23. nov 2006 19:56
Draga Strelka,saj ne boš verjela. Ko sem pisala post sem razmišljala če naj napišem ali ne. Ampak ker si me izzvala bom napisala: ja, tudi moja mama je drvela v prepad, skušala sem ji dopovedati, pa ni šlo.bil je malce drugačen primer, a ona enostavno ni dojela Umrla je pred leti, bila sem zelo navezana nanjo, v isti hiši in še edinka.In sem v polnosti sprejela tudi to. Pa ni bilo lahko,verjemite, a to je bila njena pot, ni vedela, da si škodi in na kraj pameti mi ni prišlo, da bi ji na koncu rekla, "saj sem ti rekla, pa nisi ubogala..."Vse do konca sem jo negovala in umrla je, ko sem bila ob njej..toliko. Še enkrat: dolžni smo ponuditi pomoč, a hkrati dolžni spoštovati izbiro! Verjamem, da vsak umre ob "pravem času" in da smrt ni vedno "poraz", gledano iz dimenzije večnosti. Je pa tudi res, da je tole moje gledanje splošno in načelno in če gre za npr. tak primer kot pri postu Mamamie, je tudi ona ravnala povsem prav ! Ni enega recepta za vse, vsak rabi drugačen pristop, le agresivni ne smemo biti, ker ni nujno, da smo mi res tako pametni, da bi vedno vedeli, kaj je za drugega dobro!
