Ali je na mestu vprašanje

25. dec 2005 10:14

Tudi jaz sem mišljenja, da moramo pač kdaj pomisliti tudi nase. Pridem po 12 urah službe domov, se preoblečem in začnem z drugo službo - pospravljanje, kuhanje, psa na sprehod, naloge,... Halo!! Včasih se vsedem na fotelj in srkam zeleni čaj in ko mi kdo reče "Mami, kaj je za kosilo" odgovorim - najdi si kaj v hladilniku. Od začetka so me čudno gledali, sedaj pa ne sprašujejo več - če ni na mizi, si pač postrežejo sami. Vedo, da jih takrat, ko imam čas in nisem utrujena, razvajam in to z največjim užitkom, zato mi ne zamerijo. Priznam pa, da sem se sama od začetka počutila, kot najslabša mama na svetu in imela sem totalnega moralnega mačka. Ampak enostavno nisem zdržala oz. mi je nekega dne kliknilo, da pač ne morem opravljati 100 odstotno treh, štirih poklicev ( služba - in to naporna, kuhanje, pospravljanje, učenje,.....pa sej veste, a ne? ) Saj se da - tudi jaz sem naredila drugo diplomo pri naporni službi in dveh otrokih, a se slej-ko-prej pozna nekje drugje - na našem izgledu, brezvolji, razdražljivosti, zdravju. Imam pa krasno mamo in nezahtevnega moža, ki mi nikoli ne teži, če enostavno ne utegnem narediti kosila - si pač speče jajce ali skuha juho. Kar se tiče "električnih pomočnikov" - ja, saj zato so jih pa naredili, da nam pomagajo, a, ne? Sicer pa tudi jaz, če imam čas, naredim zadeve "peš" - že občutek, da me čas ne priganja, mi da elan za delo. Želim vam lepe pravljične praznike in privoščite si malo miru tudi čisto zase. Stavek "Mala, ne gnjavi mamice!" ni prav nič hudoben in hčeri se bo mogoče zdel prav cool - no, vsaj mojima se je. Sicer pa tudi mene čaka delo 26. popoldan in 2. čez dan, a imam službo, ki jo rada delam, čeprav vem, da me bo spet zeblo, da me bodo bolele noge in še kaj,....Moram pa reči, da me je stavek "14 let sem vzela med prazniki dopust, letos pa nisem dobila odobrenega,.." spravil malo v slabo voljo - se ti ne zdi, da si fantastično dolgo dobila odobren dopust v najbolj elitnem času - veš, takrat je moral nekdo drug delati namesto tebe?!! 14 let!!! vanjatajnsek

25. dec 2005 18:57

Jaz dragičko čisto razumem, in kolikor poznam njeno delo, ni nihče delal namesto nje teh 14 let. Tudi sama imam sila naporno in odgovorno službo, pri kateri se nikda rne morem za nikogar skriti, pa ko vzamem med prazniki dopust, zaradi tega nihče ne trpi - dežuramo pa tako ali tako vsi in na przanike vsak od nas naleti slej ko prej. Mene je v teh praznikih znova ujezilo to silno obdarovanje. Tudi pri nas doma. Se zmenimo, da bomo skomni, a potem en del družine ustreže otrokom in potem smo pri spirali...Obdarovati moram 12 najožjih v družini, pa se vse skupaj začne tam pri petnajstih jurjih. Da ne omenjam svakinje, kjer so osnovna otroška darila presegla vsoto 35 tisočakov za eno. Nič ne rečem, enako je radodarna tudi do mojih otrok, ki sta na srečo že večja in ni pomembna velikost škatle ampak vsebina, pa vseeno. ...Z možem sva se zmenila, da mi dedek mraz prinese usnjeno jakno, oziroma tri četrt mi je dal zraven, in da je to to, ampak sem potem dobila pod drevešček še napravo, za katero so vedeli, da si jo želim., Plus darilo od tašče, da mije zaprlo sapo (je pozorna ženska in med letom poskluša, kaj kdo namreava kupit, potem pa za dedka Mraza tras pod smrečico...)Tudi svakinja me je razveselila, in ker vem, da bo vselej tako, nekako mormam držati korak. Ne vem, kakšen način naj uberem, da bi se to nehalo. Ni šlo skozi, da bi nas več skupaj kupilo eno darilo vsakemu od nas, ali da da na primer ne bi kupovali kaj dražjega od pižame, cedeja ali devedeja (v zvezi s tem gredo skozi samo naprave zapredvajanje le-teh, torej si lahko mislite, koliko denarja smo prejšnja leta zmetali ven...), ali kaj malega za kuhinjo (jaz se razveselim že treh kuhinjskih krp, a kaj, ko dedek Mraz zraven natrese še komplet silikonskega orodja za slaščice in kakšno swarovski broško za povrh...) Saj se začenjamo pogovarjat, da ne bomo pretiravali, ampak potem vse pade v vodo. Meni pa se zdi, da mi bo včasih zmanjkalo sape. Na jok mi gre, ko pomislim, koliko veselja naredi kakpnemu otroku ena sama čokolada pod dreveščkom, ali celo brez dreveščka, zgolj kot darilo, kot nek doživljaj v celem letu. Saj se tudi našiotroci razveselijo para nogavic ali ene same škatle tenis žogic, toda le, če to prinesejo drugi, ne mi izpod ene strehe. Se vam zdi primerno, da enkrat doma vseeno vztrajam in naredimo poskus, kako bodo otroci reagirali, če dobijo same take reči, ne pa play stationov, fotoapartov, ročnih ur, empetrijev in podobnega? Zdaj sem pa res natresla, ampak vse bolj razmišljam, da bomprihodnjič zelo skromna, vsem pa bom povedalaa- sploh zdaj, ko nečaki tudi vedo, da darila kupimo mi in ne dedek Mraz - da sem denar, ki bi sicer šel njim, podarila v dobrodelne namene, za tiste, ki jim je najlepše darilo zgolj čokolada in morda par nogavic. Kajti moji otroci lahko vse tisto, kar dobijo za darila, dobijo tudi med letom, in zakaj ne bi bilo tako tudi v prihodnje, praznike pa bi lahko polepšali vsem tistim, kitakšne sreče v življenju nimajo. Kaj pravite? Mamamia mamamia

