Otroci

Vem ,da so na tem forumu mlajše in starejše mame , pa me zanima,kako vi kaznujete svoje otroke za porednost, neposlušnost,... , kajti z kričanjem in kakšno po riti dosežeš samo kratkotrajen učinek, mene pa zanima, kaj bi morala narediti, da se bo otrok naslednjič sam zavedel, kakšne bojo posledice in kaj ga čaka. Katera metoda je najbolj učinkovita pri vas? Starost otrok je 6 let.

ariella

24. avg 2006 20:04

V glavnem bi se z Muffys lahko strinjala, če se le ne gre predaleč v tem, da se pri otroku vzbuja občutek krivde...Lahko da se pri komu zelo, zelo zalomi, in življenje ne postane drugega got želja ugoditi staršem. Tudi sama sem proti vpitju (no, nekaj krat sem že dvignila glas, priznam), sem predvsem za potrpežljivost in pojasnjevanje, primerno starosti otroka, ter za a doslednost in vztrajnost., Mi smo vedno vse zmenili, težave so bile le, ko je hči pri petih letih hotela sredi zime v kratkih hlačah, brez nogavic, in v gumujastih škornjih, v vrtec...Ni treba razlagat, da smo prav tisto jutro pozno vstali in je sin zaspal pred radiatorjem v kopalnici...No, ko je bilo jasno, da bomo zamudili, sem jaz sedla na hčerinio posteljo, rekla "V redu, otrok, pa si obleči kratke hlače in obuj gumi škornje, pa gremo...." So je bile ene same velike oči in je ugotovila, da jo bo zeblo... Kar pa pravi muffsy po p.s., pa je učinkovalo tudi pri nas: daj naredi, ko bo konec risanke; ko ti bo, mi prinesi to in to; ko boš utegnil(a), pospravi tisto tam...nikoli ni bilproblem. Ko pa smo rekli "Takoj da mi greš ..ali narediš....ali pospraviš..." pa je bilhec. Sicer pa - kako ravnamo sami, ko nas nekdo nekaj prosi? Dajmo, poglejmo se v ogledalo, kako ravnamo na kakšno intonacijo v glasu tistega, ki bi kaj od nas rad. Otrok mora čutiti, da si bo starš zanj vzel čas, da se bo ukvarjal z njim. To, da mu reče, kot so rekli starši Muffsy, pomeni, da se ne mudi in da imajo čas eni za druge, da jih naglica ne bo odtujila. In se mi zdi, da je prav hitenje in premalo časa za otroke tisto, kar povzroča ihto in s tem tudi neposlušnost. Če otrokne uboga, lahko to tudi pomeni, da nam želi pokazati, naj se večukvarjamo z njim. Mamamia mamamia

24. avg 2006 20:07

Imam 6 in 9 let stari punčki. Včasih, ko ga katera pobiksa, jo čisto mirno vprašam, kaj bi ona naredila na mojem mestu. Odgovori so presenetljivi in po moje tudi zelo vzgojni (če ne druga, zato, da otrok vidi, da lahko sodeluje in ima možnost priznati, da ga je pobiksal, pa mu tega ne bomo 2 meseca očitali). Pri tavečji zaleže že, da ji rečem SAJ VEŠ, A NE... In ona točno ve in mislim da mi je hvaležna, da ne razpravljamo veliko otem, da ga je polomila. Kadar me spravljata ob pamet, ko bi rada v miru spila kavico s prijateljico in malo počvekala, jima tudi čisto mirno povem, da če se jima jaz lahko veliko posvečam in počnemo skupaj stvari, ki so zanimive predvsem njima, pa pri tem ne jamram, si tudi jaz zaslužim 10 minut miru in mirnega čveka. In to upoštevata (res pa je, da ne traja več kot 15 minut). No, so tudi trenutki, ko mi film poči in zakričim, ampak na take izpade nisem ponosna in si jih želim pozabit, ampak vem, da jih hčerki pozabita prej kot jaz... Na splošno pa mislim, da nama z možem kar uspeva. Za otroke je TREBA imet čas. jasna

24. avg 2006 20:14

Tako, tako, super sta povzeli, kar sem nekako nerodno hotela povedati tudi jaz. Meni je bilo kot majhnemu otroku tudi zelo všeč, če se ni na dolgo in na široko razpredalo, če sem ga kaj polomila. In mamamia je povedala popolnoma prav - naglica in to povzročajo ihto - IHTA je tista beseda. :) Muffsy

24. avg 2006 20:36

Ja, tale metoda z občutkom krivde je zelo vzgojna. Poznam. Te pa pripravi tudi do tega, da še dolga leta v odraslo dobo samega sebe kriviš, če je kdorkoli v tvoji okolici za spoznanje slabše razpoložen kot navadno. Vseskozi preučuješ mimiko svojih bližnjih, sosedov, sodelavcev in če je nekdo le malo zamišljen, sploh ne slabe volje, že začutiš kepo v želodcu, misleč, da ljudje SPET niso zadovoljni s teboj. Pa tako uslužen si, nikoli ne rečeš NE, vsakemu bi ustregel. In v življenju začno to nekateri izkoriščati, ne ceniti, drugi pa sploh ne opazijo in se grdo držijo (zaradi sebe, ne zaradi tebe), ti se pa sekiraš, kaj si spet narobe naredil ali pa nisi naredil, kar bi moral... Osebno mislim, da je eden od receptov dobre vzgoje je vsekakor DOSLEDNOST. Kar obljubite, tudi naredite. Ne grozite, ne prosite, ampak samo odločno povejte, kakšne bodo sankcije. In to tudi izvršite. Nekoč sem opazovala zanimiv pripetljaj. Mlada družina je prišla na bazen. Očka, mamica in otročka. Razgrnili so brisače, napihnili rokavčke in odšli v vodo. Mlajša deklica je vdihnila vodo, se ustrašila in začela jokati. Starša sta jo potolažila, ji razložila, da ni nič hudega in jo hotela pritegniti v igro skupaj s starejšim bratcem. Deklica je bila neutolažljiva. Še vedno je jokala, vendar ne več iz strahu, ampak iz trme. Tulila je že kar histerično. Mamica jo je dvignila iz bazena na suho, kjer se je deklica vrgla na tla. Mamica jo je resno in odločno opozorila "samo še enkrat, pa gremo domov". In punčka se je res še enkrat vrgla po tleh. Brez ceremonij sta starša spakirala vse stvari in so res odšli. Fantek se ni nič upiral, punčkine mile prošnje, da ne bo več pa so segale do srca, ko so bili že za vogalom. Staršem ni bilo škoda ne denarja za vstopnice, ne pokvarjenega popoldneva, čeprav na bazenu niso bili niti 20 minut. Samo držali so svojo obljubo. Punčka si je za drugič prav gotovo dobro zapomnila. Pa tudi v podobnih situacijah je vedela, da starši mislijo resno, ko nekaj rečejo. Tudi mamici je bilo prav gotovo zelo hudo ob hčerkinih milih prošnjah pa vendar je ostala neomajna, ker je vedela, da je to odlična naložba za naprej. Pomembno pa je, da bo vedno enako odločna. Če se bo semintja pustila preprositi, je zapravila vse, kar je prej z doslednostjo zgradila. Zmotno je mišljenje, da nas otroci bolj cenijo, če smo popustljivi in jim vse damo. Večkrat kdo reče:"Vedno sem mu vse dala pa poglejte kakšen je!" Ravno zato je takšen. Če samo obljubljamo, pa nič ne naredimo, nas otroci sploh ne poslušajo več, ker jim ni treba, saj se jim ne bo nič zgodilo. "Stari kr neki lapa..." Otrok sploh ne sliši več, kaj. Ampak s tako metodo je treba začeti zgodaj, ne potem, ko otrok že manipulira s starši kot se mu ravno zahoče. Potem poti nazaj ni, naprej je pa zelo trnova. mandarinca

24. avg 2006 20:37

Super. Najbolj mi je všeč ta ,da otroka vprašaš kaj bi on naredil na tvojem mestu. S hčerko se veliko pogovarjava, tudi kaj bi kuhali in ko me vidi na KulSlo, pravi: Mami, daj poglej, če tete danes kaj dobrega kuhajo, bomo mi tudi kaj novega. Rezultat je ta, da sem jih pripravila da pojesta hrano , ki je drugače ne marata, npr. sedaj v sezoni bučk vse od juhe do polpet, omak... Če dvomita in se zgražata rečem: Pa dajta no, to jejo tudi otroci od tet, ki so ta recept napisale. Če bosta to pojedla jim bom napisala da sta vse pojedla. Zelo uspešna poteza- zaenkrat. ariella

24. avg 2006 20:50

Se čisto strinjam z Mandarinco. Pri nas smo skušali vzgajati podobno. Včasih smo bili uspešni, včasih ne. Mislim pa, da veliko nisva "falila". Glede na to, da sta oba fanta (21 in 15) prejšnji teden opravljala, vsaj za nekatere najbolj osovraženo delo, pobiranje krompirja brez pripomb, mislim da ne. So pa primeri, dogodki, ko ne veš več, kaj in kako. In takrat odreagiraš tako ali tako. Priznam, da sem zakričala, možu sploh ni bilo treba. In treba je tudi vedeti, da je vsak otrok, tudi iz iste familije, drugačen in se drugače odziva na kritiko oz. pohvalo. Pač potrebuje drugačen pristop. To pa tako in tako kmalu ugotoviš. Tina

24. avg 2006 21:03

Isto kot mamamia sem naredila pred dvemi leti, ko je Nina še bila v vrtcu.Hotela je imeti hlače in še krilo povrhu.Po želji sem jo oblekla ,ter ji na majčko dala zaponko,kjer je pisalo; oblekla sem se sama. Takrat in nikoli več ni komplicirala glede oblačil (razen barve seveda je še zdaj pri 7 vse obvezno roza). Glede kaznovanja pa je tako,po riti jih še ni dobila ,raje ji dam kazen kot je en teden ne sme k prijateljici,imeli smo že tudi 2 tedna brez rolkanja in kolesa....Dajem podobne kazni kot sem jih dobila kot otrok in so me bolj bolele kot pa ,da bi jih dobila po riti. Mislim ,da se moraš na otroka preden ga rodiš tudi psihično pripravit.Včasih v kakšni trgovini vidim kako so nekateri starši živčni in se zdirajo nad otroci ali pa jih še kateri po možnosti dobi po riti ,takrat me ima ,da bi jih najraje vprašala zakaj sploh imajo otroke? Lepa beseda lepo mesto najde ,tako pri odraslih kot pri otrocih. balu

25. avg 2006 13:21

Tole, z vzbujanjem krivde v otroku se mi zdi strasansko zgreseno. Otroci imajo svoje osebnosti in razumejo zelo veliko, izrazajo pa se na nivoju, ki se ni popolnoma "socializiran", torej vpet v predstave nase kulture o tem, kaj se sme in kaj ne. Strinjam se, da je otrokom potrebno postavljati meje in ga tudi kaznovati, vendar se mi zadajanje psihicnih ali fizicnih klofut ne zdi primerna metoda. S tem, da se z otrokom, ki je nekaj naredil narobe, starsi ne pogovarjajo, se delajo prizadete in uzaljenje ni nic drugega kot to, da otroku starsi sporocajo, da ga imajo radi le takrat, ko dela natancno tako kot hocejo oni. Pogojevanje ljubezni! Cudovita odskocna deska za zivljenje! Tocno tako kot je napisala mandarinca; zivljenje polno krivde, prilagajanja in ugajanja. In seveda ne smem pozabiti na to, da bo po drugi strani tako vzgojena oseba manipulirala z drugimi na enak nacin. Potem pa si partnerji med seboj govorijo: "Ce me imas rad-a, bos naredil-a tako...". Zelo dobro poznam primer osebe, ki je bila vzgojena s taksno obliko pogojevanja in lahko recem le- grozljivo! Otrok naj ljubezen cuti vedno, tudi takrat, ko ga je polomil! Kadar ga polomijo malo vecji otroci (pubertetniki, na primer), pa se mi zdi celo zelo pomembno, da starsi najprej ohladijo svojo jezo in se potem v miru pogovorijo z otrokom o tem, zakaj neka stvar ni dobra, zakaj jih je to razjezilo, kako se pocutijo in zakaj menijo, da je potrebna sankcija. Otrokom slepo nalagati kazni brez razlage, se meni zdi popolnoma zgreseno, se posebej neprimerno pa se mi zdi otroke kaznovati psihicno! Kaznovanje je sigurno del vzgoje otroka, vendar se mi zdi zelo pomembno, da otrok v vseh fazah odrascanja razume kazen in namen kaznovanja! Doslednost pa se mi prav tako zdi nujna in tudi v tem se strinjam z mandarinco. Balu je lepo napisala, da lepa beseda lepo mesto najde. Otroci so le majhni ljudje, s katerimi se da ravno tako lepo pogovoriti. In tudi mene velikokrat prime, da bi ob pogledu na koga, ki se dere na svojega otroka ali ga tepe, postavila predenj ogledalo! Poznam ljudi, ki to pocnejo neprestano. Vendar to pocnejo zato, ker so bili sami vzgojeni na tak nacin. Ob tempu zivljenja, ki ga imamo, je tezko biti vedno pripravljen na miren pogovor in doslednost, vendar menim, da se je vredno vsaj potruditi. Star arabski pregovor pravi, da so otroci nasa krila. Dajmo jim krila, na katerih bodo lahko leteli skozi zivljenje in ne polomljenih kril, ki si jih bodo takrat, ko bodo sami stopali v partnerske in druzinske odnose morali krpati! In zavedajmo se, da je lahko ena po zadnji plati (ceprav tega niti slucajno ne odobravam) v primerjavi s psihicnim kaznovanjem, macji kaselj! fresh

25. avg 2006 13:39

Tudi jaz nisem pristaš zbujanja občutka krivde. Svojo deklico ne mislim vzgajati na ta način. Delček tega sem imela pri vzgoji sama, pa sem rabila dolgo časa, da sem se zavedla in odpravila stvari ala ugajati drugim in podobno. Občutki krivde se lahko spremenijo v strah-spoštovanje. Moj mož je bil vzgojen tako. Grozljivo. Nikoli direkt ne pove staršem določenih stvari. Ker bo štala, ker bojo užaljeni, ker ne bojo razumeli. Se ga itak nikoli niso trudili razumeti. On je pa vedel, da mora delati tako in tako, da ne bojo užaljeni. Kako enostransko in sebično. Še kaj bi lahko povedala, pa nimam časa. Drugič. Muffsy, lahko, da je bilo pri tebi čisto v redu. Tvojih staršev ne obtožujem. Bi se pa bilo za vprašati, kakšen odnos imaš TI zdaj DO njih. Kar pa je zgolj vprašanje zate. Ni za razpravljanje tu na forumu. Pa tudi takole zgolj pogovorno ne. Sporočilo je spremenil(a) lidka dne 25. avg 2006 13:42:46

25. avg 2006 13:56

Približno vem, kako bi bilo prav, da bi moji deklici kdaj pokarala, kaznovala..., ampak,če sem slabe volje včasih z besedami nergam, zbadam... Saj potem mi je žal, a kaj ko je po toči zvoniti prepozno. Upam, da se v takšni slabši poziciji vzgoje ne pojavljam prepogostokrat. Pekarica