20. jan 2007 23:57
ja tudi jaz se borim s to depro.in tudi jaz se vidim v teh zgodbah.je res težko.sebi ne znam pomagat ,a sem to dala skoz z možem in mu pomagala po najboljših močeh.imel je tudi antidepresive in nekako sma prišla do ozdravljenja.on je sedaj 3 leta brez težav.jaz pa jih imam dobri dve leti vendar pri meni je spet drugače.njemu sem pomagala in stala ob strani bila trdna za dva,a sebi ne znam.dve leti tablet,sedaj so ukinjene samo stanje je takšno kot je.pa malo prekipevaš od dobre volje pa ne dolgo,pa zopet strah, žalost manjvrednost.čeprav si zabijaš v glavo, da ni vse tako črno in slabo ne moreš preko samega sebe.kdor tega ni izkusil tega ne razume in ne more razumet. kaj komu pomaga je zopet drug pojem.res nimam volje za šport,niti za kak hobi, niti za življenje včasih,kaj potem ?enostavno ni lahko ko se sam znajdeš v tem.ko sem možu pomagala prebrodit to je bilo lažje.pa občutek je tak, da mene pač noben doma ne gleda kot ,da mi kaj manjka.ne nočem se nobenemu smilit,a rada bi ,da me razumejo s čim se bojujem.ker sem pač človek na katerega se zanašajo pač ne morem biti bolna, saj potlačiš pred drugimi vendar trpiš še bolj, ko se delaš ,da je vse ok.začaran krog.držite se vsi moji sotrpini. Darinka Muraus