25. dec 2005 19:47

mamamia se strinjam s tabo!!! Vendar imam jaz nekoliko drugacne tezave. Pri nas pa se dogaja, da eno darilo ni dovolj in tako vsakemu posamezniku kupimo najmanj tri darila, da o otrocih ne govorim! Ce je npr skatelj manj kot pet na otroka, je ze zalost v hisi. Pa to ni samo pri nas doma ampak povsod na Irskem. Pred Bozicem so ljudje npr v trgovini z igracami hodili z velikimi nakupovalnimi vozicki in ne bos verjela, da so imeli zvrhano polne. Pa so to bile igrace od 50€ naprej. Predstavljaj si koliko paketov je bilo pod smrecicami, se posebej tu, pri nas, kjer je redka druzina z manj kot tremi otroci. Mislim, da je to res ze preseglo vse meje. To res nima vec nobene ne verske, se manj vzgojne podlage! Tako zelo rada bi tiste stare case, ko smo nasli pod smrecico medvedka ali eno igraco, ki smo si jo res zeleli...res je, da je standard danes visjo kot nekoc, nacin zivljenja drugacen, pa vendar...kot da smo razvrednotili vrednote ki se imenujejo skromnost. Res skoda. julia

25. dec 2005 23:14

Ja, julia, kot vidiš, je pri nas čisto enako. Pri nas vsak dobi od ene družine nekaj, torej vsaj tri darila. AMpak vedno vsi kupimo po več stvari, eno tako pošteno, malo dražjo, pe še nakj za navrh, inkupi rastejo. Letos naprimer, je nečak dobil play station, pa smučarski komplet, pa pižam, puli in jopo, pa MB3. Več kakikp je to bil? Pa še tista malašktla od MP3 je bila vredna 15 jurjev...Nečakinja je dobila fotoaparat (digitalca, jasno), kombinezon za smučanje, de teniške opreme, pa pižamo in perilo, svakinja kompletpogrinjkov s prtom in razen drugih malenkosti še zlato ogrlico, tača svilen šal s krznom za k večerniobleki, ogrlico in uhane, ove plesne čevlje, parni kuhalnik... rajen eham naštevat (namreč tudi mi nismo zaostajali - hčije dobila uro, MP3, satenasto posteljnino, torbico, uhane - hvala bogu, bižuterija, nič zlatega - pižamo, dvakompleta, perila, sin jakno Paul&shark, majice z dolgimi in ratkimi rokavi,nogavice, perilo, Bulgari dišavni komplet, jaz silkepil, jakno, komplet pogrinjkov, nadpodloga za jogije (in to prvovrstno robo, okoli dvanajst jurjev stane eden), broško in USb ključ pa porcelanast komplet posod za zelenjavne priloge, moža polegsrajce in mikice terperila še škatlo havana cigar - cohiba...)Potem se sicer vsi pogovarjamo, da je to res pretirano, ampak vsako leto ravnamo enako. Jaz pa bi rada, da bi bilo drugače, ker vem, da bi se otroci,zdaj,ko so že veliki, razveselili tudi kakšnih manjših reči. Sploh pa se mi to zdi pomembno zato, ker se pri nas doma vsi z otroki zelo veliko ukvarjamo, ogromno smo skupaj, zelo se imamo radi, vzamemosi čas drug za drugega (če vam povem, da gre moja 17-letna hči včasih zvečer z očetom ven, sin, star 20 let, pa tudi, je jasno,kako veliki prijatelji so in da se znamo skupaj dobro zabavati). Da si torej z dragimi darili ne kupujemo naklonjenosti oziroma se z njimi ne skušamo odkupiti, ker bi imeli slabo vest zaradi medletom premalo prebitega časa skupaj. Saj ne vem, mogoče kdo nebo razumel, kaj hočem povedati. Povzeto - umiriti manijo kupovanja dragih daril, sploh ker lahko otroci tudi sicer dobijo vse,kar potrebujejo, in tudi veliko od tega, kar si želijo (vsega pa nikakor ne, meje morajo biti). Za praznike bi denar namesto za draga darila raje dala za tiste, ki jim nekaj, kar je drugim skorajda povsem običajno, pomeni pravipraznik in morda edino priložnost v letu, da dobijo vsaj eno malenkost od tistega, za kar so sicer prikrajšani. Kot je imel letos mariborski RAdio City čudovito akcijo..Mamamia mamamia

