5. nov 2010 12:52
In mimogrede se otrok nauči šteti, brati, ugotovi, da je stvari potrebno plačati, počakati v vrsti...
Večkrat ko gremo z njim v trgovino, manj bo tečnaril. Če gremo z njim v trgovino po sili razmer enkrat na vsake kvatre, bo takrat hotel imeti vse naenkrat - za pol leta nazaj in pol leta naprej.
Jaz sem z našimi nazaj grede s sprehoda ponavadi zavila še v trgovino po tisto mleko, maslo, hrenovke..
Sem povedala točno tako: "Zdaj gremo v trgovino (poimensko, ker jih je v naši bližini več) po mleko in kruh."
Pika. Smo kupili mleko in kruh.
Se mi je enkrat v kritičnem trenutku vse to krasno obrestovalo. Še niti ne 2 leti star sin (manjkalo nekaj dni) je šel sam v "našo trgovino" (kot se reče po starem) po neko nujno stvar. Brez problema. Res pa je, da so ga poznali, da to ni bil hipermarket, da sem skozi okno gledala za njim in na oknu čakala, da ga zagledam. In telefonirala v trgovino, če je prišel in odšel iz nje.
Ne, ni bilo treba ćez cesto in trgovina je bila oddaljena kakih 200m. Ampak vseeno, obvladal je nakup.
Ma ne vem, meni so otroci že od malega pomagali. Ugotovila sem, da to radi počnejo, če jim dovolimo. In zaupamo. Pri nas ni nikoli, ampak res nikoli nihče razbil kozarca ali kavne šalčke, pa sta oba že od malega rada postregla gostom. Tudi med dostavo vode ali kave ali čaja na mizo ni nihče nikoli nič polil (seveda ni bilo natočeno popolnoma do vrha).
Res je pa tudi, da sem tisto sovo, ki je čivkala:"Pa joj, lej k bosta polila, joj, lej k bosta razbila!!" takoj utišala.
Imam prijateljico, ki je stara mama. Iz trgovine pride s svojim vnukom vsa prešvicana, histerična in na smrt skregana, ker je "tamau spet take zganjal da mu je morala kupiti to in to".
Ne morem ji dopovedati, da ona že pred vhodom v trgovino na glas govori scenarij kako bo morala kupiti to in to in kako bo tamal težil, če ne bo po njegovo.
Ta tamal vse to sliši in potem v filmu s takim scenarijem pač igra glavno vlogo brez napake. Za Oskarja!
O tem, kako sem jih od lastnih otrok dobila pod nos, in to upravičeno in sem se tudi TAKOJ naučila ukrepati realno in predvsem dosledno, pa kdaj drugič.
Meni je bilo najtežje sami sebi priznati, da imajo dostikrat otroci prav in ne jaz. Hvalabogu nisem iz pozicije močnejšega vztrajala na svopjem bregu. Ker potem bi imeli vojno. Pa bi meni najbrž prej živci popustili kot otroku. Ker ona ima pa, predvsem dokler je majhen, prav zares 25 ur na dan časa da tera svoje.
japaja