10. nov 2005 15:13
Živijo Malč, lepo da je tašča dočakala. Še boljš pa to, da je optimistična, to je zelo dobro.
Ha, kaj naj povem, prvi dnevi po operaciji so bili zame pravi mali šok... sem bolj cmerave sorte in sem vsake toliko, skrita za kakim vogalom, od skrbi točila solze
. No, tisto hudo je bilo, da je bila seveda mama po operaciji strašna za videt, samo jokala je, pa še tisti dohtar (
) je pridal svoj lonček, da je bila še bolj na psu.
V glavnem, na dan operacije so rekli, da je ne smemo priti pogledat (jih nisem upoštevala, priznam, pa še vesela sem, da jih nisem). Drugače sem jo hodila vsak dan dvakrat ali trikrat pogledat, ampak vedno za par minut, ker več je že preveč - družbe ni rabila, kaj dosti pa ji tudi nisem mogla pomagat, če sem ji dala kaj za pit, ji zmasirala noge ali ramena...).
Pet dni po operaciji so jo poslali domov, ker je dobro napredovala. Dobila je eno tono tablet (odvisno od tega, kako zaklopko jim vsadijo, so odvisne tudi tablete). Prvi teden oz. dokler ji niso odstranili sponk, se ni smela tuširati, tako da smo ji pomagali in jo umivali z mokro krpo. Dobila je sicer eno nadležno alergično reakcijo, tako da jo je vse srbelo in je bila vsa polna rdečih flek, ampak to je pač stvar posameznika in protialergijske tablete ter Bepanten sta pomagala.
Ker so po operaciji zelo dovzetni za vnetja in bolezni... glej ga zlomka (
) je staknila tudi to ... Sicer pa je bilo prva dva tedna po prihodu iz bolnice tako tako - od dneva do dneva drugače. Težko je bilo s spanjem, sedenjem in gibanjem, saj jo je močno bolelo (prsni koš in ramena). Tudi s prehrano je bilo pač bolniško - nič ji ni šlo za jest -, volje je bila zelo nihave, ampak baje je to po operaciji običajno = enkrat optimist, drugič se je smilila sama sebi in trenutni situaciji.
Resnično je rabila pomoč. Tudi ustajanje iz fotelja je bil hud projekt, kadar jo je bolelo. Še postelje si ni mogla pospraviti, niti deke potegniti gor. Umila in oblekla se je že sama, ampak drugače, po operaciji rabijo redne obroke, ampak sama ni zmogla, da bi si kaj pripravila - torej pomoč. Tudi druga opravila so odpadla (tako, da je mene in očeta veselo komandirala, dej tole, naredi tisto, prinesi mi ono... si lahko predstavljaš, heh heh
) Pa če je bila predolgo sama, spet žalost.
Trenutno je v toplicah na rehabilitaciji (in ker tam baje razsaja neka trebušna viroza, je staknila tudi to... kaj čmo, nizka odpornost!). Po operaciji si lahko izberejo med Radenci in Šmarješkimi toplicami. Po nasvetu sester v KC je izbrala Radence, čeprav zdaj, ko je tam, ni ravno hudo navdušena. Ne znam ti povedat, kaj točno ji ni všeč, malo organizacija/dezorganizacija, malo monotona hrana, ki je tudi skregana z zdravniškimi priporočili glede diete zaradi njene umetne zaklopke, malce verjetno tudi zato, ker je spet bolna in zato občutljiva na vse.
Če povzamem vso kronologijo - 11. oktobra so jo sprejeli, 12. oktobra popoldne operirali, 18. so jo poslali domov, 2. novembra je šla v toplice... vse poteka hitro. Je pa neverjetno, kako hitro napreduje (kljub vsem dodatnim boleznim, ki se ji pritaknejo). Veliko mora hoditi in pravzaprav kar neverjetno, da jo je tiste dneve, ko sva šle na daljše sprehode, potem manj bolelo in ščipalo in dušilo etc. in je seveda tudi bolje spala.
Majhna podrobnost, ki me je en večer šokirala, ko sem jo v kopalnici umivala: bila je čista tišina. In slišim jaz neko čudno tiktakanje. V kopalnici pa nobene budilke... in gledam in poslušam in ugotavljam... moja mama tiktaka!!!! Umetne zaklopke namreč tiktakajo, kot sem kasneje izvedela.
Kaj naj ti rečem. Bodite malo tečni do dohtarjev... če boste naleteli na istega, kot moja mama, ne bo ravno najlepše. Razen nadiranja ji ni nič razložil, tudi za toplice jo ni nič vprašal, sem mu morala jaz povedati, ko sem ga končno dobila na telefon, kam želi mama it. So pa sestre v KC na kardiologiji super, od prve do zadnje. Prijazne, profiji v svojem delu... pa znajo delat s pacienti kot z ljudmi.
Držim pesti za tvojo taščo
- ena od maminih "cimer" je imela svojih 92 ali 93 let, pa se je kar dobro držala, tako da če je kolikor toliko zdrava, leta po mojem niso ključnega pomena. Če te ali vas še kaj zanima, kar vprašajte. Če bom vedela, z veseljem povem.
Lep pozdrav iz meglene Ljubljane,
tjas