6. maj 2005 7:42
dobro jutro po dolgo časa... nisem se oglasila, dokler nisem spucala svojega podstrešja. in zdaj upam, d asem ga in da ni ostala kakšna pajčevina neodločnosti. kakorkoli, brala sem vas sproti, pri vseh vaših spovedih me je kar stiskalo pri srcu- a veste da zmorete več odkritosrčnosti in poštenosti, kot je je sploh pričakovati za celo Slovenijo skupaj?? enostavno se mi je zdelo, da sem prešibka, premalo karakterna, da bi si sploh dovolila kaj reči zraven. hujšam odkar se zavedam same sebe, skoraj. starši so me skozi opominjali, naj pazim kaj jem, tako da se je dietni sistem kot nočna mora zalezel v moje pore. marsikaj sem sprobala, pa ni bilo pretirane volje. najbrž zato, ker sem vedela, da nikdar ne bom kot cindy crawford, pa najbrž tudi kot šerbi ne... najbrž. sem ena tistih, ki so malo bolj zalite, hruškasta; za katero govorijo, da ne vejo zakaj bi morala hujšat, za hrbtom pa se zna zgodit, da kdo pripomni, poglej kako se je spet zredila... pa mi to ni VEČ tako pomembno. Ko se počutim dobro v svojem telesu, mi to ne pride do živega. In zato hujšam. Je pa res, da sem ničkolikokrat bila priča izobčevanju močnejših, še posebej v osnovnih šolah. Na srečo sem karakterno takšna, da sem se spoprijateljila pra z njimi, čeprav sem sodila v tisto t.i. prevladovalno skupino. In reči moram, da so prav ti ljudje bili najboljša družba. Ko so bili sprejeti v družbo, so bili najbolj zabavni, najbolj odkritosrčni, nikdar hudobni. Tako vzgajam tudi svoja otroka. Preveč boleče je takšno izobčevanje v mladih letih, pa tako malo je potrebno, da tega ne bi bilo toliko.
spet me je odneslo. Samo to sem hotela dodati, fenomenalne ste. Še sem z vami. Lep sončen dan in obilo dobre volje.
tabina