Otroci

5. nov 2010 12:44

mamamia je napisal/a:

Vilma po moje ne kriči na svoja otroka, če prestopita mejo se je že pokazalo, kateri ukrep je najbolj učinovit. Škoda, da ni še več staršev takšnih. mamamia

O mamamia, ko bi to bilo res. Mejo med povedati odločno in z umirjenim glasom ter kričanjem tudi prestopim. Tudi v trgovini se mi je verjetno to že zgodilo. Se pa trudim, da čim manjkrat tako.  

Vilma

5. nov 2010 12:52

In mimogrede se otrok nauči šteti, brati, ugotovi, da je stvari potrebno plačati, počakati v vrsti...

Večkrat ko gremo z njim v trgovino, manj bo tečnaril. Če gremo z njim v trgovino po sili razmer enkrat na vsake kvatre, bo takrat hotel imeti vse naenkrat - za pol leta nazaj in pol leta naprej.

Jaz sem z našimi nazaj grede s sprehoda ponavadi zavila še v trgovino po tisto mleko, maslo, hrenovke..

Sem povedala točno tako: "Zdaj gremo v trgovino (poimensko, ker jih je v naši bližini več) po mleko in kruh."

Pika. Smo kupili mleko in kruh.

Se mi je enkrat v kritičnem trenutku vse to krasno obrestovalo. Še niti ne 2 leti star sin (manjkalo nekaj dni) je šel sam v "našo trgovino" (kot se reče po starem) po neko nujno stvar. Brez problema. Res pa je, da so ga poznali, da to ni bil hipermarket, da sem skozi okno gledala za njim in na oknu čakala, da ga zagledam. In telefonirala v trgovino, če je prišel in odšel iz nje.

Ne, ni bilo treba ćez cesto in trgovina je bila oddaljena kakih 200m. Ampak vseeno, obvladal je nakup.

 

Ma ne vem, meni so otroci že od malega pomagali. Ugotovila sem, da to radi počnejo, če jim dovolimo. In zaupamo. Pri nas ni nikoli, ampak res nikoli nihče razbil kozarca ali kavne šalčke, pa sta oba že od malega rada postregla gostom. Tudi med dostavo vode ali kave ali čaja na mizo ni nihče nikoli nič polil (seveda ni bilo natočeno popolnoma do vrha).

Res je pa tudi, da sem tisto sovo, ki je čivkala:"Pa joj, lej k bosta polila, joj, lej k bosta razbila!!" takoj utišala.

 

Imam prijateljico, ki je stara mama. Iz trgovine pride s svojim vnukom vsa prešvicana, histerična in na smrt skregana, ker je "tamau spet take zganjal da mu je morala kupiti to in to".

Ne morem ji dopovedati, da ona že pred vhodom v trgovino na glas govori scenarij kako bo morala kupiti to in to in kako bo tamal težil, če ne bo po njegovo.

Ta tamal vse to sliši in potem v filmu s takim scenarijem pač igra glavno vlogo brez napake. Za Oskarja!

 

O tem, kako sem jih od lastnih otrok dobila pod nos, in to upravičeno in sem se tudi TAKOJ naučila ukrepati realno in predvsem dosledno, pa kdaj drugič.

Meni je bilo najtežje sami sebi priznati, da imajo dostikrat otroci prav in ne jaz. Hvalabogu nisem iz pozicije močnejšega vztrajala na svopjem bregu. Ker potem bi imeli vojno. Pa bi meni najbrž prej živci popustili kot otroku. Ker ona ima pa, predvsem dokler je majhen, prav zares 25 ur na dan časa da tera svoje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

japaja

5. nov 2010 18:02

Enostavna preventiva glede trgovin:

http://www.youtube.com/watch?v=2gLlBv_SrZw

 

 

