Depresija

22. jan 2007 14:05

vanjatajnsek je napisal/a:

Noa, hvala za pismo. Res! V prvem sporočilu je pošiljatelj prosil za nasvet - se mi zdi, da prosi za pomoč in ne za jamranje, kako, da je to res hudičevo hudo, pa kako je vam ( nekaterim ) enako, pa kako ne pomaga to , pa ne ono. No, morda se pa motim. Grem v službo in bom kakih 6-7 ur stala na dežju - depresivno? Ne. vanjatajnsek

Vanja, tvoj zadnji stavek... joj, sej bi se mogla v jezik ugriznit, ampak ne morem mimo njega. To je tako, kot bi paraplegiku rekla: preteči maraton??- Nič lažjega!!! Zate ne............. Scorpy

22. jan 2007 14:24

Frina, zelo dobro si napisala! In vse zapisano tudi zelo drži! Tudi moja prijateljica se je zdravila zaradi hude anksioznosti, pa ne bom niti razpravljala tukaj, kako in kaj. Frina, te smem vprašati, če se oče zaradi demence zdravi pri psihiatru ali hodi k njemu le zaradi depresije? fresh

22. jan 2007 14:48

jernej, to si pa ful dobro napisal! Res si zdrav človek ne more predstavljat, kako je bolanemu, zato jaz tu ne bom nič pametna;). Vanja, saj obstaja kompromis: če se hočeš pozdravit katerekoli bolezni, se moraš tudi sam zato odločit - ampak samo to pa po navadi ni dovolj - zato pa imamo zdravnike in farmacijo... Jaz sem bila včasih zelo skeptična glede antidepresivov, potem pa sem malo več o tem izvedela, ker je fant to delal in še njegovi mami so zelo pomagali... Tako da - kot nekdo ne proizvaja dovolj inzulina, drugi ne proizvaja dovolj serotonina, tretji močno reagira na progesteron,... Pa to ne pomeni, da si je sladkorni bolnik izmislil svojo sladkorno ali depresivni depresijo ali nosečnica slabost... Pač odgovor telesa... Je pa res prav, da sladkorni bolnik živi v skladu s svojo boleznijo (je primerno hrano, pazi na rekreacijo...), depresivni da ima hobije in gleda čim bolj zabavne stvari, da ga kaka zadeprimirana knjiga ali film še bolj ne potegne v to,... Imajo pa tudi Vandelina in ostale prav, da moraš vmes, ko si na nuli, premleti, kaj te spravlja v tako stanje, če je kak spožilec. Zdravila te sama od sebe na +10 ne bojo spravila, ampak že 0 je lahko veliko boljše kot -... Veri

22. jan 2007 14:54

Psihiater zdravi demenco, ki precej hitro napreduje. Ker so zdravila pomagala, sem prepričana, da je potrebno iskati pomoč pri strokovnjakih. Sploh pa je potrebno o teh težavah čimveč govoriti in pisati, da se prepoznajo. O lastni depresiji je nedavno v nekem intervjuju spregovoril tudi radijski voditelj Andrej Karoli. Prepričana sem, da je bitka z depresijo odvisna tudi od izobraženosti, socialne mreže, splošne razgledanosti. Žal pa tudi od denarja: ljudje, ki so v stiski zaradi brezposelnosti, finančnih težav, si namreč plačane strokovne pomoči pri zasebnikih ne morejo privoščiti. Država pa bolj razpravlja o tem, kako naj delodajalec breskrbno odpusti delavca,zmanjša nadomestilo za čas bolniške, kot pa o tem, da bi s sistemom javnega zdravstva in njegove dostopnosti na področju psihiatrije, ohranila delovne sposobnosti posameznika in dostojanstvo, predvsem bolnikov, ki so stigmazirani kot " lenuhi". frina

22. jan 2007 14:55

Pozdravljeni! Depresija je zelo huda stvar. Nikoli ne vemo kdaj bomo zboleli za to boleznijo. Nisem ne zdravnik, ne farmacevt, zato vam v naslednjih vrsticah povedala moje izkušnje. Doma sem ob hudi bolezni očeta morala trpet še za depresivno, ubogo-sesuto mamo, ker se nam je ob misli, da očeta ne bo več, podiral ves svet. Zato nam je znanka poslala švedske kapljice za pripravo. To smo prebrali in naredili, začeli vsi piti po navodilih, nato smo si kupili še knjigo od Marije Treben Zdravje iz božje lekarne. Iz tiste knjige smo najprej naredila tinkturo iz šentjanževke, neverjetno kako se je mami stanje popravilo (sicer ne takoj šele čez nekaj časa). Od takrat sem prepričana da je to sredstvo odlično zdravilo. Tudi kolegici, ko je zapadla v zelo nesrečno stanje, sem ponudila to tinkturo in se ni mogla načuditi, kako je na vse prejšnje težave gledala prav drugače, vse v pozitivno. Eni bi na to rekli, ah kaj tisto, vendar je pomagalo. Je pa res, da moraš biti pri teh stvareh vztrajen, ker se bo trud prej ali slej pokazal. Saj tudi ne zboliš kar na hitro, stvari se kopičijo več časa, zato moraš s temi stvarmi delati dolgo časa. Sem pa prepričana iz kje izhaja, iz stresa, straha, bojazni da vsemu ne boš kos in to vpliva na delovanje naših notranjih organov predvsem na ledvice oziroma na nadledvično žlezo in ta vpliva na naše počutje. Zato se je potrebno boriti na več načinov meddrugim obisk kakega psihiatra, pitje zeliščnih čajev, tinktur, svežih sokov in seveda telovadba (predvsem joga) in veliko gibanja na svežem zraku-zaprti prostori so strup za take ljudi. To so moje izkušnje in moji nasveti. kažotk

