvestil o pošti so nažirali živce razrvane družine.

Ko je prišel jeseni rubežnik rubiti premičnine gospoda, sem s precej truda ugotovila, da je sin ponardil očetov podpis na menici in ga obremenil za velikanski znesek. Oče je od sina zahteval ureditev zadeve, ta pa je napisal izjavo, da oče ni temuintemu podjetju nič dolžan.

V času, ko sem se ukvarjala z zadevo, je sin naložil očeta v avto in ga odpeljal k upniku, ki je prodajal očetovo hišo. Tam je brezposelni sin podpisal izjavo, da bo plačeval ogromni dolg nekaj let v perecej visokem mesecečnem znesku. Verjel mu je tudi oče. V resnici ni plačal niti enega obroka.

Ob tem ne smem pozabiti na dekle, ki je bila v tem času dobra študentka na EPF ( poprečje nad 9), ki ni imela denarja, da se pripelje domov, ki ni imela denarja za nič. Do štipenidje zaradi visokih prejemkov staršev ni bila upravičena ! Otroški dodatek je bil dovolj samo za železniško karto vsak teden ! Bila je žrtev razmer, v katerih je živela, njen brat, ki je že davno presegel tridesteto leto pa je kot brezposelna oseba prejemal socilano pomoč na CSD. Isti center je družini nameni enkratno pomoč ( 23.000 sit) in potrdilo za paket Rdečega križa.

 

Ko sem pregeledala dokumente se  ugotovila, da denarja za pokrivanje dolgov nimajo, dohodki so bili tako nizki, da je še za preživetje premalo, vsi upniki pa bi z rubežem hiše pokrili svoje dolgove, ostalo pa ne bi niti za nakup - garsonjere.

V tem času pa je sin zelo dobro živel, hodil z družico na umetno oploditev, seveda pa ni priznal izvezakonske skupnosti. Bila sem nekajkrat na policiji, kjer smo ugotovili zastaranje zadev, ali pa ni bilo dokazov. Bala sem se tudi za svojo varnost.

 

Za rešitev problema je bil potreben čudež....Minilo je dobra tri leta obsežnega dela. Dolg je odplačan, novih dolgov ni, nekaj stvari je zastaralo, bremena na nepremični ni. Obstaja pravnočna sodba za vračilo dolga, ki pa je ni mogoče izterjati. Mami sem naročila, naj moli za sina.

 

Ima pa sodišče dva nova spisa, saj me je sin nekega poletnega večera še z dvema pomagačama, ki ste me zvabila na dvorišče, ( ki sta moja sorodnika!), na domačem dvorišču ustrahoval in pretepel, ker ne dovoli, da hodim v njegovo hišo. Najbrž sem si res "zaslužila" .Na parkirišču IS me je v maniri akcijskih filmov kar štirikrat skušal zbiti za osebnim avtom.

 

Tisti, ki trpite zaradi neprijetnih lastnosti svojih sorodnikov, prijateljev, pomislite, da niste doživeli najhujšega. Čeprav je res, da boli najbolj lastna izkušnja. Frina

escada  

član od: 21.8.2002

sporočila: 563

27. mar 2007 12:32

Frina..ob tem sestavku sem ostal brez besed in razen tega da mi vre po žilah, nemorem napisti ničesar Escada

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti