Izbirčnost otrok

31. jan 2012 13:47

Hm tudi jaz imam doma "čudnega" j(d)edca. Moj mož ne je ne juh, piščančjega, puranjega mesa, rib, solate, riža, makaronov...Ubijalsko njemu kuhat, vam rečem. . In potem sva se zmenila, da ko dela po celi dan skuham za naju z malčico makarone in juhe... za njega zvečer naredim kaj na hitro- zrezek v omaki, ali topli sendvič...

Ko pa jemo skupaj pač skuham tisto, kar jemo vsi. in moram rečt, da me je moj mož posledično navadil, da se učim kuhanja oziroma kuham nove jedi.

31. jan 2012 14:11

Amen pod Vendelino. Moje trenutno razmerje se mi je spremenilo od tega, da je bilo tik pred razpadom (in sva imela eno mesečno pavzo), do tega da sedaj že 3 leta funkcionira kot naoljen stroj v trenutku, ko sem nehala biti tist kimajoči pes iz avto prtljažnika. Ko sem nehala poskušat ustrežt dragemu na vse mogoče načine, mu pripravljat oh in sploh tisto kar ima gospod rad (izbirčen do amena), biti oh in sploh nasmejana pa duhovita pa očarljiva cel ljubi čas in še in še. Sedaj večkrat kuham samo zase, on pa si naredi kaj zase pa sva oba zadovoljna. Pa lepo me pokliče iz službe in prosi, če lahko skuham to in to zanj. Seveda zalaga hladilnik s svojimi omiljenimi sestavinami. Pa pomije posodo. Pa na vse kriplje poskuša malo odpreti svoj okus in najdi vsaj malo užitka v tistem kar jaz skuham. Konec koncev sva pa jasno ugotovila, da imava oba po par zdravih rok za uporabo, pa tudi kar podoben obseg obveznosti skozi dan, tako da ni razloga da kdo ne bi mogel kuhati. Če ne gre iz iste kastrole pa vsak iz svoje. Edino kar mi je važno, da sva za mizo čimvečkrat skupaj, jaz z ribo on pa s svojo n-to hrenovko.

Skratka tista prej, ki pravi da ima izbirčnega fanta, ne kimaj preveč, ker nekaj časa je to strašno ljubko pa oh kako sem pa jaz fajn, ker mu izpolnjujem želje pa nevem kaj še. Ampak s časoma to postane en velik problem, sploh ko vidiš da to tvoje "suženjstvo" nima take blazne teže, kot si ti mislila da jo bo imelo (ne, mljaskanje ob pospravljanju dunajca ne šteje kot zahvala), pa še rado se zgodi). Tako da, lepo postavi neka osnovna "pravila", o nabavljanju sestavin, pa o pomoči pri pripravi in kasnejšem čiščenju, pa neke osnovne smernice menijev... Imajo moški na dolgi rok blazno raje ženske, ki pokažejo nekaj samozavesti in znajo kdaj reči ne. Večkrat slišano in preverjeno. 

31. jan 2012 14:32

se popolnoma strinjam z Vivo Meier, medsebojna pomoč in odprtost za spremembe je ključ za sožitje z partnerjem. Ne pa samo enostransko prilaganje, saj čez čas to pride drugemu v navado, in je spremembe težko vnest v vsakdanjik oz. druga oseba jih težko sprejme, saj je navajena na luksuz .

31. jan 2012 14:50

Saj veš - moški so lovci.  

31. jan 2012 15:04

Pri mesu je tako, da ga ali preveč pokuhaš ali premalo. Flam, na primer, je pripravljen v približno 10 minutah, mora pa seveda biti srednje pečen. Če ni več malo rdeč, ga je nato treba kuhati par ur. Mislim, da je izjema pljučna pečenka, ker ta je lahko "well done" in je meso še vedno mehko.

Pot roast je poenostavljen Boeuf Bourguignon. Posoljeno in poporano meso popečeš z vseh strani. Lahko ga narežeš na 3x3 cm kose ali pustiš celega, olje ni potrebno. Dodaš veliko nasekljano čebulo, 2 stebli nasekljane zelene, 4 ali 5 korenčkov, narezanih na 3 ali 4 kose. Lovorov list, 3 ali 4 stroke česna. Dušiš par minut. Potem doliješ četrt litra vina (merlot, barbera ipd.), malo čiste juhe in majhno konzervo pelatov. 2 vejici timijana in nekaj peteršilja. Dušiš dokler meso ni totalno mehko, uro in pol do dve uri. Po potrebi dosoliš. Odstraniš timijan in peteršilj, postrežeš z rezanci, špecli, polento, kuhanim krompirjem.... Ali "samo" podušenim zelenim fižolom, bučkami (letnimi ali zimskimi), cukiniji...

Tiste, ki po nekem principu nečesa ne jedo, pa itak nima smisla prepričevati. Naša priseljenka se je sama odločila, da bo nekaj probala. Navadno je bilo s sinovega krožnika.

OlivaB, siliti kogarkoli s hrano se pa meni ne da. Predvsem zato, ker me pošteno razpali, kadar mene silijo, naj nekaj pojem ali popijem.

31. jan 2012 16:59

Izbirčnost otrok je muha, ki se jo da z nekaj triki hitro pozdraviti (npr. z lepo okrašenimi jedmi, s pisanimi krožniki, s tem, da sami sodelujejo pri pripravi hrane ipd.)  Otroci še nimajo popolnoma razvitega okusa, kako bi ga le lahko imeli, ko pa je še toliko jedi in okusov pred njimi, ki jih še bodo probali. To, da en dan normalno poje neko jed, naslednji dan pa ne, ne gre pripisovati okusu, ampak muhi izbirčnosti. Če želite, da bo otrok če ne že znal uživati v vsaki hrani, pa vsaj ne doživljal večnega stresa zaradi lastne izbirčnosti, potem mu je treba v zibel položiti nekaj nujnega orodja, s katerim bo lažje oblikoval svoje prehranjevalne navade. In ob tem se seveda močno zavedati, da smo starši najmočnejši vzgled. Zato oče, ki ne je juhe, piščanca, purana, riža, testenin...nikakor ne more in tudi ne sme zahtevati od otroka, naj to vse je.

Najbogatejša hrana je najraznoličnejša hrana in otroku je treba predstaviti in ponuditi čimveč raznolikih jedi, in ga tudi kdaj vzpodbujati, če se čemu upira. Velikokrat nočejo nečesa poizkusiti brez pravega razloga, ker so si pač to vbili v glavo. In če se pri tem popusti, dobimo kaj hitro izbirčneža, ki dirigira domače jedilnike.

Sama se držim načela, da hrano (torej kaj in kako) zaenkrat pripravljam jaz (oz. mož), koliko tega bo dovolj za sit želodček, pa ve vsak član družine sam. Pri mizi oz. pri hranjenju nasploh morajo biti določena pravila, zavoljo vzdušja pri jedi in zaradi odnosa do hrane.

31. jan 2012 20:04

Jaz pa mislim, da predvsem pri izbirčnosti otrok stvari niso tako črno-bele. Ja, nekaj je sigurno domača vzgoja; ampak veliko je pa tudi karakter otroka in predvsem ostali vplivi.

Bom povedala zgodbico, da ponazorim... Moja je od malega vse jedla, ni bilo nobenih problemov. Na sistematskem pregledu (mislim, da pri dveh letih) jo je zdravnica vprašala, katera je njena najljubša hrana in je izstrelila: "Brokoli!" Pa potem nadaljevala, da ima rada tudi fižolčke, pa mesek in jabolka. Skratka, več ali manj je pri starosti dveh let jedla vse.

Potem smo se prvič preselili... Ni bilo ne vem kako daleč, še vedno je hodila v isti vrtec in tudi pohištvo smo več ali manj obdržali - ampak punca je kar naenkrat nehala jesti nekatere stvari. Med drugim sir. Bog ne daj, da je bil kje sir - takoj jok in stok in ni variante, da na "miren način" poje košček sira (ki ga je prej jedla!!!!). OK, prav. Bomo pač pustili to bitko, važno je, da zmagamo :)

Potem je nehala jesti kaki - ker ji ni bilo všeč ime. Pa začela je z nekimi čudnimi "pravili", kar se hrane tiče. Da mora biti omaka posebej (in je ponavadi ni pojedla), da skuhana zelenjava ni dobra, je pa dobra surova (in še boljša zmrznjena). Da dobro kuha samo mami, pa obe babici, če pa ati kaj skuha, je pa za spljuvat ven. OK, pljuvanja nismo pustili. Malo smo se pregovarjali, ampak je še kar šlo - konec koncev je pri vsakem kosilu jedla živila iz vseh skupin in življenjsko ni najbolj pomembno, da otrok je mortadelo (če ima pa rajši marmelado - ampak brez masla!). Moram povedati, da sva oba v tem času intenzivno delala še doktorate in da pač... kakšno bitko včasih (spet) zgubiš. 