22. jan 2007 15:09

kažotk je napisal/a:

Zato se je potrebno boriti na več načinov meddrugim obisk kakega psihiatra, pitje zeliščnih čajev, tinktur, svežih sokov in seveda telovadba (predvsem joga) in veliko gibanja na svežem zraku-zaprti prostori so strup za take ljudi. To so moje izkušnje in moji nasveti. kažotk

Probala vse zgoraj navedeno in kombinacija vsega pri meni deluje. Ko gledam na vse skupaj, mi je edino žal, ker sem porabila toliko časa, da sem se spravila v akcijo. Hvaležna sem svoji družini, mami, ki je prestajala vse to skupaj z očetom, sestri, ki je tudi sama obolela za depresijo, pa je znala ona po mizi udariti, sem takoj naredila ključen korak. Skoraj istočasno pa je v obisk pri psihiatru prepričala še našo tetko, ki se je ubadala predvsem z raznoraznimi prividi. Če naredim evidenco za leto 2006, mislim, da smo vse napravile korak naprej na poti do ozdravitve. Anksioznost je pri meni že izginila, ostalo bom pa tudi sanirala. Kjer je volja, tam je pot. Loni Makaroni

22. jan 2007 15:37

Pozdravljeni! Nekateri posti so me pa kar pošteno ujezili. Če ne poznate depresije, si lahko preberete ogromno literature o njej, preden kaj napišete na forum. Vanjatanjsek: Depresija je bolezen. Nastane pa zaradi motnje v proizvodnji določenega hormona, ki je odgovoren za naše počutje (zadovoljstvo, občutek sreče,...). Ker tega hormona ni dovolj, ga nadomestimo z antidepresivi (hormončki v tabletah). To je bistvo. Upam, da boš lažje razumela bolezen. Pa malce več strpnosti (tustemu, ki ima polomljeno nogo tudi ne težimo, da more že 1. dan vsat in hodit brez pomoči). Zahvaljujem se vsem za pomoč in vse poste. Zelo nam je pomagalo, tako da sedaj samo pričakujemo izboljšanje (končno)! Lep dan vsem, tamara

22. jan 2007 16:25

Frina in Jernej . Sama sem zbolela za depresijo, a ne bom nič komentirala, ker sta že Frina in Jernej vse povedala. Tisti, ki to ni dal skozi, pojma nima kako je ta bolezen huda in kako težko se je izkopati iz nje. Meni je na srečo uspelo in upam, da se nikoli več ne ponovi. LP! fakin712

22. jan 2007 17:46

Jaz pa razumem pisanje vanjetanjsek! Razumem zato, ker že nekaj časa spremljam tendence tega foruma - če nekdo pojamra, mu moramo vsi vzhičeni in polni dobre volje priskočiti na pomoč!!! Če napišeš, naj si proba sam pomagat, si takoj slab človek!! Pa kaj vam je, ljudje... saj imamo vsi probleme, pa svoje strahove... ampak povem vam, jaz si depresije enostavno ne morem privoščiti!! Pa recite kar hočete! A se ne znamo boriti? Postaviti zase?? Kot odrasli ljudje se moramo zavedati odgovornosti, ne samo zase, ampak tudi za svoje otroke... Najlažje je pač pričakovati pomoč. Pa to ne leti na primer sajovict, tema je že itak zašla... K pisanju so me vzpodbudili komentarji... jasna

22. jan 2007 18:32

Depresije si ne moreš privoščiti? Huh, ta je pa huda. Kaj pa zlomljeno roko, si lahko privoščiš? Jaz si ne morem privoščiti biti bolan, ker sem sam za vse, a vseeno zbolim.

 

Primer:  Pri paničnem napadu misliš, da ne boš dočakal jutra. Tako se počutiš. Taka je tvoja realnost. Podobno kot privid, nič ne koristi, če ti nekdo govori, da se nekaj ne dogaja, če ti tako čutiš, vidiš, slišiš itd.

 

Če si izven tega, potem je pa drugo. Potem lahko pametuješ, kako bi moral delovati.

 

Veš, realnosti ni, vsak človek ima svojo realnost. En dražljaj čuti nekdo tako, drugi drugače. Morda sama vidiš modro barvo tako kot jaz vidim rdečo. A ne glede na to, je to zate modra in zame rdeča.

 

Depresija in njene oblike (anksioznost, panična motnja) so prekletstvo, ker bolnikov nihče ne razume. Večina pa govori potem neumnosti. Pa brez zamere. 

Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije