23. mar 2007 10:48
Na OI je bila moja prva služba, sicer pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem še zelo mlada, naivna in polna optimizma verjela, da se da svet spremeniti... Že takrat so bile razmere želostno slabe in zdaj, po dvajsetih letih je še slabše... Pa če grem še nazaj; v sredini sedemdestih (takrat sem bila še otrok) je moj oče umrl za rakom, spominjam se obiskov, sob, konjušnice (tega nikoli ne pozabiš,) ko sem se zaposlila je bilo isto, še danes nič novega - po več kot tridesetih letih - ali ni tukaj nekaj zelo narobe?!
Miškolina, par strani nazaj si napisala, da ne moremo vedeti, pod kakšnim stresom je ON, kako si ON zasluži poštene počitnice..., (s tem si verjetno mislila direktorja OI) pa nekje ob robu pomisli še, pod kakšnim stresom so šele zima in vsi bolniki in njihovi sorodniki, ko se pripravljajo na mukotrpen obred na OI? Pred vsakim pregledom, pred vsako kemoterapijo, ki je že sama po sebi stresna, morajo skozi kalvarijo, ki so jo zelo nazorno opisali, pa še vsi enako, iz lastnih iskušenj, ali bi potem lahko rekli, da ne vedo, o čem govorijo? Ojej, le kako morejo (moremo) biti tako ozkogledi, zaverovani sami vase in v svoje probleme, da ne opazimo, kako ON trpi?
Pa še, Miškolina, si napisala:
...Lidka, a nima bit pravice utrujen po tolikih letih stresne, naporne službe? (direktor OI)
Kaj pa vsi bolniki, sorodniki bolnikov, ali oni nimajo pravice biti utrujeni po vseh teh opisanih borbah, po vseh teh letih vedno slabših razmer? Ne, oni ne smejo biti utrujeni, ker se borijo za svoja življenja, za življenja svojih dragih! Koliko časa že opozarjajo na nevzdržne razmere, koliko jih je medtem časom umolknilo, koliko solz, jeze, prošenj, pa se ni nič premaknilo, ali pa zelo, zelo malo?! Ali nimajo pravice zahtevati boljših razmer? Še bolj me strese, ko berem zimin prispevek o tem, kako je potrebno dobesedno izsiliti podrobnejše preiskave, ki so zelo pomembne za nadaljne zdravljenje, ko je vsaka minuta pri pravočasnem odkrivanju bolezni ali pa napredovanju le-te življenjskega pomena
Resnica je, da je organizacija slaba, da vodstvo ni pravo, vsega tega ne morejo nadomestiti prijazne, predane sestre in zdravniki, ki delajo v teh razmerah. Tudi jaz sem mnenja, da je potrebno za vodenje menedžersko znanje, veliko znanja. Kaj pomaga nova stavba, novi stoli, oprema... če ni nikogar, ki bi bil sposoben vse to spraviti v pogon, v uporabo?
Namen mojega pisanja ni žaliti direktorja ali njegove prijatelje, je le odsev tega, kar ste že drugi zgoraj napisali.
Dodala bi še, da resnično občudujem vse, ki se spopadate z rakom, vašo moč, energijo, pogum. Želim vam vsem - zdravja.
Jaz bom zagotovo na protestnem shodu, prebrala sem, da vas je več takšnih - ali se bomo kaj organizirali?
Lp
darkad
Sporočilo je spremenil(a) kobra 1 dne 23. mar 2007 13:24:43
