Post

20. apr 2006 7:15

pavlesvn je napisal/a:

Dolgotrajnejši post ima več ali manj psihološko podlago. Deluje kot placebo, človek ima občutek, da se čisti, ker vase ne vnaša strupov, tisti, ki pa so v njem od prej, se izločajo (kakor, da se sicer, če jemo, ne?!). Fiziološko človek ni zasnovan tako, da bi mu stradanje koristilo, mnogo bolje je stalno in MALO jesti, brez stradanja, žal pa smo taki, da se problemov npr. debelosti, lotevamo kampanjsko, nezavedajoč se tega, da težo mnogo lažje izgubimo kakor pa tako priborjeno potem ohranjamo. Zaradi tega večina debelih stalno hujša..... Tista o "čiščenju" in "razstrupljevanju" je seveda bosa. Strupi pač iz telesa ne gredo nič hitreje, če si lačen, prej počasneje! Pavle pavlesvn

Moje mnenje je točno tako. Prav je da se ne " nažiramo ", jesti zmerno in zdravo, čim več " naravne " hrane ( ne konzervirano ), prisluhniti je treba telesu in jesti tisto kar " ti paše " ( pa ne mi sedaj čokolado omenjat, ta paše prej pod mamila kot pod hrano ). ežoj

20. apr 2006 10:59

Mislim, da je dobro vedeti, da kar koristi bolnemu človeku, ni nujno, da bo koristilo zdravemu... Navsezadnje so vsa zdravila v bistvu strupi v malih količinah... (Sem ne štejem vitaminskih tablet, pa takega, ta prava zdravila mislim). Ne pravim, da post v določenih okoliščinah ne pomaga, prav gotovo da, sicer ga ne bi poznalo toliko kultur... Ampak rečt, da bo pa vse pozdravil ali pa da brez njega ne moreš ostat zdrav, je pa druga skrajnost;) Moja starša se nista nikoli postila, no oče se je 1x, je rekel, da je res samo na začetku težko itd... ampak očitno ga ni prepričalo, da bi to kdaj ponovil... No, pa izgledata veliko bolje od svojih kolegov, ki so nekateri v eni, drugi pa v drugi skrajnosti... Tudi ga (posta) iz lastnih izkušenj ne poznam prav dobro, saj ko sva se s fantom postila, ni bilo prostovoljno, tako da verjetno ne šteje... počutila se pa nisva nič boljše ampak izmozgano in predvsem lačno:) Jaz sem se zamislila, ko mi je fizioterapevt (po poškodbi v nesreči, nič me ne boli kar samo od sebe:)) rekel, da dobijo ogromno starejših žensk, ki trenirajo jogo, da imajo vse skelepe preveč fleksibilne in si takoj zvijejo kaj, pa še osteoporoza je zelo značilna zanje, saj imajo rade umirjene zadeve, kot je joga in ne marajo skakat, kar pomaga pri osteoporozi... Kot sem že prej napisala, če bi bila zelo bolna, bi verjetno poizkusila tudi to, zakaj pa ne, saj nimaš takrat kaj izgubit... Zato popolnoma razumem, da se je booris in ostali tako odločil in očitno je bila prava pot, če je zdaj zdrav. Hočem samo rečt, da to ni edina možna varianta, da ostaneš zdrav! Ker poznam kar nekaj ljudi, ki se postijo in so precej bolj bolehni in brez energije kot pa mi, ta zastrupljeni:) Nekateri so zelo naštudirali zadevo, nekateri nič in so celo zboleli... Dokler pa vse lepo deluje, pa moje telo očitno ni tako zastrupljeno, pa všeč mi je logika od proxime, da naša telesa niso smetišča ampak stroji. Jih je dobro kdaj malo očistit, ampak to se lahko naredi na veliko načinov, najboljše je kar sproti, ne pa ena generalka spomladi in jeseni;) In ni jih zato treba razstavit na prafaktorje... Črn urin mene namreč ne bi ravno prepričal v zdravilno moč tega, kar počnem... Navadno pogledam, kako bi bilo v naravi in to vzamem za referenco, kaj je zdravo, potem pa to prilagodim glede na to, koliko nezdravega naredim in kaj lahko naredim bolj zdravo kot bi v naravi: torej jem sladkarije, ki jih recimo v naravi ne bi dobila, ampak si umivam zobe, ki si jih jamski ljudje niso mogli:) Gotovo so bili naši predniki kdaj pa kdaj brez hrane, še bolj gotovo pa, da to ni trajalo 40 dni:) Gotovo so tekli skoraj vsak dan, gotovo pa ne 42 km skup. Maraton ni zdrav, trening zanj pa je (če odštejemo dolge teke). PO mojem je isto pri postu, če seveda ves čas govorimo o zdravem človeku, za bolnega je lahko zdravo vse kaj drugega... Torej se bom postila, ko bom res bolana ali pa čisto brez denarja;) Saj mesečni prihranek za hrano niti ni zanemarljiv, če pogledamo zelo ekonomistično;) Veri

