15. feb 2009 11:35
Vsem (o)zdravljenim kadilkam, tudi sama sebi, čestitam in predlagam, da s kajenjem ne zgubljamo več časa.
Verjele ali ne, niti letnice več ne vem, kdaj sem odnehala, če me kdo vpraša, vedno pokličem prijateljico, ki se je kajenja odvadila leto pred mano, da lahko (ne vem zakaj in za koga - a za davkarijo?) datiram to prelomnico.
Kajenje je za nami, škoda vsakega trenutka za ukvarjanje z njim.
Pa še o smradu in dušenju zaradi tobačnega dima. Dolgo let nazaj, ko se je še na avtobusih in na pošti kadilo, sem delala v službi v skupaj z dvema sodelavkama, ena je bila kadilka, druga ne. Seveda kadilki v skupnem prostoru nisva kadili, se je pa najina nekadilska kolegica kar davila če sva prižgali na hodniku pred risalnico ali celo na stopnišču precej stran.
Občutljiva je bila samo na ženski cigaretni dim, kajenja kolegov, ki so prišli s prižganimi cigaretami v našo sobo ni niti opazila.
Mlada in neizkušena sem še leta pripisovala ta fenomen kakšnemu aerosolnemu hormonu, saj sem bila v naslednjih letih ničkolikokrat priča fenomenu, da so se iste osebe v normalnih pogojih skoraj zadušile že ob sledovih tobačnega dima, na kakšnih popolnoma zadimljenih, za gasilstvo zrelih sindikalnih zabavah so pa kar cvetele.
Enigma.
Cigaretni dim seveda zavoham, ko se kadilci poslovijo pač prezračim.
Mnogo manj me moti kot zatohlost ozkosrčnosti, ki jo je dosti težje pregnati.
nola