Ha, in potem... smo se preselili v tujino. "Vrgli" smo jo v novo okolje, kjer ni nikogar poznala, nov jezik, ki ga ni razumela... in "nova" kuhinja s čisto novimi pravili. Poleg problemov, ki jih je imela v vrtcu, se je njen repertoar "hrana, ki jo jem" nemogoče zmanjšal. V vrtcu je jedla, vsak dan (!!!!!) samo belo pašto. Nič drugega. Samo belo pašto. Doma je bilo malo bolje, ker moja kuhinja se ni bistveno spremenila; ampak v vrtcu je pa niso mogli pripraviti do tega, da bi poskusila karkoli. Tudi pomfrija ni jedla, si mislite?

Malo sem razmišljala o tem pojavu... pa kaj narediti, kako ukrepati in predvsem, kako ji pomagati. In sem ugotovila, da je hrana edina (!!! - res edina) stvar, ki jo je imela pod kontrolo. Edina stvar, o kateri je lahko ona sama odločala; vse ostalo je bilo že odločeno. In otroku pri štirih letih je še kako pomembno, da se ga sliši!

Po pol leta se je punca naučila jezika... znala je pvedati, da ji je kaj všeč in da česa ne mara. In s tem se je njen repertoar spet zvečal. Kar naenkrat je bila pripravljena poskušati stvari, ki jih prej niti pod razno ni hotela niti videti na krožniku! In to čisto spontano - brez siljenja. Samo s ponujanjem in vztrajanjem.

Zdaj se mi zdi, da smo na pol poti. Sira še vedno ne bo poskusila, je pa zadnjič poskusila en majhen konček salame. Pa skuhana zelenjava je zdaj tudi (občasno) v redu, čeprav je surova cvetača še vedno veliko boljša. (Še posebej, če mami pusti, da se jo pomaka v arašidovo maslo).

Septembra se selimo nazaj, začela se bo šola... In jaz že zdaj pričakujem (pa hkrati upam, da se motim) podobne probleme, morda v malo milejši obliki, ker bo le spet "doma". Ampak šolsko kosilo... bo sigurno spet preizkusni kamen. Zdaj, ko se je navadila na vsakodnevni krožnik pašte, bo spet dobivala juhe. Ampak... kar te ne ubije, te okrepi, a ne?

Mogoče sem bila malo dolga... Ampak predvsem me je spodbudilo to, da po mojih izkušnjah ni vse "zabetonirano"; da tudi "izbirčneži" lahko odprejo svojo paleto. Samo čas rabijo...

Še kar se tiče raznih "fint", kot so pisano okrašeni krožniki in pomoč pri kuhanju: ne poznam nobenega otroka, ki bi pojedel paradižnik samo zato, ker so to ušesa od miške. Ali bi pojedel paradižnik v vsakem primeru, ali pa ga ne bo pojedel. Lahko pa, da kje obstajajo tudi otroci, ki se jih da tako prepričati. Pri skupnem kuhanju pa tudi: jaz sicer veliko kuham skupaj z malo, ampak od tega najinega kuhanja ni posebne koristi. No, razen tega, da moram pripraviti za polovico več zelenjave, ker mi jo poje surovo. Včasih pa prav posebej naročim možu, naj jo zabava, da lahko v jed "skrijem" kakšno žlico smetane (če me vidi, ne bo jedla!), kakšen košček sira ali pa malo masla. Če kuhava skupaj, moram pa vse to narediti "naskrivaj" ali pa pač sploh ne. 

1. feb 2012 10:56

...surova zelenjava je pa itak najbolj zdrava...

1. feb 2012 11:55

Draga Barbara,

tvoje dete je tipičen primer otroka, ki s kompliciranjem okoli hrane izsiljuje pozornost odraslih. Pod "izsiljuje" ne mislim nič slabega, otroci pač tako funkcionirajo: zelo dobro opazijo, na kaj starši najbolj primejo, in potem svoje vzorce ponavljajo in jih včasih privedejo do absurda. Nagle spremembe v njenem življenju niso imele popolnoma nič s tem, da neka hrana nenadoma ne bi bila več dobra, pač pa z vsem drugim.Otroci so pač veliki tradicionalisti in ne marajo sprememb. Vem, o čem govorim, ker smo imeli enega takega doma. 

Rešitev je seveda "enostavna": manj bo težav, če na prehranska kompliciranja ne bo odziva, ker lačni pa otroci ne marajo biti. Seveda je to zelo lahko razlagati naokoli, prenesti na svojega prestolonaslednika pa nekaj povsem drugega. Sploh, če imaš v bližini babico, ki marljivo torpedira ves tvoj trud.  Pomaga, če se z otrokom veliko veliko ukvarjaš, pri hrani pa pač skomigneš z rameni - saj nihče ne mara čisto vsega po vrsti, če ni dobro, pač ni treba jesti, bo pa mogoče jutri kaj boljšega. Verjemi, da pomaga.

