15. feb 2016 11:33
Bila sem snaha pok. tašče in tasta ( zanimivo o njih se vedno zelo malo govori, kot da jih ni...), sedaj sem na pragu funkcije tašče, sem pa tudi hči ostarele matere.
Biti mlada snaha, nesigurna v svoji novi vlogi partnerice z vsemi dodatnimi vlogami: snaha, svakinja, nova sorodica moževe družine. Zelooo težko. Zelo pomembno kakšne vrste odnos boš vzpostavila, kajti to bo imelo posledice daleč za naprej. Včasih tudi nepopravljive.
Vendar, večinoma si delamo sami sebi probleme tam, kjer jih sploh ni ravno s tem razmišljanjem, kdo komu kaj jemlje. Pa nihče ne jemlje nič, samo pridobiva. Preprosto, vsak ima svojo vlogo. Ljubezen : mati - sin, žena-mož, brat sestra, vnuki -stari starši 1, stari starši 2... Tako je to v družinah, pa vendar niti ena od ljubezni ni enaka drugi in ne preprečuje, da se preprosto imamo radi in da se zavedamo, da smo močni in povezani skupaj. Kot družina. Da si kot mlada snaha sedaj del tudi te družine, prav tako kot je postal tvoj mož oz. zet del tvoje primarne družine. Po nekem čudežu se vsem snaham dozdeva, da je pa njihova družina absolutno veliko boljša po vseh kriterijih kot moževa. Če bi imele svojo taščo tako rade ali pa celo raje kot svojo mater( kakšen smrtni greh..) je to enako kot popolno izdajstvo svojih staršev. Tega se boji večina mladih snah, tudi jaz sem se. Pa čeprav sem kot najstnica še pred kratkim zatrjevala vsem prijateljicam, da je moja familija absolutno nemogoča, me ne razume, me ne mara, starši groza od groze.
Tu pa se začne običajna vojna. Niti se ne ve kakšen je cilj v primeru zmage. Pravzaprav je ni. Samo izguba je. Izguba priložnosti, da dobimo še eno družino, da imamo dve materi, dva očeta, kup zaveznikov v primeru, da bomo morda nekoč reševali svoj odnos, svoj zakon. Ki se ob takih rečeh tudi lahko skrha. Vsi doprinesemo k temu, da je v hiši prepir, vsi tudi k temu, da se imamo lepo ob tistih redkih ali pogostih družinskih srečanjih, ki pa ostanejo v spominu odraslih in otrok. Tudi to je dediščina.
Imela sem taščo, pa sem jo premalo cenila in ji povedala, da jo imam rada. Drugače kot mojo mamo, ampak rada. Zakaj? Ker je imela rada mojega moža in ga s tem naučila kako naj me ima rad. Njegovega odnosa do mene. Ker je imela rada moje otroke. Ker je toliko storila za nas, se bala za nas, tudi sitnarila kdaj pa kdaj, pa šele sedaj vemo, da iz čiste ljubezni.
Jaz sem "mlada" tašča. In me je strah. Kako naj pričnem svojo veliko vlogo. Tudi sem precej nespretna do mladega bitja, moje snahe. Gleda me z nezaupanjem, jaz pa njo. Nočem drugega, kot da ima rada mojega sina in da uvidi, da ne tekmujem z njo za njegovo ljubezen, ker ni ista kot njena. Nimam je še rada, za to potrebujeva čas, vendar upam, da ji bom to znala pokazati morda tudi kdaj povedati.
kara