27. okt 2006 12:40
No, jaz/midva imava spletkarjenj, da je podobno kaki mehiški nadaljevanki...
Moja tašča se nikoli ni mogla sprijazniti s tem, da je šel mož od doma. In to k meni živet. ( Ker sem imela svoje stanovanje, v katerem smo še zdaj...). Onadva s tastom sta si ustvarila zgodbico, da bo moj mož s svojo žensko prišel k njima živet in jima bil do groba hvaležen za vse...
Moja tašča je fina, urejena, razvajena. Nikoli ni delala. Otroke ji je pedenala njena mama. Njena mama je kuhala. Njena mama ji je še do nedavnega kuhala in pospravljala!!! Ja, stara mama, stara 80 let. ( Meni je šlo enkrat skoraj na bruhanje, ko smo bili vsi tam, pili kavo, mama je pa pospravljala med nami, kot čistilka. Nobeden je ni vprašal, če bi spila kavo z nami.) Pa ne živijo skupaj. Moja tašča si jo pripelje domov, da ji dela.
Jaz sem drugačna, vse kar lahko naredim sama. Zdelo bi se mi izpod časti, da si vozim mamo, da mi pospravlja. In za vse kar sem si nakopala na glavo, skrbim sama.
No, ko sta me spoznala, sem bila jaz njej čisto mimo. Mimo zato, ker sem ji vzela sina.( Tudi potrudila se me ni spoznati.) Potem so se začele mahinacije, obsedno je klicarila mojega moža z izgovori, naj pride to naredit, pa ono... Dokler se ni uprl. Pa objemala, stiskala ga je vpričo mene.
Pa smo se enkrat usekali. Mi je povedala da sem jaz šusasta, ker je ne zabavam, ko pridem na obisk, ker to naj bi po njeno bil osnovni bonton. Kričala sta name, kakšna da sem.
Kar naprej sta vabila mojega (bodočega) moža, naj gre z njima na kosilo. Sam. Naj pride na obisk, SAM, brez mene...
Do poroke nismo govorili. Smo jih povabili na večerjo, da bi se zmenili kaj in kako s pripravami. Nista hotela priti. Poroko smo organizirali, tudi speljali. Na poroki je vsem razlagala: Saj ne bosta skupaj več kot eno leto, ljudje sploh niso dojeli.( pa sva že dve leti poročena...).V gostilni nista hotela sedeti zdraven na moževi strani... Skratka...
Ko sta izvedela, da sem noseča, sta obrnila kaseto. ( Sem popustila. Eno leto smo se trudili, da smo nekako prišli na zeleno vejo z odnosi.)
Vnukinjo je takoj vzljubila. Pa bila veliko na obisku, kar je pomenilo, da sem se njej posvečala 2-3 ure vsak drugi dan. Nisem imela časa skuhat vmes, zlikat. ker je tako fina, da se je treba delat uradni obisk. Za tamalo je res kupila kako cunjico. Potem je hotela, naj ji malo voziva v varstvo 30 km daleč vsak dan. Ni šlo. Dojenček pri 11 mesecih res ni primeren za take vožnje vsak dan. Užaljena.
Zadnje čase je pa tamlao vzela 1x na teden, ds je še prespala pri njej. Spakirati sem morala komplet vse. Plenice, flaško, za oblečt, preoblečt, zajčka za spat, čevlje, zobno ščetko... Na koncu je pa pol stvari pogubila, pa pozabila vrnit... V glavnem, nič kaj prijetno zame.
Zasukalo se je spet pri gradnji hiše. Šlo se je za nek dogovor, pri katerem sta naju poteptala.
( Moj mož tudi slišati noče več zanju. Kriva sem po njunem seveda vsega jaz, kdo pa. Ampak mož je dokončno opravil z njima. Do tega sta ga sama pripeljala.)
zdaj se že več kot mesec nismo slišali. In ne boste verjeli. MIR je. Res. Ni se treba v službi eno uro z njo po telefonu pogovarjati. Ni treba pakirati kar naprej, pa tamalo tja vozit. Res, pravi balzam je zdaj. Bolj smo srečni. Prej je bila kar neprej za vratom.
na kavo gremo z mojo mami komot ob osmih zjutraj. Nič ne komplicira. ( moja tašča takrat še vstane ne. Potem pa smo jo recimo za vikend z možem in dojenčkom čakali do desetih, enajstih, ko je bila pač pripravljena priti...). Skratka, zelo, zelo naporna. S tem da ji je bilo vseeno, ko se najina punčka zbudi ob šestih zjutraj, pa da je do enajstih že zaspana za dol past...
Nam je super, ampak res super, ker jih ni več blizu. Vse se bo zrihtalo tudi brez njiju. Hiša in še kaj drugega. Hčerkica je že od poletja ne porajta. Tudi otroku ni nič hudega brez nje.
Ampak jaz zdaj ne bom naredila koraka nazaj. Smelo in ponosno bom stopala naprej. Ne bosta me več ujela na limanice.
Sem se trudila, zelo trudila...