A kaj je bilo potem z našim mulcem? Nič. Cirkus je zganjal do dvanajstega leta, potem je pa ugotovil, da mu je same precejene goveje juhe počasi zadosti. Zdaj je študent, je vse po vrsti v neznanskih količinah in mu prav nič ne manjka.  

1. feb 2012 12:04

Pri nas pa smo morali v otroštvu trpeti siljenje z hrano, ki je nisem marala in je še danes ne maram. Sem raje samo kruh jedla ali pa nič.Baje pa sem bila tudi zelo izbirčna. Toda če danes pomislim kaj smo takrat jedli ni nič čudnega.

Ko sem se osamosvojila je bilo moje prvo načelo, da nikogar v družini ne bom posiljevala z hrano, oziroma še danes ostajam pri temu, da vedno povprašam za želje in nekako najdemo nekaj kar bi vsi jedli. Hčerki sta kot majhni jedli praktično vse, v puberteti pa so odpadle marsikatere jedi. Mislim, da če bo tako kot pri meni  je zgolj začasno obdobje. Moje prvo obdobje kuhanja je zajemalo ogromno zelenjave, rib, juh, solat, praktično je bila bolj lahka hrana.

Dobila sem drugega moža, ki ne je perutnine in hvala Bogu tudi nekatere jedi, ki jih tudi vsi ostali ne maramo ( vampov, močno prekajenega domačega mesa, mastnega mesa, žolce, dimljenih sirov, ...).

Malček pa je izjema zase, saj postopoma napreduje pri okusih in hrani.

Tako nočem siliti nikogar. Glede na to, da kuham za 5 ljudi kombiniram. Tako v rižoto dam dve vrsti mesa, ko pečem piščančka je za moža teletina ali svinjina, prav tako pri dunajcih. Mleto meso gre vsem, svinjski file tudi, saj je zelo mehak. Se je pa že zgodilo, da je mož pojedel košček perutnine, ki se je pomešala v hrano ali pa tudi kurjo juhico (pravi če ne ve lahko poje). Skupni kompromis je zelje in po novem ne kuham segedin ampak dušeno, priloge pa po željah. Meni je najljubše le krompir ali žganci brez mesa ali karkoli, mož pa prisega na hrenovko ali pečenico. Tudi golaž smo vsi jedli in če ni nič drugega in smo vsi lačni tudi to tekne.

Je pa res, če nimam časa za kuhanje nobeden ne komplicira. Je pizza, sataraš, tudi hrenovke ali pa kaj iz zamrzovalnika. Govejo juho imam itak na zalogi, pa sarme, kakšen ostanek musake, lazanje.

Jaz sem najbolj obsedena z morsko hrano in se včasih zgodi, da preostali jedo meso jaz pa ribo ali pa naredim kaj morskega zame in za starejšo hči.. Meni ni noben problem še eno ponev umazat, zadovoljni pa smo vsi. Itak imam pridnega moža, ki vse zloži v pomivalec in ga vsak večer prižge. Pravzaprav, če jaz kuham on vse pospravi. Tako, da mi ni težko poskrbeti, da je zadovoljen z hrano.

Če se spomnim mojih prvih kuharskih podvigov sva veliko pripravljala skupaj. Tako sva nekako uskladila želje in bila oba zadovoljna. Prepričana sem, da boš znala kombinirati stvari, zate malo več zelenjave, zanj pa še kakšen šnicel. Ena ponev riba in zelenjava, druga pa meso in krompir. Tako sta oba zadovoljna. Sicer pa lahko tudi sam kaj prispeva k pripravi.

Sicer pa mislim, da vsako obdobje življenje prinaša nekaj novosti. Vsaj jaz sem nekaj let jedla zgolj zelenjavo in ribe in testenine, riž. Je pa res, da sem bila takrat samska. Potem pa  je prišla družina, partner in spet mi je zadišalo po jedeh, ki sem jih imela vedno rada. Namreč ni lepšega jesti v krogu najdražjih, prijetno kramljati. Lepo pripravljena miza z pogrinki vsak dan, hrana veliko bolj tekne.

Danes bo malček (je izjemoma doma) dobil govejo juho z rezanci, golaž in polento (ga kuham izrecno zanj), mi ostali pa potem še lazanjo, pa najbrž malček tudi, saj bo spet lačen.  Če vem, da bodo vsi jedli tudi z užitkom kuham.