Ali je na mestu vprašanje

26. dec 2005 14:17

Tudi mene je kar malo zmrazilo,ko sem brala o darilih,ki so nekatere čakali pod dreveščkom.Res je vse preraslo v to,kdo bo dal več ali vsaj enako.Jaz nisem bila nikoli navajena niti prejemati,niti dajati taka darila.V dalnih letih nazaj ne,ko sem pa opravljala svojo službo,sem pa videla toliko stvari,ki so potjevale to,da stisk roke,iskrene želje za lep Božič pomenijo veliko več,kot vsako bogato darilo.Imela sem priliko biti z mladostniki(delo),na take praznike in je bilo najlepše že to,ko sem gledala,kako so se veselili,ko se je krasila jelka,pekli so se navadni piškoti,potica.....Dišalo je iz kuhinje.Za darilo so dobili rokavice,nogavice,mogoče tudi sadje.Iskrice v njihovih očeh so bile tako lepe,da so razsvetlile noč.Za nekatere je bilo to,da je vladalo posebno vzdušje,mir,radost nekaj najlepšega,na draga darila ni mislil nihče.Njdražje darilo jim je bil mir,to,da so na toplem,suhem in da lahko ob migljanju lučk jejo slastne piškote in poslušajo zgodbe o Božičku.(starost od 14-23 let). Še vedno se trudim,da ostaja Božič lep, brez bogatih daril,da pa ostajajo iskrice,za katere želim,da nikoli ne ugasnejo nikomur v očeh. Saša vemves

26. dec 2005 14:22

Pri nas obdarujemo kar zmerno. Predvsem želimo vsakogar z darilom razveseliti z osebno noto. Pomembna je pozornost, da ima obdarovanec občutek, da je nekdo razmišljal, ko je darilo kupoval. Največje presenečenje, eno izmed najlepših daril do sedaj pa sva dobila z možem od sina in njegove najdražje - vstopnici za poslovilni koncert Parnega valjka. Pa ne samo zaradi cene (sin je še študent), temveč vsega ostalega - vedela sta, da imava rada to glasbo, ampak da verjetno sama ne bi šla v Ljubljano karte kupovat in bi šel koncert mimo naju. Najlepše darilo je tisto od srca, morda v tolarjih malo vredno, v srcu pa veliko veliko več. Takšna darila želim tudi vsem vam.

26. dec 2005 14:32

Tako cisto mimogrede: moja prijateljica je dobila za Bozicka Ford Ka, da o otrocih sploh ne zacnem nastevati... julia

26. dec 2005 16:31

O ti groza, grozna, ta presneta obsedenost z darili in nakupovalna mrzlica lahko človeku povsem zagabi praznike. Pri nas sva z možem tudi že nekaj časa nazaj močno omejila zadeve, ker naju je vse počasi prerastlo... Sprva neskončno uživaš, ko kupuješ za mulčke...potem ko zavijaš lepe pisane paketke, ko nagarmadiš kup pod drevešček in si predstavljaš, kakšno nspopisno veselje bo to. Potem pa hladen tuš, ko otroci grebejo po darilih in še preden dobro pogledajo, kaj je v enem, že trgajo papir z drugega, preštevajo, če imajo ja vse enako število paketov in so na koncu, ko zmanjka slabe volje, če niso uresničene vse želje. Darila obležijo na tleh, med strganimi papirji... No, naju je streznilo dosti hitro. Vsak otrok dobi en paket in konec. Dobi tisto, za kar res že dlje časa vztrajno prosi in kar si resnično želi. Tudi z mojimi starši in sestrami smo dogovorjeni, da je za vsakogar pod dreveščkom en paketek. Stroške za vsako darilo si delimo. Z ostalo žlahto smo se za božič že davno nehali obdarovat. Na skupni večerji imamo vsako leto skromen srečolovček z darilci v vrednosti od 1000 do 1500 sit. Nekaj bo treba ukrenit še pri žlahti po moževi strani, potem pa bom zadovoljna in dokončno rešena mučnega bremena daril. Tudi za rojstne dni si sploh ne upam več vabit ljudi, ker jih s tem obvežeš, da ti morajo nekaj kupit. Za kozlat! Za naslednje leto sva se z možem dogovorila, da bova ljudi povabila, vendar s pogojem, da pridejo praznih rok. Ej, ljudje, pa bistvo praznikov ni v darilih, porkaflik! Res, adijo pamet...

