neznan uporabnik
4. nov 2010 12:44
Teorija je vsem jasna.
Izvedba šepa.
Ne smemo vzbujati občutka krivde pri otrocih? Valjda da ne.
In potem vpričo otrok jambrajo, kako je naporno razvažanje od enega do drugega krožka, kako je draga šola, kako je zaradi šole v naravi in športnih dni ogrožen družinski proračun, kako so dragi zimski škornji, kako je drag študij....
Vse to pri otrocih vzbuja občutke krivde. Ker če njih ne bi bilo na tem svetu, bi starši lažje živeli, kajne?
Res je, da smo leteči do večera. Res je, da je življenje drago (?). Res je, da nam otroci požrejo ogromno časa. In denarja. In živcev.
Ampak ne pritožujmo se pred otroci.
Ne jih po kapljicah zastrupljat.
Niso nas prosili, da jih rodimo.
Če smo jih pa rodili zato, da nasše življenje dobi smisel...? Groza! ("Moram delat, da bojo otroci kaj imeli." ??????!!!!!!!!! "Fajn je, da maš otroka, ti na stara leta vsaj kdo čaj prinese, ko si bolan" ??????!!!!!!!!........)
Za tiste, ki so smisel življenja našli še pred rojstvom otrok in so potem rodili otroke, da svojo srečo delijo s čim večimi ljudmi, se ne bojim.
Smiliojo se mi pa vsi otroci, ki so nek izgovor za propadle projekte svojih staršev ("saj bi ampak sem dobila otroka.."), ki so razstavni artikel svojih staršev, ki so modni dodatek svojih krušnih staršev.....
Aja, pa še en ubijalski stavek:
"Če tebe ne bi bilo..."
Pa podoben:
"Dokler tebe ni bilo..."
Bom nehala.
Ne morem. Še to: če bi se toliko, kolikor se trudimo okrog razumevanja pasjih in mačjih grimas, trudili tudi razumeti otrokove grimase, poglede, povešene ali dvignjene kotičke ust, solznih oči, razširjenih ali zožanih zenic, dvignjenih ali povešenih ram in/ali glave....
Ja, živali nam ljubezen(?) vračajo. Ampak ne poznam nikogar, ki bi žival kaznoval ali pa ji očital, da mora iti zaradi njene driske opolnoči na dvorišče. In še dobro, da nas živali ne razumejo, ko se pogovarjamo, koliko košta veterinarska storitev. Po moje bi nas ne ljubile več tako brezpogojno.
japaja