7. jan 2007 23:08
Se strinjam s cherry!
Zase vem, da nisem mislila nič slabega s svojimi predlogi, pa mislim, da drugi tudi ne,
včasih se človek pač ne spomni, kaj bi lahko počel... Se pa vseeno da in včasih tak nasvet prav pride - če ga seveda človek hoče - ni nujno, da se bo KlavdijiF dalo ubadat z internetnimi stranmi, mogoče pa bo pomagalo komu drugemu, ki je tudi brez dela... Vem, da meni je kdaj pomagala kaka ideja, kaj bi lahko počela, saj tudi nisem bila od vedno zaposlena in se zavedam, da se to lahko ponovi... Zato si tudi iščem alternative, več ko znaš, več veljaš... Po mojem poklicu ni ravno ne vem kakega povpraševanja...
Frina, mi trije (otroci) smo imeli iste igračke, velika večina teh je šla na rdeči križ že zdavnaj, par najljubših smo obdržali, dobil jih bo pa otroček, ki trenutno raste v meni...
Ko sta bila starša mlada, sta bila v zelo podobni situaciji kot Klavdija: mami je bila študentka, oče pa je imel majhno plačo, najemla sta stanovanje, vendar smo kljub vsemu imeli igračke - mami jih je sešila... Niso bile najmodernejše ali kajjazvemkaj, ampak nam so bile všeč... Zdaj sem našla knjigo, po kateri jih je delala in bom tudi jaz naredila kako otroku. Vse so narejene iz starih cot, ki bi sicer šle na odpad.
Zato pravim, da ni treba, da otrok nima igrač, če starši nimajo denarja. Ker je pri nas bilo tako, ko sem bila mala! Nismo pa bili lačni, bilo je za kruh, ni pa bilo za šunko, da se razumemo;) Ne poznam socialne problematike, vem pa, da se da stare cote zastonj dobit in da moja mami ni ne vem kaj od šivilje, samo dalo se ji je...
Aja, najbolj hecno je pa to, da ko je privekal
bratec na svet, je bilo stanje že precej lažje za starša, oba sta bila zaposlena in ni bilo takih hudih finančnih stisk, imel je igračke, ki si jih je želel - vseeno je pa imel
najrajši eno plišasto žogico, ki sem mu jo iz ostankov blaga naredila jaz - pri 8-ih letih, seveda na roke... Toliko o tem, koliko sposobnosti rabiš, da osrečiš malega otroka... Ni vedno vse tako črno in veliko se da!
Veri