Kajenje-prenehanje

9. jan 2009 6:58

Čestitke vsem, ki ste zbrale toliko volje, da ste nehale.

Ravno par dni nazaj sem na TVS gledala zanimivo oddajo o uspešnih in neuspešnih poskusih odvajanja in kako je to težko. Zato sem še manj razumela Svetlano Makarovič, ki je za par let uspešno prenehala kaditi, ko se je zato odločila, potem pa kot trdi kar tako spet začela, ne iz potrebe, ampak ker se je tako odločila .  Upam, da z vama ne bo tako.

Cila

9. jan 2009 8:41

S kajenjem sem zaključil 15. aprila 2008. torej bo kmalu 9 mesecev od tega. Kadil sem dolgo, dolgo, bil sem strasten kadilec in v kajenju sem res užival. Vmes sem enkrat prekinil za dobra 3 leta ,potem pa sem spet začel. Vzrok da sem tokrat nehal so bile manjše zdravstvene težave, ki pa so bile bolj pogojene z mojim delom, stresom in načinom življenja. Seveda sem vesel, da vztrajam, čeprav mi cigareti še vedno dišijo. Ta hip bi prižgal pa ne eno ampak tri cigarete hkrati ampak potem pomislim, da vztrajam že kar dolgo, pa ta želja mine. Seveda sem na račun nekajenja pridobil nekja kil ttrenutno sem ukvarjam z njimi in se jih skušam znebiti tako da bom do poletja fit. Tako da, splača se vztrajati in se odvaditi te slabe a neverjetno sladke razvade. LP hedonist

9. jan 2009 8:42

Pozdravljeni! 1. januarja sta minili dve leti, odkar ne kadim. Odločila sem se skupaj z dvema sodelavcema, jaz sem edina, ki še vztraja. Moram povedat, da nisem imela nobenih težav, čeprav sem pred tem pokadila tudi do tri škatlice cigaret. Stresna služba in še kaj, so bili izgovori. Moja služba ni zdaj nič manj stresna, pa gre brez cigaret. Vesela sem, da mi je uspelo. Res pa je, da sem si nadela 20 kilogramov, a sem, k sreči, bila prej precej kumrna. Moja letošnja zaobljuba je tako spraviti s sebe odvečne kilograme. Od ponedeljka se trudim z dieto in glede na svojo trmo, vem, da bom uspela. O uspehu diete poročam v kakšni drugi temi. jana

12. feb 2009 20:37

Nehala sem kaditi pred natanko dvema letoma. Kadila 10 let, skatlo na dan. Mama je imela raka, sumili so metastaze na pljucih. Rekla sem si, ce so pljuca cista, neham kaditi. Izvidi dobri, pred onkoloskim sem pokadila zadnje pol cigarete. 14 dni je sla vsa nesnaga iz mene, neverjetno, kaj se nabere. Bolece grlo, kaselj, sluz...Ko pa je bilo mimo, pa sem zadihala na cisto nov nacin. Mami je umrla, ampak jaz se vedno ne kadim. Ceprav bi z lahkoto prizgala cigaret, nekdanji kadilci smo se vedno nekdanji kadilci in nikoli nekadilci. Sem pa zelo pasja, ko zavoham cigaretni dim, strasansko mi smrdi. Ni laz, da so nekdanji kadilci mnogo bolj tecni kod nekadilci. tjassao

12. feb 2009 21:02

Moja družina šteje sedaj 4 odrasle člane, 3 verižne kadilce in mene, ki nikoli nisem kadila. Oče je umrl zaradi nenadnega srčnega infarkta in zamašenih žil, ki so bile posledice več kot šestdesetletnega kajenja.

Muke odvajanja poznam kot tretja oseba ( drugi se med sabo kontrolirajo) in ne vem, kaj ta razvada pomeni, se mi pa kadilci hudo smilijo.

Rada pa bi odgovor: ali je omejitev kajenja v javnosti, predvsem v lokalih vplivala na zmanjšan obseg kajenja ali celo na odpoved kajanju ?

 

PS Bivšim kadilcem se reče kadilski janičarji.

F r i n a

12. feb 2009 21:33

Mislim, da prepoved kajenja v lokalih ni zmanjšala števila kadilcev. Povečala je število ljudi, ki s prižgano cigareto gredo svojo pot po ulici in povsod drugod.