26. dec 2005 16:58

Nisem brala vsega, niti ne bom, mislim pa, da dragička nekaj nisi upoštevala, generacijske razlike kot prvo...veš, imam 31 let, strašno željo po kuhanju, voljo in veselje tudi, a prehranjujem se v menzah. Zakaj? Ker grem v službo ob 9. in se vrnem ob 19. uri. S partnerjem ki dela od 10. do 18. ure. Oba delava tudi ob sobotah od 8. do 12. ure. Otrok je na poti. Če se hočeš zgražat ker bi jaz pomivala v pomivalnem stroju, se kar daj...meni na kraj pameti ne pride, da se ga bom otepala... Bodi prepričana, da mene bolj boli moja nezmožnost, da karkoli sama postorim, da si raje naredim z latsnimi rokami tisto sladico ali pa spečem kruh, na žalost pa ob 19. uri stojim v prenatrpani trgovini in se sprašujem če bom prišla do tistega kosa kruha ali ne. Ko bo otrok prišel in bo zahteval svoj čas, ki ga bo seveda tudi dobil, se lahko samo zahvalim nevemkomu za partnerja, ki ga imam in ki mu ni težko kaj postoriti, na kraj pameti mi ne pride, da bom svoji družini kratila čas s tem, da pomivam raje na roke, ker "se tako spodobi za pridno ženo (?)"...saj poanta tvojega posta je bila ta, ne? Ma veš kaj...jaz ne bom trpela zaradi kompleksa manjvrednosti, če bom kakšno reč pogrela v mikrovalovki, ti pa se grizeš, ker druge nismo kot ti, imamo pač drugačen pogled na svet in drugače razpolagamo s svojim "prostim" časom...(kaj sploh to je?) TanjaG.

26. dec 2005 21:47

No, po vsem tem pisanju vidim, da nisem edina, ki mi je ta nakupovalna mrzlica presedla. Sploh, ker denarja ni za razmetavanje, in kot sem rekla, raje dam del denarja za tiste, ki si še skormnega darila ne morejo privoščiti, moji doma pa se bodo tudi navadili. Na srečo tudi nečaki rastejo in želja po velikih darilih počasi usiha. Saj pa se da več malenkosti napakirat v več zavitkov in je pod smrečico res vse pisano, pa tudi težav z duhovitimi darili nikdar nisem imela. AMpak, kot ste ugotovili, drugi te potegnejo v nekaj....in potem ti presede. Je pa res, da mi vsi skupaj (deset nas je pod eno streho - tast in tašča pa mi štirje in od moža sestra s svojo družino) kar lepo živimo skupaj skozi vse leto, si vzamemo čas drug za drugega, si pomagamo, enkrat vskoči en, drugič drugi, enkrat pomagamo mi njim, drugič oni nam. In potem z veseljem tudi kupuješ darila, ker veš, da boš pač vsakega razveselil, sploh ker se vsi trudimo, da drugega rs razveselimo z nečim, kar si želi. Hec je v tem, da se moja svakinja, ki pravzaprav največ porabi za darila, razveseli čisto vsake malenkosti in nikdar ne pričakuje ne vem česa, sploh pa nikdar ne vleče primerjav med darili. Iskreno se veseli vsakega paketka. Tašča je že druga zgodba, ampak njo razvaja mož, na srečo pa ji veliko pomenijo tudi kakšni dobri parumi ali usnjene rokavice, pa nekako gre skozi. Je pa težko kupovati ljudem, ki imajo tako rekoč vse, zato toliko bolj navijam za kakne malenkosti..Jaz bi bila vesela na primer že enega para lepih svilenih nogavic. Prinas je hec ravno v tem, da nihče nikogar ne sili v neka obdarovanja, vse pride nekako po sebi in vsi so vsega veseli. Svak se je tako zelo razveseil darila mojih staršev za 40. rojstni dan, pa ni stalo več kot osem tisočakov - kupili so mu kombinacijo racleta z vročm kamnom in ustreznimi posodoicami,ker pač vedo, da si z družino zvečer večkrat pripravijo tako družabno večerjo. ne samo on, še oba otroka sta juckla od sreče, kako super darilo je oče dobil in spraševala, kdaj bo test nove pridobitve. Dokaz torej, da se da tudi z malo denarja, a z premišljenim nakupo,nekoga neizmerno razveseliti. In to bi jaz rada dosegla, preden bankrotiram.. TanjaG., jaz dragičke nisem razumela tako zelo kruto. Njeno pisanje mi je bilo bolj nekakšno bežanje v spomine, kot pač vsakega od nas, ko prekoračimo štirideseto ali 45.leto, kdaj zanese. Sicer tudi sama uporabljam vse mogoče naprave in stroje v kuhinji, pa celo vrsto prirpavkov za hitro prirpavo hrane ali dodatke k hrani najdeš pri meni. Tudi testenin ali česa drugega, kar se da narediti doma (vlečeno testo na primer) ne delam sama, raje kupim pa potem samo do konca naredim po svoje, saj mi je škoda časa. In nimam zaradi tega nobene slabe vesti.Moja filozofija je, da moraš meti najprej rad sebe, ker če se ne maraš, ne mroeš imeti rad drugih, pa tudi, da je samo zadovoljna in srečna ženska lahko dobra žena in mati (po tem vrstnem redu, ker nesrečna žena je težko dobra mati oziroma veliko naporno je to biti). To, kaj je dobra žena in mati, pa je stvar dogovora znotraj družine. Za mojega tasta je dobra žena tista, ki je skoz ob njemu in ga pedina od spredaj in zadaj, za mojega moža je dobra žena tista, ki mu pusti dihati, ki si vzame čas zase in za svoje potrebe, naj sicer dobro kuha, a ni nič narobe, če prinese domov dunajske iz Tuša, ker sej e s prijateljicami zadržala na klepetu v mestu v soboto dopoldne. In otroci mislijo enako - vedo, da je mama vedno tu nekja okoli njih, da se bo vedno pojavila,ko jo potrebujeta, a tudi vesta, da mama potrebuje čas samo zase, da si nabere moči in dobre volje, da bo vse imela tudi za njih. Tako nekako smo se pri nas navadili inzadeva funkcionira sto na uro. Babice so nas tudi razbremenile kuhanja med tednom (mi imamo namreč tri, poleg moje mame in tašče še svakova mama pride enkrat na teden na pomoč, dva krat tedensko pa plačamo eno gospo, da skuha za vse). Tako si čas, kljub odgovornim službam, ki nam vsem vzamejo veliko časa in energije, lahko razporedimo tako, da imamo tudi med tednom kakšno urico več za sprostitev in mi je na srečo prihranjeno, da na poti domov mozgam, kaj naj dam tistega dne na mizo. Joj, zdaj sem natresla vse mogoče. Kaj morem, neka melanholija ali kaj me daje zadnje dni, pa zdaj pišem po tem forumu... in nekaj bluzim pa filozofiram..Naj vam bo svet v prihodnje še lepši, Mamamia mamamia

