Otroci

26. avg 2006 12:28

Tortica tuda jaz pogrešam tisti gumb za izklop kdaj pa kdaj. jade

26. avg 2006 16:01

TORTICA, se popolnoma strinjam s tabo. Pri nas imamo 2 fanta in občutek imam, da tudi tretjega na poti in čeprav sta iz istega gnezda, imata popolnoma drugačna karakterja in je potrebno vsakega obravnavati drugače. Mislim pa, da je vsaki vzgoji skupno isto VZTRAJNOST in POTRPEŽLJIVOST, jim postaviti meje, ki jih kasneje tudi dosledno izpolnjevati, ter si vzeti čim več časa za naše sončke v smislu pojasnjevanja in pogovarjanja z njimi. Že moja učiteljica v OŠ nam je rekla, da je treba majhnemu otroku vsako stvar 100x ponoviti in ko to dosežeš, začneš znova. Saj ne, da bi bila tako vzorna mamica, ampak se poskušam držati teh načel. Tudi meni se kdaj napolni pisker in včasih tudi to ni tako slabo, saj takrat fanta vesta, da sta dosegla mejo in da se z mamo ne gre več za hecat. Kar se pa tiče vzgoje z vzbujanjem občutka krivde pa bi rekla, da ni moj najljubši tip vzgoje, ker je problem v tem, da lahko gre čez mejo, kar se je zgodilo pri mojih starših. Problematično je bilo predvsem v obdobju pubertete, nekaj pa je imelo vpliva tudi dejstvo, da sem bila edinka in se včasih nisem imela z nikomer pogovarjati, saj je bil oče včasih tudi mesec dni sposoben kuhati mulo. Namesto, da se bi mi posvetil, mi dal kakšen nasvet, mi pokazal da me ima rad, me je za vsak moj izpad, kaznoval s kuhanjem mule, me še bolj odrinil od sebe in mi dal vedeti, da se bom morala strinjati z njim ali pa se ne bova pogovarjala. Puberteta, pa veste, da je obdobje iskanja samega sebe in predvsem takrat potrebuješ čim več razumevanja in pogovora, čeprav na prvi pogled ni videti tako. Takšen njegov odnos me je hkrati zelo jezil in žalostil. Posledice tega pa se kažejo še danes, ko imam že sama otroke, saj se nakako ne znava pogovarjati, saj mu včasih še vedno skušam dopovedati, da imam tudi jaz včasih, vsaj po svoje, prav, in med nama vedno poteka neke vrste tekma. Upam, da nama bo čim prej uspelo preskočiti to oviro...ampak bo težka, saj sva oba izrazita kolerika. LP katjushka

26. avg 2006 18:45

Zanimivo, Katjushka, jaz sem tudi edinka in imam enake spomine iz pubertete...ja tudi tole z očetom, ampak enkrat ga boš morala sprejeti točno takega kot je, ker če to ne boš storila se zna ta vzorec obnašanja ponoviti pri tebi - lahko tudi v nasprotni niansi. Sprejeti, odpustiti, v mislih objeti in...iti naprej. Ko boš to zmogla, se bo tudi oče spremenil. na nek način, boš videla in tudi ti boš drugačna....se splača !

26. avg 2006 19:15

Muffsy, saj to ni letelo direkt na tebe, mislim da nas je veliko, ki nosi ta vzorec v sebi iz otroštva. Ko sem prebirala te poste, sem se spomnila, da je bilo pri nas v bistvu enako in pred kakšnim letom sem se grdo sporekla z mamo (povedala sem ji vse, kar mi je že dolgo ležalo na duši) in glavni problem je bil v tem, da v meni še zdaj, ko sem odrasla, zna vzbusditi občutek krivde. In dolgo sem rabila, da sem spoznala, da jaz nisem odgovorna za njeno življenje in da ni ona moj otrok, nad katerim bi morala bdeti in se zasekirati za vsak problem. Saj z mamo sva se potem lepo zmenili, ampak mislim, da so bili vasih naši starši mojstri za to (vsaj nekateri, da ne bom komu delala krivice). In vidim, da poskuša enako tudi z mojima hčerkama, kadar je pač z njima, pa sem ji povedala, da mi to ni všeč. No, pa naj ne izpade zdaj tako, kot da je moja mama nek zmaj, ker je drugače zlata in se imava zelo radi (sem edinka, zanimivo, ne?). jasna

