3. jun 2011 16:22
Roncolino,
verjamem, da ti ni lahko, ker sem bila pred kakimi 25 leti v tvoji koži; s tem, da se je tista zgodba veliko slabše končala. Takrat sem bila v letih, ko so zboleli in umirali dedki in babice, ki so bili pač stari in za katere je božja pravičnost zahtevala, da nekega dne odidejo, nikakor pa ne nekdo iz tvoje generacije, sploh ne, če si z njim odkrival lepe in manj lepe skrivnosti življenja. Pa je vseeno udarilo tik zraven mene. Še danes naredim ovinek okoli kliničnega centra, če sem že v tistih koncih, ker me še vedno stiska, ko grem tam mimo. Povsem brez slabe vesti lahko zatrdim, da bi bilo takrat, ko sem bila jaz "notri" v tvoji zgodbi, tole Vendelinino pismo zadnje, kar bi si želela prebrati. Ko si tako globoko prizadet, je težko razmišljati po pameti in nekaterih stvari nočeš in ne moreš razumeti. AMPAK.... Zdaj, ko je že tako dolgo tega, kar sem s solzami premočila robce in rjuhe in še vedno živela naprej, pa ko mi je počasi v možgane prodrlo spoznanje, da nisem jaz tista, ki se ji je nekaj strašnega zgodilo, ampak fant, ki je umrl pri šestindvajsetih, ko bi moral začeti živeti - zdaj ti lahko zagotovim, da ima Vendelina prav, četudi bi bilo malo več tankočutnosti zelo na mestu. Ene stvari v življenju so pač grde in naježje se je sprijazniti s tem, da takrat, ko se tebi podira svet, drugi ljudje živijo, kot da se ne bi nič zgodilo. Pa je čisto prav, da je tako.
Zato tudi ti pogoltni svoj lastni nasvet, da je foum zato, da se izmenjujejo nasveti. Sploh, ker tole, kar si dobila malo preveš direktno servirano naravnost med oči, v bistvu povsem drži.
Vendelini pa želim, da ne bo nikoli kot neotesano pleme sedela v katerm od hodnikov kliničnega centra in trepetala za življenje najdražjega, kar ima na svetu. Do nekaterih spoznanj prideš, ko si intelektualno na višku. Do drugih, prav tako dragocenih, pa takrat, ko si povsem na tleh. Mislim, da ta šola - prej ali pozneje -nobenemu od nas ne bo prihranjena.
Lep pozdrav,
Sonja