28. mar 2013 14:13
Jaz nisem imela v bližini stare mame, ki bi mi kuhala, sva pa imeli s sestro teto Micko, ki je vsak dan prišla naju "merkat" in potem, ko sva hodili že v šolo tudi skuhat kosilo. Od njenih jedi se spomnim ocvrtih jajčk - v družini je legendarna količina jajc, ki sem jo pojedla tam nekje do 12 leta. Mislim, da me še nihče ni prekosil. Pogosto smo dopoldne skupaj kaj packale - palačinke in presno zelje (gosta juha iz svežega zelja), iz krompirjevega testa izrezani krogci ocvrti v olju in potem potreseni v sladkorju zraven zelenjavne juhe. Nisem marala starega kruha namočenega v mleku ali bognedaj goveji juhi. Nisem marala bele kave, kakav je še šel in v glavnem nobenih mlečnih stvari. Včasih a redko sem jedla proseno kašo in polento z mlekom za večerjo. Teta Micka je delala tudi eno posebno marmelado, ki jo je hranila v shrambi v kozarcu na patent. Imela je en tak specifičen okus, danes domnevam, da je bila narejena po starem receptu za povidl oz. staro avstrijsko? marmelado iz sliv brez sladkorja.
S sestro sva oboževali Gorenjkino čokolado v prahu, ki sva jo jedli kar z žlico iz vrečke. Fino je šla tudi na tedaj nov izdelek - čokolino. Tudi pri nas smo ob ponedeljkih jedli železni repertoar: goveja juha z vlivanci, govedina iz juhe, pire krompir, ki smo ga potem, ko je zmanjkalo domačega radiča štrucarja v kleti, delali z dušenimi jabolki - tako zelo popečenimi, da so kar malo karamelizrala. Ob torkih je bila običajno rižota s piščancem, korenjem in grahom. Ob sredah zrezki ali makaronflajš, to se je menjalo s četrtkom. Ob petkih fižolova ali kaka druga zelenjavna juha in palačinke, ali šmorn ali zgoraj omenjene krompirjeve šnite. Ob sobotah pozimi krvavice,, segedin, poleti filane paprike (tedaj fuj), kumare v zosu (grozno fuj), ali kaka druga zelenjavna omaka in meso, ob nedeljah klasično nedeljsko kosilo - goveja juha, v ponvi pečeni kotleti in za naju s sestro piščančja prsa, pražen krompir, endivija ali radič v solati. Spomnim se, da je tedaj v drugi polovici sedemdesetih prišlo prvič na trg puranje meso in takrat smo začeli na izlete ali v hribe nosit s seboj pohana puranja prsa. ZAkon. Pa paradižnik z vrta zraven. Na morje je šel z nami ekonom lonec poln filanih paprik, ki smo jih jedli s krompirjem v kosih.
Rib nismo kaj dosti jedli, spomnim se samo, da je bila ekstra dobra malica, če je mama prinesla eva tune v konzervi. Sem še vse olje pomazala s kruhom. V šoli smo imeli pa ob petkih za kosilo (od četrtega razreda dalje sem hodila v eno od prvih celodnevnih osnovnih šol v Sloveniji, imeli smo tudi kosila) klasiko - pohanega osliča in krompirjevo solato. Tam sem ugotovila, da ne maram vampov (ki jih doma tudi nikoli nismo delali ali jedli), ker je po njih smrdela cela šola. Pa da ne maram ta sive ribje paštete (fuj in fej). Še ena fuj malica mi je bil kos ljubljanske salame na kruhu in gor ščep kislega zelja, ki je uspešno razmočil ves kruh na pladnju. NAčelno sem jedla precej stvari, edino od zelenjave tja do enega 10 leta nisem marala paradižnika, pa kumar v nobeni obliki. Nisem jedla sira, salamo pa, kar se je pač dobilo (piščančja posebna :)
Sem pa zelo kmalu, potem, ko se mami ni zdelo več potrebno, da imava s sestro varstvo (tam nekje v četrtem razredu) prevzela kuhanje kosila med počitnicami in sem pogosto poizkušala kaj novega, da sta starša kar zavijala z očmi. S sestro sva imeli vsaka svoj zvezek, v katerega sva lepili izrezke z recepti iz Jane in Naše žene.
Je fajn takole malo brskat po spominu ja..
Vsak dan eno kastrolco smeha vam želi Tinca