27. dec 2005 9:06

mamamia, si se razpisala, ja! Tudi jaz sprejemam misli naše dragičke čisto pozitivno! So pa tudi v tem trenutku takšni dnevi ( recimo temu--predpraznični-praznični), ko ti vse živo pade na "dušo"! Postaneš nekam bollj mehak, rad bi bil s svojo družino, pa moraš v službo v teh dneh, ko jih ima večina dopuste in počitnice, kolikor pa vem, se je ta mlada družina odselila od dragičke v svoj dom, zato ji je še težje in spomini kar vrejo iz nje, pa tudi žalost in melanholija jo spremljata. Po letih kar pridno capljam za Dragičko in tudi sama štejem dneve, ko bodo moji fantje začeli zapuščati domače gnezdo in potem bo.....ne vem kaj, ampak vem, da ne bo prijetno, vsaj nekaj časa ne. Kdo uporablja doma kakšno mašino ali ne, to je pa čisto od vsakega posameznika odvisno, eni imajo ogromno časa za kuhanje in domača opravila, večini pa se nam meša od pomanjkanja časa. Torej, vsak po svoje! Tudi glede daril - podariš pač to in toliko, kot si zmožen! S tem si ne belim glave. Če nimam, ne morem dati, če imam - podarim s srcem in pričakujem, da obdarovanec to tudi tako razume in sprejme, sama pa tudi nikoli ne pričakujem nemogočega. V glavnem, danes tako sneži, da že vse jutro razmišljam, kako bom nocoj sploh prišla v službo, saj zgleda, da ti vrli cestarji še "spijo"! Smo na deželi, 18 km iz Maribora, do zdaj pa še o kakšni službi za čiščenje snega (po cestah, da ne bo pomote), ni sluha in duha, še poštarja ni bilo (ha,ha)! Imejte se lepo in uživajte, pa kakšnega sneženega moža naredite! LP! Galja

27. dec 2005 9:22

Glede na to, kako sneži, postane vsak od nas premikajoči se sneženi mož že po nekaj minutah hoje...Cestarji pa so tudi pri nas v mestu spali, in to trden, globok zimski spanec. TAko slabo očiščenih cest že dolgo ne pomnimo, pa nam je sneg blizu... Škoda le, da je bil Božič brez snega...Mamamia mamamia

27. dec 2005 11:39

Mamamia,ne morem mimo štorije,ki sem jo naredila "zaradi tvojih zvezdic";)). Vsako leto se dobim še z ene par "svojimi mulci",tako rečem fantom,ki sem delala z njimi.Letos sem jim ponudila zvezdice in čisto tako spontano rekla,da bodo zaradi finega in sladkega okusa imeli tudi leto tako lepo,kot so lepe in fine zvezdice.Pa je zavladalo kar neko posebno, pričakovanja polno vzdušje.Še sama sem nekaj časa verjela,da je mogoče res to to. Zdaj gledam še tistih par,ki so ostale in se sprašujem:ste res čudežne, zvezdice? Saša vemves

27. dec 2005 12:00

So, so, zvezdice so čudežne, že zaradi truda, volje in ljubezni, ki jih vložimo v pripravo. Midva z možem še vedno verjameva v pravljice in ta z zvezdicami je ena takih - kaj ti še ostane, če ne verjameš v pravljice? Sama r esnost, puščobnost in kar je še takih reči, ki ne polepšajo življenja. SJ veš - če ne sanjaš, se ti sanje niti ne morejo uresničit...Mamamia mamamia