26. dec 2005 9:36

Berem tole in kar ne morem verjet. Meni vse skupaj izgleda kot tekmovanje kdo komu več. Saj vem, da moraš "vrniti", če sam toliko dobiš, sem bila skoraj na istem kot mamamia, le da nismo šli v take ekstreme pri darilih. Svakinja je vsako leto pod smrečico za vsakega pripravila lep kupček daril. Jaz sem težko sledila temu. Z možem sva urejala dom, otroci so bili majhni, pa tudi najino finančno stanje ni bilo takšno, kot pri svakinji. Vendar sem nekako držala korak. Nekaj let. Potem pa sem eno leto pripravila skupno darilo. V lično košaro sem naložila razne drobnarije, za vsakogar nekaj, vendar nobenih pregrešno dragih stvari. In tako je še danes. Pa smo vsi zadovoljni. Kaj večjega si podarjamo le ob okroglih obletnicah. Vesele praznike in srečno novo leto vsem! gogy

26. dec 2005 10:23

E, goga, ti si pravi balzam za dušo. Jaz bom tudi drugo leto naredila nekaj takega, za vsako družino bom pripravila škatlo ali košaro, nadevala noter drobnarije, za katere vem, da jih bodorazveselle, in to bo to.

26. dec 2005 10:27

Tudi jaz nisem mogla verjeti, ko sem prebrala kakšna darila si podarjate za praznike. Z možem otrokoma podariva nekaj skromnega. Letos je božiček prinesel vsakemu knjigico Nodija in komplet plastelinov, oboje skupaj je bilo okoli 6000. Pa ne da ne bi bilo denarja za darila ampak nočem, da otroka ne vem kaj pričakujeta. To sem tudi komaj dopovedala mojim staršem, ki sta kar naprej kupovala kakšne dražje stvari. Tudi z možem si ne kupiva kaj dragega, jaz sem mu naprimer kupila jopico in čokoladne bombončke, jaz pa sem dobila brezrokavnik in čokoladke. Kakih dražjih darila si pa ne kupujemo, sva se tako zmenila, Tisti denar raje nameniva čemu "pametnejšemu" nap. za asfalt okoli hiše spomladi . Sem pa bila prejšnji teden v otroški trgovini kjer je ena pred mano nakupovala za svoja 2 otroka, nakupila je za vsakega kar nekaj igrač tako, da je morala 3x nesti v avto. Račun je bil seveda temu primeren in sicer več koz 50 000 tolarjev. Nisem mogla verjet, da toliko dajo za darila samo za božička. In kaj potrebujejo toloko igrač? 2 dni je zanimiva potem pa se pa prah gor nabira. Vsaj pri nas je tako. Najboljše darilo za moja 2 otroka je bilo, ko sta jih moja starša peljala v Citypark. Pa ne v trgovine, ampak gledat tiste medvedke in druge figurice, ki jih imajo rastavljene (se premikajo, medvedki kuhajo...). sta bila tako vesela, da že cel teden govorita o tem. Lansko leto so imeli punčke, v kuhinji, ki so kuhale, valjale testo, pekle piškote, pa se še letos tega hči spomni pa je bila takrat stara 2 leti. Ali pa ko smo šli v živalski vrt, na grad... Z drugimi družinskimi člani pa si podarimo samo kakšne manjše stvari, je pa res tako, če ti nekdo podari nekaj dražjega, potem "moraš" tudi ti kaj takega in s tem se začne. Pa čim manj "zapravljanaj" vam želim in čimveč skupnih trenutkov vsaj za praznike. jade