20. apr 2006 12:11

Naj še jaz dodam svoje mnenje: nisem ZA in nisem PROTI. Zamislila sem se le nad tem, kako bi se Veri ozrla v naravo in pogledala, kako bi to bilo tam in vedno - ampak res vedno - živali, ki obolijo, prenehajo jesti....????? Pojdite na sonce, meni služba tega žal ne dopušča ... vsaj ne še tako kmalu. Pozdrav vsem skupaj MALC

20. apr 2006 12:26

Tudi mali otroci nehajo jesti, ko so bolni...

20. apr 2006 13:00

Ja res in spomnim se, kako smo jih silili, naj vendar kaj pojedo, da bodo prej ozdraveli. In ne nazadnje, saj tudi veliko odraslih - ne vsi - odklanjajo hrano, če to ne, pa vsaj nekatero hrano. Tako, da je to po svoje prav gotovo nekakšen obramben mehanizem. MALC

20. apr 2006 14:30

Vsekakor, se strinjam! Ampak to delajo bolni, ne pa zdravi... Ne taki, ki so na višku svojih moči in delajo svoje gnezdece, recimo;) Taki jejo, kar dobijo, ker tudi porabijo;) Tudi starejši ljudje včasih začnejo odklanjat hrano... Ampak pri vseh ne gre za čiščenje, dosti jih potem umre in je v bistvu to naravni mehanizem, pogosto delajo starejše živali... Vedno manj jejo in se počasi posušijo... Moj fant neha jest oz. je zelo malo, če je bolan, jaz pa navadno vseeno jem, ker sem bila kot mala zelo veliko bolana in če ves ta čas ne bi jedla, potem danes tega verjetno ne bi tipkala... Ker za pol letni post še nisem slišala, da bi ga kdo preživel, vsaj ne otrok;) Kadar sva oba bolana, navadno jaz lahko več delam in imam več energije, vendar pa se on hitreje pozdravi - ali je to zaradi hrane ali zato ker zaradi pomanjkanja energije ne more nič drugega kot počivat, pa ne vem... Verjetno vsakega malo, telo ni zaposleno s prebavljanjem, hkrati pa si vzame potrebni počitek, ki ga rabiš... Če pa se naješ, se počutiš malo boljše in že divjaš naokoli, ko bi moral v bistvu ležat... Jaz svojih otrok, ko jih bom mela, ne bom silila, naj jejo, če bojo malo bolani, če pa bo bolezen daljša, pa definitivno da bom poizkusila kaj spravit vanje... Veri

20. apr 2006 15:24

Meni tamala nazadnje ni spravila niti grižljaja vase celih 5 dni... Prvih par dni se nisem sekirala, potem sem ji poizkusila malce vsilit, ni šlo. Bila je tako izčrpana, da mi je skup zlezla na tla in zaspala. In to nekajkrat zaporedoma. Pa sem se spomnila, dala mleko in nek medolino v flaško, pa je spila... In tako smo pili nekaj dni, preden je začela jest. Pobralo jo je tudi! Je še mala pikica, stara eno leto, tako da se hitro pozna...

