22. mar 2007 20:26
Tudi jaz imam boleče spomine na OI. Pred leti se je tam zdravila mama. Imela je rak na prsih, ki je napredoval na kosti. Ni dobila rešilca zato se je vozila z vlakom. 100 km tam, potem taksi in enako nazaj. Cel mesec se je bala tega izleta, eno samo trpljenje! Čakanje v raznih vrstah, pred laboratoriji, po 4-6 ur čakanja tu in tam, včasih skoraj do večera. Velikokrat kaj ni delalo in je bila vsa pot zaman. Vsakič en kup preiskav a vedno je sama odkrila, ko je bolezen napredovala . Na koncu je obležala na oddelku. Bila je tako oslabljena, da ni mogla jesti. Obiskala jo je naša soseda, ki ji je po žlicah dajala jesti, a jo je sestra kregala, da naj se kar sama potrudi. Potem pa dolga pot na WC, tla so bila ravnokar pomita in mama je padla in si zlomila kolk. Odnesli so jo v sosednjo travmatološko kliniko, kjer je morala več dni pri miru ležATI, da je oteklina uplahnila, da so jo lahko operirali. Obiskala sem jo in je bilo res hudo, najtežje, ker je bila v plenicah. Sestre bi jo morale previti,a mladim sestram se ni dalo, v roke so ji porinile krpo, naj se sama očedi. Ona pa se še premakniti ni smela. Zato se ni upala več jesti in piti, da ne bi mazala plenic . Srce se mi je trgalo, a me je milo prosila, naj se nikamor ne pritožim, ker bi potem še grše ravnali z njo. Bila je tako potrpežljiva in preplašena in še dokaj mlada (60 let). Si predstavljate kako mi je bilo ko sem odhajala od nje? Operirali so jo, a se po operaciji ni več opomogla. Sestre so jo silile naj poskuša hoditi, a rak je napredoval, kar pogrezala se je v blazine. Sestri sem rekla, če ne vidi, da mama umira, kako naj vadi hojo? Pa je rekla, da tako pač piše na njenem kartonu. Vzeli smo jo domov, doma sem jo sama negovala, jo previjala, ji dajala morfij, da je vsaj umrla kot človek. To je temnejša plat, imela je pač smolo, da je naletel na neprijazno osebje, čeprav je vedno zelo pohvalila trud zdravnikov na onkologiji in prijaznost večine sester. Delajo res v nemogočih razmerah, organizacija pa..ah, kaj bi, pa bi se vendarle dalo, če bi se le komu zdelo vredno! Povem vam, vsak dan hodimo mimo te onkologije, pa se nam niti sanja ne koliko trpljenja je za temi stenami, pa bi vendarle lahko bilo tudi drugače. Lepo bi bilo, če bi se kaj spremenilo, če lahko mi kaj storimo (?) ker res nikoli ne vemo če ne bomo tudi mi nekoč na drugi strani zidu te stavbe!