26. dec 2005 10:55

Ojla, ko prebiram tale vaše težave me kar zmrazi ko pomislim kakšno tekmovanje je bilo obdarovanje v moji družini. Ravno tako so moje tete ,mami, babica in ostalo ožje sorodstvo imeli bitko kdo bo koga in za koliko denarja dol udaril. Saj dokler sem bila doma in sem to samo opazovala in bila seveda tudi deležna rezultatov te bitke je bilo vse o.k..Potem pa poroka, lastno gospodinjstvo,seveda tudi primanjkljaj v denarnici so me primorali,da so bila moja darila vedno bolj skromna.Pa tudi moj dragi ni bil pristaš takega zapravljanja.Vedno je rekel,najprej smo mi potem pa vsi drugi.Seveda ni bilo prav,bilo je veliko nerganja,nekateri so nas kar skenslali s seznama,pa smo vseno preživeli.Ostali pa so ugotovili da tak način funkcionira pa so še sami postopoma draga darila ukinjali in nadomestila so jih prisrčne male pozornosti,npr,steklenica medice s suhim sadjem,klekljan prtiček,keramični model z domačo potico,.........Od takrat so naši prazniki manj stresni in predvsem cenejši,saj vsi vemo,da se mora po novem letu tudi živet.Drage moje saj ni bistvo praznikov drago,dražje najdražje ampak,SREČNO ,ZDRAVO IN VESELOin prav to želim jaz vam in vašim najdražjim. gogi

26. dec 2005 11:08

mamamia, navada je železna srajca. Če ste se navajeni takole na dolgo in široko obdarovat, potem mislim, da boš to zelo težko "zajezila", oz. omilila. Pri nas se obdarujemo bolj skromno, recimo s takimi stvarmi, ki so res potrebne oz. izpolnimo si kakšno željo, ki raste čez vse leto! Želja je veliko, tudi takšnih precej "dragih", ampak Dedek mraz je že kar precej v letih, obdarovati mora veliko otrok, zato mu ne nalagamo prevelikega bremena. In smo na koncu vsi bolj ali manj zadovoljni, veseli smo vsi, da se je Dedek mraz (ali Božiček) spomnil na nas! Pa še kako presneto je res, da se potem JANUAR vleče kot kačaaaaaaaaaaa, denarnica pa prazna! Mislim, da nima smisla pretiravati z dragimi darili. Takšno je pač moje mnenje! LP Galja

26. dec 2005 12:30

Obdarovanje je ena taka čudna reč, ki z darilom samim lahko celo nima velike zveze. Ko sem prebrala prvo misel mamamie, sem se popolnoma strinjala - le kaj žene sicer skromne ljudi, da tik pred praznikom ponorijo, celo najemajo kredite za zapravljanje? Ob kasnejšem naštevanju bogataških daril pa sem se spomnila bivše sodelavke, ki je po vsakem prazniku divje naštevala vse kar je dobila, se vmes malo zgražala....dokler ostalim ni stvar presedla in so se začeli izmišljevat (tudi) samii. Stvar je postala na koncu bizarna zanjo in za ostale. Hočem reči, da zanjo ni bil bistven sam akt obdarovanja, ampak kasnejše bahanje, ker je po njenem s tem utrjevala svoj status. Enako je bilo pri nas z dedki in babicami, dokler so živeli - saj njim ni bilo važno ne kaj dajejo, sploh pa ne kaj so dobili - njim je bilo pomembno, da so v očeh svojih vnučkov videli tisto "lučko". Več teh lučk je bilo, bolj so bili srečni. Tudi pri nas je bilo eno obdobje pretiravanja z darili, pa smo se pametno zmenili in zaključili s tem. Z možem sva si vsako leto šla v kakšno galerijo kupit umetniško delo, dan sva v celoti posvetila nama in se krasno zabavala. Ko so otroci odšli študirat (in je razpoložljivi proračun skopnel), se je nakup skrčil na grafiko, enkrat celo na nakup potrebne stanovanjske opreme - in bilo nama je lepo. Je pa res, da je treba nekje začeti. Če si za darilo od moža zaželiš usnjeno jakno, potem malo težko njemu kupiš after-shave in otrokom prazne CD in Milko, a ne? Lisa