20. apr 2006 19:53

JERNEJ, pomoč prosim. Napisala sem krajši esej na temo posta, ki pa je izginil. mimika

20. apr 2006 23:08

Pozdrav vsem. Slučajno sem naletel na to spletno stran, ker sem brskal po internetu na temo post. Danes (četrtek) je minil moj 4 dan posta ob sokovih. V planu imam postiti se 14 dni (če ne bo šlo, pa vsaj en teden). Seveda sem prej prebral nekaj literature, posebno priporočam knjigo Paavo O. Airola, POST OB SOKOVIH, pred začetkom postenja sem se tudi pogovoril z parimi ljudmi, ki so poste v preteklosti že izvajali. Sicer sem pravi gurman, jem vse kar mi pride pod roke, seveda v zmernih količinah. Sem tudi redni obiskovalec fitnesa (4 krat tedensko) in celo uživalec prehrambenih dodatkov za povečanje mišične mase (proteini, kreatin, L-karnitin...). Med postenjem seveda ne jem ničesar, niti ne jemljem nobenega od teh preparatov. Zaužijem le vodo in sokove oziroma kompote, vse kar si sam pripravim iz svežega sadja. Zelenjavne juhe si v teh štirih dneh sicer še nisem skuhal, ampak verjetno si jo bom že jutri ali v naslednjih dneh. Klistiram se vsako jutro in zadeva sploh ni tako huda, kot se sliši. Tudi med postenjem normalno hodim na fitnes, le da ne pretiravam z utežmi (delam z bistveno manjšimi kilogrami kot običajno, oziroma delam več aerobnih vaj in vaj za trebušne mišice - brez uteži). Seveda je obvezno vsaj dvakrat dnevno tuširanje in malo več poležavanja, kot po navadi. Po štirih dneh posta sem opazil kar nekaj sprememb. Pritisk mi je nekoliko padel (običajno imam povišanega), ampak zanimivo, tudi srčni pulz mi je padel na okoli 60. Zgubil sem že kake 3 do 4 kg, počutim pa se čisto običajno. Na jeziku so prisotne bele obloge in si ga stalno krtačim (jezik, da ne bo pomote), barva urina pa pri meni ni tako zelo temena, kot naj bi bila po literaturi in po pripovedovanju tistih s katerimi sem se pogovarjal. Morda tudi zato, ker se res trudim piti čim več tekočine, čeprav ne čutim kake potrebe po njej. In težave? Seveda so. Največja skušnjava se me loteva, ko kaj zadiši iz mamine kuhinje, pa jutranji vonj po kavi, pa pogled na čokolado v omari... da ne govorim o potici in ostalih dobrotah, ki so bile še v hiši prvi dan posta (to je bil tudi prvi dan po Veliki noči). Še vedno mi kdaj pa kdaj zakruli v trebuhu in takrat spijem kozarec kompota ali vode. Najhuje je bilo prvi dan posta (ponedeljek popoldan in zvečer). Tresel me je mraz in kar je najhuje, neznosno me je bolela glava. Cel popoldan sem preležal v postelji in zvečer sem si rekel:" če me bo zjutraj še bolela glava, odneham." Zjutraj sem bil kot nov, nobene bolečine nisem več čutil in s postom sem takrat šele prav začel. Sedaj razmišljam, da je bil morda tisti glavobol zaradi premalo zaužite tekočine, ali pa je bil to posledica odvajanja od kave, ki sem jo običajno v velikih količinah užival??? Kakorkoli že, jutri je nov dan, nov izziv in upam da ga bom zdržal. branko71

21. apr 2006 6:36

branko71, novi na forumu, dobrodošel. Glede ostalega: zdi se mi, da si ti en mazohist. Kaj počneš s svojim telesom, kako ga trpinčiš, in verjetno pričakuješ da ti bo dolgo služilo. Zakaj v svoj avto namesto bencina ne naliješ umazano vodo, namesto olja pa kar čisto ? Naš organizem je en " fin stroj ", ki nam sicer odpušča marsikaj, pretiravati pa res ni potrebno. Priporočam ti zmernost v prehrani, veliko sadja in zelenjave, meso kot začimbo, ne se "nažirat", po nekaj dneh se boš počutil kot prerojen ( tiste strupe kreatin...... zabriši nekam ). Oprosti za " direkt " besedo, to je pač moje mnenje, namen mi ni žalit. Iz " distance " mojih 60 in še nekaj let lahka kakšno povem. Pa še enkrat, brez zamere lp ežoj