Starost

6. feb 2017 16:59

Čebulka jaz sem bila stara leto in pol ko sem tudi že bila teta!

6. feb 2017 17:46

Jupi za mlade babice,tete in pa mamice!!!!

6. feb 2017 19:40

 Če sem prav izračunala jih imaš 50. Nekaj manj kot jaz. Vnukov še nimam, nič ne kaže, da bodo kmau, mojim se ne mudi. Mi je pravzaprav ljubše, če jih še ni, še delam in ne bi bilo veliko časa za pomoč in čuvanje vnukov. Sicer smo mi v svojih otrocih neizmerno uživali in se jim posvečali, morda tudi zato toliko ne pogrešam vnukov. Ker včasih vidim, da nekateri dedki in babice z vnuki skušajo nadoknaditi čas, ki ga včasih niso imeli za svoje otroke. Seveda bi pa bila vesela, če bi se kateremu od otrok "zalomilo" in bi kakega malega cmeravčka dobili. 

Sicer, ko je bila moja mama stara toliko kot jaz zdaj, je bila že devet let babica. 

6. feb 2017 20:15

Pri nas tudi ni vnukov na vidiku. Sama se bosta odločila kako in kaj. Čeprav bi blo fajn pocartaT....Se pa spomnim žlahte, ko so naju spaševali,kdaj bota zibala. 

6. feb 2017 20:59

Dari, tvoje pisanje me spominja na moja mlada leta. S sedanjim možem sva bila pred poroko par 4 leta, po poroki pa še štiri leta brez naraščaja. So se sosedi že spraševali, če je pri nas kaj "narobe" , da ni naraščaja. Pa tudi pri porodu me je, žal že pokojna, dr. Vrenkova spraševala, kaj sem čakala do 27. leta, češ, da sem že stara "prvesnica", da imam tako pozno prvega otroka. Takrat sem kar malo "ponorela", češ nikoli vam ni prav: če zanosiš prezgodaj ali malo bolj pozno. No, midva z možem sva si prva štiri leta zakonskega življenja res privoščila zase in nekaj potovanj, ker sva se zavedala, da bova potem nekaj let morala biti malo "prizemljena" kar se potovanj tiče. Pa mi ni nič žal za malo "pozno" materinstvo, vsaj za tista leta okoli 1980. Zato pa sedaj, čeprav sta se tudi otroka odločila za malo bolj pozno starševstvo, toliko bolj uživam kot babica (pa tudi dedi ne zaostaja), saj se lahko v celoti posvečam dvema vnučkoma in dva vnukinjama, saj nima več drugih "delovnih" obveznosti.

kača

7. feb 2017 0:21

kača je napisal/a:

No, midva z možem sva si prva štiri leta zakonskega življenja res privoščila zase in nekaj potovanj, ker sva se zavedala, da bova potem nekaj let morala biti malo "prizemljena" kar se potovanj tiče.  kača

 Nah...ja! Pri nas je bilo ravno obratno: Vse je šlo grozno na hitro...Ta malega sva vlačila na vsa, razen eno potovanje, pardon, izlet. (O selitvah čez lužo ne bi zdajle). Da bi, če bi bila sama, potovala več, kot smo vsi trije skupaj, ne verjamem. Itak nisva imela toliko keša (ekskjuz maj lenguič). Z njim sva praznovala vse obletnice poroke, ki so v moji hiši najpomembnejši dan v celem letu. Ko je bil tamali proti koncu srednje šole, sva ga pustila samega doma in šla na izlete. Takrat in še vedno, sva več kot dovolj vitalna, da nama potovanje nikoli ni bilo v breme. Dosti lažje se zdaj izhaja finančno, kot pa v dvajsetih letih.  

Vanja

7. feb 2017 8:00

Še enkrat hvala za lepe želje :) no, da še jaz povem - jaz sploh ne načrtujem otrok. Ne čutim želje po materinstvu.. sem pa teta dveh nečakinj...in je čisto dovolj..

7. feb 2017 9:02

3 mesece še imam do 50 in zelo rada bi rekla, da je to najlepši čas v mojem življenju, toda zadnjih pol leta hodim okrog zdravnikov brez upanja na bistveno izboljšanje in postopoma opuščam napore ki mi škodujejo in jih ne zmorem več. Zato sem morala opustiti kar nekaj načrtov in želja ter si postaviti nove, lažje cilje. Bom pač poskušala uživati tudi v tem, čeprav v bolečinah težko uživaš. Bilo je pa med 40 - 49 res čudovito in se pač napajam s temi spomini. Me pa jezi, ker prej, ko sem bila bolj fit, ni bilo ne časa, ne denarja (in družbe) za podvige, ki se jim zdaj moram odpovedati. Ampak, kjer je volja, tam je pot!!

7. feb 2017 9:27

marrja, meni je zelo ljub tale rek, in, verjemi, pomaga: Najsrečnejši ljudje nimajo nujno vsega v izobilju, oni le izkoristijo najbolje od vsega, kar jih doleti.

Gledam mojo mamo, ki so jo zadnja trileta, sploh pa po očetovi smrti, sesule bolezni, pri 80-ih jo zdaj čaka še izredno zahtevna operacija na srcu, a ona uživa kolikor v teh okoliščinah lahko.

Pozitivno misliti. Vsaj lažje bo, če ne že bolje. Čeprav iskreno upam, da ti bo bolje.

7. feb 2017 9:30

 Ja, še z moje strani vse najboljše.