Commis débarrasseur

5. nov 2010 19:12

Nadpisi v trgovini, nekje v ZDA:

ežoj

5. nov 2010 20:18

tulka

5. nov 2010 20:41

Ne glede na to kako se trudiš, kako se izobražuješ, kako si se pripravljen do konca žrtvovati za dobre namene - v vsakem primeru boš pri vzgoji naredil kakšno napako. Ali več. Najbrž več. In tvoji otroci bodo na svojih "popravljali" te napake, v želji da bi bili boljši starši - in bodo naredili druge, svoje napake. Mislim da je pri vzgoji najbolj pomembno (poleg tega da imaš otroke ne le rad, ampak da jim to tudi pokažeš in daš občutek varnosti, sprejetosti) da jih usposobiš za samostojno življenje. To je verjetno ves vic vzgoje. Če gre mularija po srednji šoli od doma in čisto lepo živi brez naših nasvetov in pomoči, potem smo naredili kar je treba. Tudi če smo kdaj vpili, grozili, cepetali in neumno kaznovali. Otroci niso tako krhka bitja, da bi jim škodovale zahteve, obveznosti in redna kontrola. Nam pa prekleto škoduje, če tega ne počnemo. Lisa

6. nov 2010 13:00

Lisa je napisal/a:

Ne glede na to kako se trudiš, kako se izobražuješ, kako si se pripravljen do konca žrtvovati za dobre namene - v vsakem primeru boš pri vzgoji naredil kakšno napako. Ali več. Najbrž več. In tvoji otroci bodo na svojih "popravljali" te napake, v želji da bi bili boljši starši - in bodo naredili druge, svoje napake. Mislim da je pri vzgoji najbolj pomembno (poleg tega da imaš otroke ne le rad, ampak da jim to tudi pokažeš in daš občutek varnosti, sprejetosti) da jih usposobiš za samostojno življenje. To je verjetno ves vic vzgoje. Če gre mularija po srednji šoli od doma in čisto lepo živi brez naših nasvetov in pomoči, potem smo naredili kar je treba. Tudi če smo kdaj vpili, grozili, cepetali in neumno kaznovali. Otroci niso tako krhka bitja, da bi jim škodovale zahteve, obveznosti in redna kontrola. Nam pa prekleto škoduje, če tega ne počnemo. Lisa

Se strinjam! Zaradi želje biti najboljši starši, naredimo morda največ napak. Mi (srednja generacija) smo uspešno preživeli kljub temu, da se svet naših staršev ni vrtel samo okoli nas (ker jim tega pač ni nekdo kar naprej vbijal v glavo), pa bodo tudi naši otroci, pa še vse naslednje generacije tudi, če se bomo spametovali in končno postali vsaj malo egoistični in bomo pričakovali, da nam bodo otroci ljubezen in 24-urni servis, ki jim ga tako radi nudimo, tudi tako ali drugače vračali. Da bodo "pridni", kot temu posplošeno radi rečemo. Lep pozdrav sonci

7. nov 2010 8:00

Naslednjo misel moram vsake toliko prebrati, da se skuliram:

Starši, ki mislijo, da morajo v interesu svojih otrok narediti zmeraj vse prav, si po nepotrebnem otežujejo življenje. Res se pogosto poudarja, kako morajo biti starši zgled za otroke. Vendar to ne pomeni, da morajo biti popolni, saj to ni mogoče.

Otrokom moramo postavljati zgled za to, kako delujejo odrasli ljudje. Tudi za to, kako je treba ravnati z napakami, ki jih imamo sami ali ki smo jih nareditl; kako se je treba spopasti s slabostmi ali obvladati nasprotujoča si čustva.

tulka

8. nov 2010 7:07

Hvala vsem, tema je postala zelo zanimiva. Naj dodam le še to, da naša izsiljevalka, ki jo imam sicer zelo rada, pri dobrih dveh letih tehta kar 16 kg in jo druga babi, to je mama sestrinega moža, skoraj nikoli ne vzame v naročje in nosi po rokah, pa jo ima mala celo raje, kot mojo mami.Obe se sicer zelo veliko ukvarjata z njo, le da jo moja mami pestuje, nosi, prenaša in v tednu, ko jo varuje, ne zmore narediti popolnoma nič in imamo kosilo iz vrečk.Ne recite, da pretiravam , ampak kar je preveč, je pa le preveč. Tako da verjamem, da so za nekatere obupno razvajene otroke velikokrat "krivi" prav stari starši.V dobri veri seveda. Bom pa odsej modro tiho. Kotarca