Izbirčnost otrok

1. feb 2012 12:06

Takole kot berem zgodbo od barbare_s, se mi zdi, da ni fazon v hrani. Gre za čustveno stisko, razlogov za tako stvar je pa n. Iz povedanega je premalo podatkov, da bi si človek ustvaril sliko. Tudi ni treba na kulinariki razlagati detajlov - se mi pa zdi, da bi bil pogovor s psihologom na mestu.

1. feb 2012 12:52

Tole funkcionira v kolikor še živita vsak zase ali pri njej. Kaj pa v primeru, ko ima on svoje stanovanje, ona pa si študentsko sobico deli s še par puncami in tako lahko skupaj kuhata le pri njem? Ok ona prinese hrano s sabo in kuha po svoji presoji. Sicer nima pravo govora...?

1. feb 2012 13:33

Barbara_s, tvoja hči je v svoji rani mladosti doživela veliko sprememb in temu je sledilo tudi prilagajanje k hrani.

To zelo dobro poznam iz otroških dni mojih sedaj odraslih hčera, ki sta čez noč spremenili okus in željo po hrani.

Najmlajša sira ni jedla do 5 leta, večja pa je oboževala piščančje meso, ki ga po vročinskih krčih ni jedla do 8 leta. Obe sta bili taki suhici do pubertete, da je bilo joj. Če ju danes pogledam sta normalni punci.

Prepričana sem, da spremembe ( zdravstvene, čustvene) vplivajo na prehranjevanje. Pri otrocih je to najbolj opazno, mi odrasli pa se s tem pretirano ne obremenjujemo ,četudi kakšen dan skoraj ne jemo.

Najbolj pomembno je, da otrok z užitkom je. Čeprav samo testenine brez omake, surovo zelenjavo. Najboljše pa je tista skrita hrana, ki je ne vidiš na videz, ampak je okusna. Ko pride v puberteto je vse drugače.

1. feb 2012 14:28

Sploh ne vem, zakaj bi bile selitve prioblem? MIs smo se selili kot mački z mladimi pa hrana ni bila nikoli problem. Mogoče res zato, ker smo imeli vse drugo pošlihtano, kot se je posvetilo tudi Vendelini.

Stresa, kolikor ga je bilo enostavno nisva prenašala na otroka. In to je vse.

Zdaj imamo 15 mesečno, ki je vse, od brokolija do avokada (kar iz lupine ali v solati, kislega zelja,fižola, testenin, sirov, jogurtov in vse vrste mesa. Skratka, ne vem, če je hrana, ki je ne je. Hruške moramo imeti pa skrite v omari in ne spravljene v košarici za sadje, ki je na polici. Jih blazno rada hrustlja.

1. feb 2012 15:14

Bom še jaz dodala svojo izkušnjo.

Tudi meni je Vendelina zoprna zaradi svojega vsevednega, pokroviteljskega, pogosto domišljavega pisanja. Vendar res ni težko ugotoviti, da je hrana ena prvih stvari, preko katerih nam dojenček, kasneje malček sporoča svoje prekomerne stiske. Nekateri ne spijo, drugi ne jedo, nekateri imajo težave s prebavo in odvajanjem, spet tretji neprestano jokajo.

Moj prvi otrok ni jedel, okrog tega je bilo neskončno problemov. Pri drugem otroku smo bližnji pričeli hoditi na psihoterapijo in težav s hrano nima, izboljšala pa se je prehranska situacija tudi pri prvem otroku.

Stvar zveni enostavno, vendar v resnici ni. Naša zdravstvena zavarovalnica namreč ne krije psihoterapije in se zato lahko "normalno nori" zdravimo samo na lasten račun, kar pa je za študente povsem izven dosega.

1. feb 2012 18:01

@marijajak, brez skrbi, jaz nimam nikakršnega mnenja o tebi.

@OlivaB, glede na tole (tvoj citat)

"Tole funkcionira v kolikor še živita vsak zase ali pri njej. Kaj pa v primeru, ko ima on svoje stanovanje, ona pa si študentsko sobico deli s še par puncami in tako lahko skupaj kuhata le pri njem? Ok ona prinese hrano s sabo in kuha po svoji presoji. Sicer nima pravo govora...?"

