3. jun 2011 9:43
Zgodb o tem, kako je kdo prenesel operacijo, je vsaj toliko, kot je bilo operacij.
Je pa tako, da bolezen v družini in potem zdravljenje te bolezni predpostavlja kolikor toliko psihično stabilno sorodstvo. Če tega ne zmorejo, se možnosti zdravljenja poslabšajo.
In vsi si moramo, dokler smo zdravi in pri močeh, na eni točki v življenju povedati naslednje: če pride bolezen, potem ima ta bolezn predvidljive in nepredvidljive okoliščine in posledice. Nepredvidljivega se ne da obvladovati, predvidljivo pa. In k predvidljivemu spada tole
- Operacija je invaziven poseg. To ni tako, kot bi peljali avto na servis in tam nekaj zamenjajo in je potem vse okej. Človeško telo ne funkcionira na tak način. Po operaciji so cevke za drenažo, pa cevke za infuzijo in po operaciji ponavadi ni tako, kot je v pocukranih filmih, ko protagonist kar dobro izgleda, pa čeprav so njegov lik operairal. V resničnem življenju je koža čudne barve, v zraku so vonji znoja, plinov in razkužil in pacient ne pokaže takoj blazno srečne face, ko nas vidi. Kdor ne zmore sprejeti take realnosti, naj, dokler je ne sprejme, raje ne hodi v bolnico.
- Invaziven poseg ima svoje posledice. Ena je ta, da se rane ne celijo linearno in da se tudi razpoloženje ne popravlja linearno. Pacient, ki je bil včeraj motiviran, je lahko danes strahotno zoprn. Če kdo tako trenutno zoprnost razume kot napad nase (joj, kako je grd do mene, jaz se pa tako tudim in mu v vsem ustrežem), naj za božjo voljo odraste (it is not always about you).
- Nekako pametno je, da se pozanimamo o tem, kaj naj bi z operacijo dosegli in kako se to realizira. Zdravniki, believe it or not, zadevo tudi razložijo. Samo vprašati jih je treba. Ne gre pa pričakovati, da bo zdravnik pristopil k vsaki zbegani faci, ki jo vidi na hodniku in jo začel tolažiti (ker itak ne ve, kam kdo spada).
- Operacija zaklopke je (povečini) poseg, kjer je treba odpreti srce. Za to, da se to naredi, najprej z anestezijo uspavajo pacienta, hkrati mu ohlajajo telesno temperaturo (da se funkcije upočasnijo), potem zarežejo, dajo rebra narazen, uredijo umetno dihanje in kroženje krvi....in potem odprejo srce, zarežejo, odstranijo poškodovano zaklopko, umestijo novo, šivajo, sihronizirajo s krvnim obtokom in pljuči, povežejo grodnico....in tako naprej. In po tako invazivne posegu se redkokateremu pacientu NE pojavijo stranski učinki. In tu si lahko poiščemo seznam predvidljivih stranskih učinkov (so zdravniki, je net) Če nič drugega, se mu pojavi povečana temperatura (ker je bilo telo v šoku zaradi ohladitve in potem se s sebi lastno logiko ogreva nazaj tudi po tem, ko je že na normalni telesni temepraturi). Menjave razpoloženja so prav tako predvidljiv stranski učinek (pri večini operacij).
- Nihče ni ubogi revež, ker mora vseživljenjsko jemati antikoagulante. Naj bo predvsem hvaležen temu, da obstajajo (in hvaležen celi farmakologiji, da jih zna narediti). Pa zlasti naj to modrost ukapira pleme okrog njega. So še druge stvari, ki jih je treba jemati vseživljenjsko in je pametno, da se to sprejme in nadaljuje se fokusira na kvaliteto življenja (insulin, življenje s stomo, vozički....). Se mi zdi, da ljudje, ki morajo kakšno zdravilo jemati vseživljenjsko, znajo bolj ceniti vsak dan. In tudi malo bolj pazijo nase.
- Bolezen je izziv za bolnika in je pač od njega odvisno, kako se bo s tem izzivom spopadel. Ni pa bolezen priložnost za to, da bi bolnikovi spremljevalci imeli svoj obupni šov v stilu: joj, JAAAAAZ se tako sekiram, ne morem spati, je on(a), tak revež (revica). Tudi ni bolezen dragega nam človeka priložnost, da na osnovi svoje izkušnje izpeljujemo silne ugotovitve, kako da gre v našem zdravstu vse narobe. Naredimo, kar lahko, pomagajmo reševati težave in ne delajmo dodatnih.
Tko je shvatio...
Vendelina jr.