5. mar 2008 21:07
Jezus se sprehaja po nebesih, pride do nebeških vrat in malo poklepeta s svetim Petrom. Čez nekaj minut mu Peter reče, naj malo popazi na nebeška vrata, tačas bo pa on skočil na sekret. Jezus spusti noter nekaj duš, zadnja med njimi je nebogljen starček, ki se zazdi začasnemu vratarju nekam znan. "Kako ti je ime?" ga vpraša. "Jožef," odgovori stari mož. Jezusu se zazdi, da je tega človeka moral svoje cajte poznati... ampak od takrat mora biti vsaj tisoč let, mogoče celo dva tisoč. "Si imel na zemlji kakega sina?," ga vpraša. "Sina, sina," prikima starček. "Žal se je potepel proč od doma in ga nisem več videl do smrti." Jezus je zdaj že prepričan, da je naletel na Jožefa, svojega krušnega očeta. "Ali se spomniš kakšnih posebnih znamenj v zvezi s svojim sinom?" "Ne," pravi starček. "Pravzaprav ne." "Niti glede njegovih rok in nog?" vztraja Jezus. "Pravzaprav res," se starčku obudi spomin. "Ko sem ga nazadnje videl, je imel v roke in noge zabite žeblje." "Oče!" vzklikne razneženi Jezus in pade starčku v objem. "Ostržek moj!" se zasolzi še starček.