18. jul 2014 13:01
Da vas obrnem na temo samo, dodajam svojo zgodbico :)
Seveda tudi moja osnova "previsoka" izobrazba, ampak ok tokrat naravoslovna smer :)
Takoj po zaključku faksa in podelitvi veleumnega naziva " dipl. ing. nekaj nekaj" pridobim službo za točno konkretno izobrazbo, ki se je bohotila v zbirki življenskih dosežkov. Nadomeščam (za moje pojme zelo uspešno) porodniško slabi dve leti. Po vrnitvi sodelovke celo delodajalec obljubi ohranitev mojega delovnega mesta in nadaljevanje kariere v podjetju. Waw, sanjskooo. To traja točno 3 mesece, na kar ugotovijo, da firma slabo stoji in da sva dve predragi. In dobim papir o napotitvi na izredni dopust in grem.
Zblojenih misli in dejanj odidem na ZRSZ, kjer mi prijazni svetovalec (beri: nesposoben!!!) pove, da naj se prirpavim na brezposelnost vsaj eno leto, v kolikor bom imela srečo! V glavi se mi zvrti in misli zaidejo v črnino.
Po dnevih šoka pridem ik sebi in rmasto ugotovim, da bom stvar pregrizla in mu pokazala, da pridem do službe takoj. Pošljem 50 prošenj, kličem in se osebno reklamiram, dvakrat drugi krog, obakrat vzamejo drugega. Prav. Delam vmes postransko za najemnino in živim od privarčevanega denarja, ki kopni.
V pol leta stanje nespremenjeno, iščem "široko", edino tujino še nisem premlela v svoji glavi...
Ampak, še vedno sem mnenja, da večno ne bo tako stanje, ker bo država propadla, jaz ne bom, dokler imam trmo in voljo in zdravje in pamet in energijo in optimizem.
So pozitivne stvari v takih situacijah: nehaš kupovati navlake in ogabno hrano, ker kupuješ po premisleku "ali res rabim to?" in zelo pomembno (!): denar resnično je sveta vladar, ampak ne pa sreče. Da grem v hrib, ne rabim denarja, rabim pa dve funkcionalni nogi... Skratka...
Pridejo pa zelo depresivni dnevi, ker si želiš implementirati ves intuziazem, znanje in voljo, ki je v tebi, pa se zdi, da nekako ni variante...
Nas je pa veliko...ZELO VELIKO....
Anansie