Težave s starši

22. nov 2006 21:35

no vi imate probleme s svojimi starši, jaz pa s svojim fantom. pred leti, ko se še niti poznala nisva je imel namreč rano na želodcu...in potem veste kaj je bilo. zdravljenje, gastro itd. in si je nekak pošlihtal zadevo, ampak taka reč ni nikoli do konca rešena. ampak se ne pazi. je hrano ki je nebi smel-sploh dimljene kuhane klobase obožuje. rad ima tud feferone na pici...same take reči po katerih mu je potem slabo in bruha. k zdavniku? ni šans. gre če mora zaradi česa drugega in potem še omeni želodec, dobi tablete, zdravnica mu reče naj pride nazaj ko jih bo pojedel in potem ne gre. zadnjič je bruhal, zvečer in naslednji dan dvakrat. sem imela dosti vsega in sem mu dala pogoj:naj se spoka v enem tednu k zdravniku ali pa spokam jaz. vem mogoče malo otročje, ampak njegovo obnašanje tudi ni primerno odraslemu človeku. Šel je k zdravniku seveda zaradi nečesa drugega, ampak sedaj vsaj kaže da bo šel tudi na gastro. sicer moja grožnja še velja -v njegovo dobro, dvomim namreč da bi res spakirala, verjetno za šalo, za res gotovo ne. podobno je z zobarjem, po dolgem času sem ga naročila, je šel enih parkrat, potem pa izgubil kartonček, in ker sem vstrajala da naj sam pokliče-dec je star skor 30 let pa bom jaz klicala? in seveda ni klical za datum in sedaj spet ne ve kdaj bo šel. zdi se mu neumno da lahko jaz pa sem skoraj 8 let maljša, si vse sama rihtam, od zobarja dalje, vse lahko pokličem un otrok pa ne more. glede staršev pa nimam nekih problemov, mami je kr zdrava če pa jo kj matra gre, ati je tudi šel ko mu neki ni štimalo-vnetje krčnih žil, vendar so ugotovili zahrbtnega raka ki ga ni uspel premagat in je že dobro leto med angeli. tako da če veste kako finto kako potem kar na plano...čeprav moj dragi je trmast, njegov brat je medicinska sestra pa mu ne more nič dopovedat.... lucijana

22. nov 2006 22:19

Verjetno je tako, da starši ogromno energije vlagajo v zdravje svojih otrok, da bo vse v redu in tako dalje, nase pa pozabijo . To pozabljanje preide v navado in vsak bolezenski znak preženejo kot sitno muho. Oditi k zdravniku je znak resne bolezni. Mislim, da tako razmišlja kar nekaj ljudi in slutim, da je tvoja mama iz takšnega testa. Tudi moj ati je tu blizu - holesterol pa cuker. Smo pa najdli alternativo. Stanujemo v Mariboru in v Centru Fontana opravljajo raznorazne meritve in delajo krvne slike. Ker to ni isto kot "redni " zdravnik, smo našega "šefa" napotili tja. Pa je šlo! Tudi tam so naredili preiskavo, tudi svetovali so in tudi podobno so se obnašali kot "ta pravi" dohtar. Poskusi najti vzporednico in morda bo mama izgubila občutek prisile, da je bolna in da mora k zdravniku. titta

23. nov 2006 4:02

Ja, s takimi pa je res križ. Jaz imam pa obraten problem s taščo. Ko se ji po domače prdec ustavi, že hiti k zdravniku. Saj je bolana, ampak to kar ona počne, je pa že hipohondrija. Potem pa, ko vidi zdravnika, je pa vse v najlepšem redu. Toliko, da nas živcira. Sedaj pa se ji je nekaj zakompliciralo, saj veste, malo leta, celo življenje nepravilna prehrana v ogromnih količinah, tako da ima sedaj pritisk, starostno sladkorno, porozenele kosti, revmo, arterosklerozo, zacementirane sklepe....in še kaj. Poje nenormalne količine tablet, pol pa jo želodec boli, sedaj pa je še močno slabokrvna. Tako bo sedaj morala v bolnico na transfuzijo. Moja mami pa je šla k doktorju, ko je bilo potrebno in je relativno zdrava in brez zdravil dočakala celih 82 let. Kaj moreš, eni starejši so pač taki. Menda mislijo, da so doktorji tam samo zato, da kaj najdejo. Ne razumejo pa, da če gredo zadosti zgodaj, ko se kaj pojavi, se potem to lažje in hitreje reši in pozdravi. Kyara

