14. feb 2016 21:27
Tašče so različne, snahe tudi, tako tudi odnosi med njimi.
Ko sva z možem dobila otroka, nisem želela, da ga čuva tašča, čeprav smo živei v isti hiši. Tašča je sprva skorajda postala užaljena, potem pa sem pojasnila - s tastom sta bila še aktivna in nisem želela, da bi otrok bil vzrok, da ne bi šla pozimi smučat, na potovanje, v zdravilišče, kar tako kam za nekaj dni. Kako bi bilo potem z varstvom? Je razumela moje razloge. Tudi če jih ne bi, bi vztrajala, da jih ne čuva. Moja mama je bila takrat še v službi, a bi ravnala enako tudi če bi bila že upokojena. NAjprej smo našli privat vartvo, s tremi leti je šel sin v vrtec.
Se je pa začelo po prvem letu. Ko sta tast in tašča po več tednov, potem pa po več mesecev preživljala na morju. Sta ga vzela s sabo, potem še hčerko, pa čez nekaj let še najprej prvega in potem še drugega otroka od moževe sestre. Sta imela nekaj let po štiri otroke s seboj na morju, v razpou devet let starosti, in to po dva do tri mesece. Mi pa skoraj vsak konec tedna k njim, ali pa na 14 dni. A tašča je to počela z veseljem, nikdar se ni pritoževala, to je bila njena želja in ne naša, res pa je, da je nam to ustrezalo Tisti trenutek, ko bi rekla, da ji je dovolj, bi otroci spet šli v vrtes.
Vmes je moja mama za kak teden skočila na morje in pomagala, jaz sem tu in tam kak teden mimo dopusta bila z njimi, so se že organozorali. A največja skrb je le bila njena. Smo ji večno hvaležni za to. In tastu. In oba sta otroke naučila reda in discipline.
Da je dvorani že zaradi tega, ker so imeli kmetijo, težje, mi je jasno. Jaz zase vem, da sem pravzaprav imela srečo. Ker sta poleg tasta in tašče vedno na pomoč priskočila tudi moja starša. Pa tusi službe so bile drugačne.
Dvorana, verjetno je tašča imela razlog, da se je spuntala? Vsaka zgodba ima dve plati. Je pa res, da je nam bilo prihranjeno zgodnje vstajanje.
Zgodbe so pač različne. Kot naša življenja nasploh. Poznam tašče, ki jim je bilo čuvaje vnuka za magari dve uri tako zelo odveč ...
mamamia