Ne vem no, ampak razmerje, v katerem bi študentka z malo denarja nosila kot tovorna mula nosila hrano in polnila hladilnik nekoga drugega (ki ima še materialno boljšo pozicijo), on bi pa potem še govoril, da to mu pa ni dobro.....bi bilo pa itak tako ponesrečeno, da bolje, da ga sploh ne bi bilo. Ker v takem razmerju bi bilo pa res, da ona de facto ne bi imela pravice govora.

Sicer upam, da se ti je tale opis hipotetične situacije malo nerodno napisal. Oziroma, upam, da takih razmeriij vseeno ni. Oziroma, če kakšno mlado punco vseeno prijemlje, da bi kaj takega počela, da se bo ustavila vsaj ob branju tega foruma. Skratka, tole sem zapisala zaradi tega, da morda kakšno mlado punco ustavimo pred početjem neumnosti.

1. feb 2012 18:22

hihihi, mlade (in stare) punce prime marsikaj, ampak jih tudi hitro mine. Enkrat sem nekje brala, koliko časa te hormoni zaljubljenosti preplavljajo do te mere, da ti jemljejo razsodnost - menda pri najbolj ekstremnih primerkih to deluje 30 mesecev; res se ne spomnim, kje sem to čitala, mi je bilo pa všeč. Teh max. 30 mesecev velja tudi za srčne bolečine potem, gre vsa sreča v franže (to so potem ekstremisti v drugo smer). Vseživljenjsko učenje pač. 

1. feb 2012 19:07

Jaz sem potrebovala 20 let, da sem se odvadila ustreči vsem povprek in ob tem še najmanj sebi, potem pa ugotovila, da ko sem začela ravnati po novem in najprej poskrebla zase in šele potem za druge, vključno z možem, se je izkazalo, da me imajo - še raje. Otroka sta rekla le, da me je končno pamet srečala. Jaz pa imela slabo vest, če nisem skuhala še za svakinjo, ali da tašči nisem perila zlikala ...

In potem je nekdo od tu meni napisal, da se v določenih situacijah cvetom slabo godi (ker ženske nehamo cveteti, ko mislimo samo na vlogo žena-mama-gospodinja), da pa  boljše punce dobijo še eno šanso. In jaz sem jo izkoristila. Če sem že preživela tisto zoprno zadevo, zaradi katere jih 80 odstotkov pobere, umrejo,  pa dajmo izrabit ponovno podarjeno življenje.

In zato nikoli ne opletam s tem, da mi je kdo zoprn in da koga ne maram, kaj šele, da bi koga sodila.

Nekje sem prebrala nekaj v stilu: Obuj si moje čevlje, hodi z njimi po moji poti, doživi vse padce in vzpone in šele potem me sodi.

Sicer je pa s prstom lažje na druge kazat kot kazalec proti sebi obrnit.

O ogledalih smo pa že veliko rekli, se nima smisla ponavljat. Ker tisti, ki ne mara svoje podobe v ogledalu, tudi slišati ne bo hotel kakega pametnega nasveta (najbolj gluhi so pač tisti, ki nočejo poslušta in slišat).

2. feb 2012 9:01

Vendelina, bila je nehipotetična situacija, ko smo kot 21-letne frklje letale okrog. Ena od punc, študentka, sicer redno delala prek študenta, je hodila s kakšnih dve leti starejšim fantom. Vedno ko je za vikend prespala pri njemu, je s sabo vlekla veliko vrečko hrane. Ne samo toliko kot je sama poje, tudi zanj. Da kao če kam gresta on plača kavo. Men osebno se sicer zdi, da je prav, da je nekaj tudi ona prispevala, a vseeno. Če bi s sabo prinesla recimo piščanca (če že misli da mora), on pa da vse ostalo iz svojega hladilnika, ok. Za tiste dinarčki bi si lahko večkrat kupila kakšno lepo perilo pa bi bila oba bolj srečna po mejem.

Mamamia, sama sem tudi dolgo rabila, da sem dojela, da mi ni treba vedno vsem ustreč, da me bodo bolj cenili če bom kdaj spustila tudi NE.

2. feb 2012 9:13

No ja, prehranjevalske navade se da lepo razbrati ob večerjah, na katere te povabi kavalir, mar ne?

Če je pa cilj ekonomska skupnost..potem pa svinčnik in papir v roke.