23. nov 2006 6:56

pa še jaz ( iz drugega tabora, od tistih, ki ne hodijo zdravniku, ali vsaj, ki včasih ni hodil ): preberite si post od TORTICE na prejšnji strani, pa, če vam kaj ni jasno, preberite še enkrat. ežoj

23. nov 2006 8:45

Tudi jaz se podpišem pod Tortico. P.s.:bi bilo pa res nezaslišano, da bi mene otroci, mož ali pa mama silili k zdravniku. Haloooo? Aki

23. nov 2006 8:57

Jaz sem svoji mami rekla samo to, da sem že vse življenje polovična sirota (očeta sem zgubila že kot otrok) in da nisem pripravljena biti ta prava. Gre k zdravniku, ko ji teče voda v grlo. Jo pa čisto razumem in ji ne solim pameti, ker sem hči svoje mame in se tudi sama ne spravim do njih. Travme iz otroštva, ko so me vlačili od zdravnika do zdravnika, pa nikoli niso našli nič konkretnega, samo strašili so mamo, ker ji niso ničesar povedali. Loni Makaroni

23. nov 2006 9:33

mamamia, zelo me zanima tvoja izkušnja. Mami sem že naročila brošure in upam, da si bo kaj od njih vzela k srcu. Skrbeti me je začelo šele, ko sem se o tem pogovarjala z mojo osebno zdravnico, ki je skočila v luft. Mama je stara 55 in je v meni in po mnenju moje osebne zdravnice v teh okoliščinah s prehrano lahko narediš bore malo in je potrebno zadevo zdraviti. Zelo me zanima, kaj bo rekel njen osebni zdravnik. Vse, kar želim, je to, da nese izvide k svojemu osebnemu zdravniku in se pogovori z njim (mislim, da je prav, da se vsi izvidi zbirajo v osebnem kartonu pacienta za morebitne nadaljnje reference). Na tem mislim tudi vztrajati, ker tudi jaz ne mislim biti ta prava sirota. Tortica, me prav zanima, kako bi ravnala, če bi svojo mamo videla drveti v prepad? Verjetno bi jo kar pustila? Saj se hecaš, kajne? strelka

23. nov 2006 9:52

pa saj tortica je v teoriji čist prav povedala, pa niti približno ni rekla, da bi jo kar pustila drveti v prepad. brez zamere strelka, (ponavadi na kulinariki boj redko pišem, čeprav vas berem več, kot pišem), ampak tukaj pa nisi poštena do nje. res da je v življenju težko to, ampak dejansko je res, a se ne moremo odločati o drugih, samo pomagamo jim lahko, jih usmerjamo,... - do meje, ki nam jo sami postavijo in jo moramo upoštevati. sej vem, pametovati je lahko :), tudi jaz bi zihr prekoračila meje moje mame, če bi bila v podobni situaciji. ampak, kot sm že rekla, to še ne pomeni, da nima tortica prav. nike

23. nov 2006 9:54

ja, drugače pa seveda tudi jaz upam, da si bo tvoja mama premislila in začela pazit malo nase... nike

23. nov 2006 10:02

S tortico se povsem strinjam, a kaj naj naredim s svojo ljubo mamo, ki je na lastno pest prenehala jemati zdravila, potem pa pristala v bolnišnici? In šele, ko je šlo za življenje, povedala, kaj je naredila? Jema ti jih je pa nehala zato, ker je bilo vse v redu...komaj ji je zdravnik dopovedal, da je bilo stanje v redu zaradi rednega jemanja zdravil, in se je poslabšalo, ko je nahala..No, njo je dvotedensko bivanje v bolnišnici izučilo, najbolj tisto, da je bial odvisna od tuje pomoči, nebogljena v postelji in nič ni mogla... zdaj znova jemlje zdravila in ker je tudi sicer disciplinirana, ji tudi zdravje služi...Je pač tako, da moraš marsikaj izkusiti na lastni koži, preden dojameš. Je pa res, da svoje glavne vloge ne prepustimo nikomur, zato sem v svojem pisanju tudi omenila, da moramo včasih ubrati drug način, da nekoga napeljemo na tisto, kar bi bilo zanj morda dobro. Ker sama vem, da pretirana skrb in dopovedovanje včasih vzbudi prav kontra učinek od željenega. Strelka, se ti javim na zasebno pošto. Mamamia mamamia