Titta

12. feb 2009 23:21

Ati je bil res strasten kadilec- kadil je približno 30 let (škatlo in pol na dan), in za svoj 50. rojstni dan je odnehal kaditi. Sedaj ne kadi že 4 leta in se počuti mnogo bolje.. Sama nikoli nisem kadila, mogoče ravno zaradi staršev- ker so mi cigarete od nekdaj ZELOOO smrdele.. Sem pa slišala, da je zelo nevarno, če oseba preneha kaditi in nevem v roku 4 let spet prične..ker se pljuča začno čistiti in spet doživijo šok...od prijateljice oče je umrl ravno zaradi raka na pljučih in (baje) iz podobnega vzroka.. Zato premislite, če je vredno...Kapo dol pa vsem, ki ste zbrali toliko volje in prenehali...ravno volja tukaj odigra ključno vlogo... sa_ sha

12. feb 2009 23:29

Nehala 1.1. 2000. 9 let je bilo pravkar... :)

tulka

13. feb 2009 9:23

Nehala točno en dan prej kot hedonist..... Nisem bila ravno strastna kadilka, pokadila sem jih med 4-6 in to ob jutranji kavi 1-2, dopoldanski kavi 1, po kosilu 1-2 in eno ob 16, potem me pa ravno ni več mikalo (razen, če smo šli zvečer ven). Moja zdravnica je rekla, da takega kajenja ne more uvrstiti niti med kadilce in niti med nekadilce, "pa dajte se že odločite," je rekla med smehom Doma nismo pacali s cigaretami - se je pač kadilo na balkonu. Nehala sem zaradi tega, ker me je podrl bronhitis, ki se je razvil v pljučnico. In potem mi pač ni pasalo kaditi in tudi potem sem pač nehala. V izogib pridobivanju kil sem potem malo bolj pila vodo, tako da je kilaža ostala enaka.... Se pa spomnim leta 2007 jeseni na Dunaju - ko Avstrija še ni sprejela svojega protikadilskega zakona, Slovenija pa že - kako se mi je zdelo, da so lokali umazani od nikotina in pfuj in bljak - pa sem takrat še kadila. Tudi moj najdražji (ki še vedno kadi, lepo zunaj, da se razumemo) je vihal nos nad temi avstrijskimi smrdečimi lokali.... Do kadilcev imam še vedno enak odnos, kot sem ga imela v kadilski fazi. Me ne motijo. Niti nikogar ne nagovarjam, naj neha. Ker mi je totalno jasno, da če koga v karkoli siliš in sitnariš in "motiviraš" in se še kar nič ne zgodi, se bo tak subjekt vedno temu uprl in rezultat bo točno nasproten. Je pa res, da sem bila vedno na vseh mukah, če sem zavohala koga, ki je bil "prekajen" - imam v mislih tisti obupen zaudarjajoč vonj ki gre od človeka (tuširanje in deodorant tu nič ne pomagata, ker so tkiva čisto zapacana in bi bilo treba vse očistiti in razstrupiti) tudi v razdalji meter-dva. To mi je bilo pa vedno nemarno. Antikadilski zakon mi je čisto okej. Fazon zakona je, da v zaprtih prostorih nikogar ne izpostavljamo pasivnemu kajenju in tako posledično tveganju za obolenje. Se pa vsak kadilec odloči, če in kdaj bo nehal. Mene v kadilski fazi ni motilo, če sem v mrazu pila kavo zunaj v bližini grelca in zraven kadila. Niti se nisem obremenjevala s tem, kaj naj bi si mimoidoči o tem mislili (pa saj jaz si tudi blazno veliko ne mislim o mimoidočih). So mi pa bile malo patetična vabila sodelavk/sodelavcev v stilu, a gremo ven eno prižgat pa kakšno rečt....potem je bil pa del s prižiganjem še okej, tisti verbalni del je bil pa tako brez presežka, da sem se hitro izključila iz takih druženj......(če rabim cigareto za to, da začnem pogovor, potem je škoda in cigarete in pogovora). Pa tudi je kajenje bolezen odvisnosti. In se tega človek ne reši zgolj s tem, da si trmasto razlaga, da od zdaj naprej pa ne bo kadil (in zraven zaradi tega teži celotni okolici in potem je še več in potem se redi in potem je besen zaradi tega). Zase lahko rečem, da sem tisti čas, ko me je pljučnica pribila v posteljo, zelo dobro izkoristila za to, da sem določene stvari domislila in premislila, hkrati mii je pa stalno potenje omogočilo, da je šla marsikatera svinjarija ven iz telesa, tako da sem lahko "sprala" tisto "telesno kemijo", ki mi je delala neke mentalne praznine, ki sem jih napačno polnila s cigaretami. Če ne bi opravila še tistega miselnega procesa, bi se verjetno še danes afnala z eno škatlo cigaret na 4 dni.... Meni se zdi, da se v resnici neha kaditi ob kombinaciji telesnega in mentalnega čiščenja, če umanjka eno, nismo v resnici nič naredili. Vendelina jr.

13. feb 2009 9:39

V petek je minilo leto, kar ne kadim, vzrok prenehanja je enak, kot pri vendelini, le tisti miselni proces je bil, kot kaže, bolj temeljit...ker meni namreč ta reč zdaj smrdi, da ni za povedat, kako!

Sicer pa se tudi pri nas ne kadi in se ni kadilo v stanovanju (razen ob res izrednih priložnostih včasih...danes pa ne več), kadilski kotiček (ki ga koruznik še vedno pridno uporablja) je na balkonu. 

Upam, da mi bodo cigarete vedno smrdele!

Ognjič