26. avg 2006 20:21

TORTICA, imaš poplnoma prav in tega se tudi jaz zavedam, sem mu tudi oprostila, saj imam samo njega, (mama pred 12 leti umrla). Problem je v tem, da se zavedam tega samo jaz, on pa ne, ker strarejšemu človeku spreminjati navade je težko, verjemite, da sem poskusila razložiti, ampak veste kaj je sledilo potem temu...seveda kuhanje mule. Stvar pa je tudi v tem, da sem ugotovila, da sva se le na tak način midva sploh znala pogovarjati in sedaj ko meni nekako ni več do teh tekem, je pa tudi tem za debato zmanjkalo in je nastala nekakšna luknja, ki naju je odtujila. Srčno upam, da bova ta manjko kumunikacije čim prej prebrodila, saj je to navadno bistvo večine problemov. Zato menim, da je čim več pogovora bistveno, pri otrocih, navadno niti takoj ne obrodi pravih sadov, ampak sčasoma pa tudi oni razumejo...Nočem zamoriti, delim samo izkušnje, tako da bom zaključila. Jasna in tudi s tabo se strinjam, saj potem vedno s sabo nosiš neko breme. Vsem staršem želim veliko veselja z našimi otroci in čim manj skrbi. Saj pravijo, da so nam naši otroci dani samo na posojo in ne v last, naša naloga pa je, da jih poskušamo brez večjih pretresov pripeljati skozi otroštvo do odraslosti. LP katjushka

3. nov 2010 6:20

Moja sestra ima dve leti in dva meseca staro punčko, ki je velika in težka za svojo starost, pa jo kljub temu še vedno skoraj vsa družina nosi po rokah, ker sicer vpije in joka, da je groza. Mojo mami, ki jo ima en teden v varstvu, od tega bolijo roke in se pritožuje, vendar moji sestri ne reče nič in punčko kar pestuje, nosi in pestuje! Meni to zelo moti, ker otrok ni bolan in vem da gre za pravo pravcato otroško izsiljevanje in trmo. Ko kaj pripomnim, dobim odgovor, da ne vem nič o otrocih, ker jih še nimam in sem premlada! Bojim se, da bodo iz nje naredili tako razvajenko, da bo groza. Kaj lahko storim, da bom prepričala vsaj mojo mamo, da je skrajni čas, da jo postavi na noge? Našo razvajenko imam zelo rada, vendar se mi zdi to pretiravanje nevzgojno in ne nazadnje vse prej kot dobro, predvsem za zdravje moje mami. Hvala za vaše nasvete. Kotarca

3. nov 2010 7:44

Kotarca, vsi okrog tebe so odrasli in odgovorni in ti kaj več, kot, da poveš svoje mnenje nimaš kaj naredit. Pa še to ( svoje mnenje ) povej enkrat, največ dvakrat, drugač jih boš nadlegovala. Ko boš imela svoje otroke, ti boš delal kot ti misliš, da je prav, pri tujih otrocih pa lahko imaš le svoje mnenje.

ežoj

3. nov 2010 7:55

Ima ežoj kar prav. Narediš lahko bolj malo ali nič. Lahko sicer probaš mami še enkrat lepo razložit - kot je ena napisala v sosednji temi: jasno, mirno, na kratko, brez soljenja pameti ali deljenja kakršne koli krivde (npr. na račun tvoje sestre). Če jim sine, jim sine, če jim ne, jim pač ne.

Rešiš lahko samo tistega, ki želi biti rešen. Za ostale rešitve ni....

tjas

3. nov 2010 8:22

Kotarca, prav gotovo je res, da o otrokih ne veš nič, dokler jih sam nimaš. O pestovanju pa tole: z otrokom se je potrebno ukvarjati. Samo s pestovanjem, nošenjem otroka po rokah naredimo za otroka premalo. Treba ga je animirati, se z njim igrati, ga zamotiti, mu brati, oditi z njim na sprehod, igrišče. Vem, ker imam vnuka v varstvu, pa to varstvo ne pomeni samo, da je otrok varovan, da se mu nič hudega ne zgodi, ko so starši v službi. Je pa to najmanj tako naporno, kot prenašanje otroka po rokah sem in tja. Se strinjam z ežojem in tjas, ni tvoja naloga vzgoja nečakinje. rosie

3. nov 2010 8:36

Kotarca, če tvoja mami jambra, da jo bolijo roke, naj se sama zmeni.

Če se boš vtikala v zadevo, boš grešni kozel.

Sploh, ker "nimaš otrok".

S čimer se ne strinjam, saj po mojem mnenju ne gre za več za vzgojo otrok ampak fizično obremenjevanje.

Zdaj pa: če tvoja mami samo jambra in ne naredi nič, po mojem skromnem mnenju le dokazuje, kako požrtvovalna je.

Druga pesem bi bila, če bi te mami vprašala, kaj naj naredi, da je roke ne bi več bolele.

 

Ko se je pri nas pojavil prvi otrok, sta obe tašči dokazovali svojo ljubezen na napačen način. Z razvajanjem in podkupovanjem. Ker sama takrat še nisem imela otrok, nisem imela "prava glasanja". Ampak sem pa tudi takoj, ko se je začela debata o topoglednih zadevah in težavah, zapustila prizorišče in odšla v lajf.

(uči se na tujih napakah KVAK

japaja