Nekaj besed o rio de janeiru

26. feb 2013 9:12

Sem bla, pa malo višje, na Preski, majo cele tunele, matr!

lp

26. feb 2013 9:18

No, vidite, da se ni imel časa ohladiti, lopata te kar segreje. Je pa res  malo tužno priti domov v takle sneg po topli brazilski avanturi.Kakor koli, samo, da si doma, živ in zdrav. Kaj je par lopat snega za takega študenta, ki je prepotoval že pol sveta in se znašel v številnih zagatah, pa jim bil vedno kos!

26. feb 2013 16:15

Približno takšne zamete imamo tudi mi na eni od ljubljanskih ulic. So bili v nedeljo še višji, pa je v dveh dneh sneg kar "skup zlezel". Upam, da ga bo čimhitreje pobralo. Se pa bojim, da bomo potem imeli nekaj dni plundro

4. mar 2013 16:06

Se mi zdi, da sem obljubil še nekaj besed in nekaj fotografij, vsekakor je treba celo zgodbo zaključit. Sicer, niti ni kaj za povedat, ali pa tudi je, kakor se vzame, ogromno je vtisov, ki jih se niti ne omenja, a so bistveni del zgodbe in prinesejo veliko cellotnem vtisu o potovanju.

Kot sem že večkrat povedal, » potovanje » se začne veliko prej kot se usedeš v taksi ( ali vlak, avtobus ) ki te odpelje do letališča. V potovanje paše tudi spoznavanje dežele iz potopisov, vodičev. Za Brazil, vsi povdarjajo kolk je nevaren, pa ropi, kraje, kajem kaj še vse. Jaz sem na to bil pripravljen in ste videli, kako se mi je godilo od začetka. Če se mal spoznate na magijo, veste da sedanjost si pravzaprav sami ustvarjamo s svojimi misli v preteklosti ( če ne verjamete v magijo, tole preskočite ). Jaz sem prišel tam in pričakoval same lopove in goljufe, in jih tudi našel. Če bi prišel odprtega srca, pričakoval prijazne ljudi, bi take tudi našel. Pozneje, ko sem si to negativno podobo izbil iz glave, so se stvari uredile.

Tole sedaj pišem za nazaj, pa bo videti tudi malo neurejeno, pišem, kot mi spomini prihajajo.

Tukaj sem se še enkrat prepričal, da več ne vzamem » dorm », hočem sobo singl ( matr, kolk se to lepo sliši, ko si tamin iščeš in nič ne najdeš, kaj naj narediš ). Ene dve noči v Riu, sem imel vtis, da so celo noč, hodili ven pa noter, ko sem se zjutraj vstal, oni so pridno spali, jaz sem pa mogel po prstih hodit....

Kot sem verjetno že povedal, Rio je izredno lepo mesto. Če se dobi povratna letalska karta za 600 – 700 €v, se splača priti tukaj sprehajat se dva dni pored plaž Ipanema in Copacabana, pa si vzet dva dni za botanični vrt ( menda najboljši tropski botanični vrt na svetu ), in to je popolnoma dovolj. Če si še zraven ogledate Foz do Iguacu.................

No, ko sem že pri tem, tam so nekakšne živalice, ki skos iščejo hrano ( v neki brošuri je pisalo, kako se jim reče, ter naj jih ne hranimo in dotikamo, ker imajo bolhe, ki prenašajo nevemkaj ), videti so tako:

Nekome je izpadla vrečka čipsa in je, od » družine » bila takoj pohopsana:

V mestu Foz do Iguacu, imajo semaforje, ki jih nisem videl nikjer na svetu:

In rdeča in zelena imajo po pet lučk, iz katerih je razvidno, kolo časa bo še ( rdeča ali zelena )

Uf, kaj se mi zgodi zadnji dan v Foz de Iguacu, ko sem odhajal na avtobusno postajo. Na pločniku, po katerem sem hodil, zagledam bankovec:

Pogledam naprej, nobenga, nazaj, nobenga ( če je komu izpadlo ), dvignem bankovec za 2000 paragvajskih guaranov ( nikad čuo ) in ga spravim. Pa si mislim: velike denarce nihče ne izgublja, lahko bi bilo vredno nekje 5 – 10 €v. Ko pridem do računalnika, pogledam na tečajno listo: 2000 paragvajskig guaranov je vredno 0,3 € (*jebiga, si mislim, nekomu izpadlo, pa se mu ni ljubilo dvignit s pločnika, je mislil, bo že kak neumnež to naredil, in najde mene, kakorkoli, jaz imam egzotičen bankovec za spomin ).

Zanimivo je bilo tudi, ko sem se vračal iz letalskega muzeja v Riu. So mi povedali, da tam in nazaj , pelje avtobus št 803 ( se mi zdi ). Pa, drugač, avtobusi so jim zelo v redu, vse v enih »displayih », vse neki migera, začetna postaja, končna postaja, videti so večinoma tako:

No, če sem že pri avtobusu, običajno imajo sprevodnika, pri katerem je zožitev in ena vrtljiva zadeva, ki prepušča sam po enega potnika naprej. Vtis sem imel, da je to tudi števec potnikov. Domačini večinoma ne plačajo sprevodniku, imajo magnetne kartice ( ki se polnijo za določeno število voženj ), in, ko pritisnejo kartico na senzor, jim sprosti tisto vrtljivo reč.

Vrnimo se avtobusu št.803. Torej, vrnem se iz muzeja na avtobusno postajo ( običajena postaja mestnega prometa ). Pri njih, avtobusi ustavijo le če ga potnik ustavi, torej, je trba bit pozoren, če si edini potnik, da avtobusu dvigneš roko, da ti ustavi. Čakam, že nekaj številk avtobusov je že šlo, v nasprotni smeri je peljal tudi 803, mojega pa ni. Čakam že več kot pol ure, čez trideset stopinj je, edina senca je nadstrešek avtobusnega postajališča. Odločim se po svoje: če na avtobusu piše center, pol pelje v center, tam se bom že znašel in prišel » domov ». Par avtobusov spustim, za enega se odločim. Grem gor, takoj na začetku zavije nekam stran, dalj kot pelje, vse skupaj je videti bolj čudno, obrobje » favele ». Meni tesno pri srcu ( *ebeš ti pozitivno mišljenje, tist je teorija, če ti kdo porine ćakijo med rebra to ne pomaga velik. Sedel sem v zadnjem delu avtobusa ( bog požegnaj učiteljice srednješolk, ki jih naučijo, da se tujemu študentu odstopi mesto, ali so to njihove mame ). Torej, avtobus skoraj eno uro pelje vse po nekih takih čudnih kraji, jaz tih kot miška, manjši od makovega zrna.............. končno avtobus pride tudi do bolj spodobnih delov mesta, in me pripelje v center po dveh pa pol urah vožnje ( namesto ene ure, kolikor bi peljal avtobus št.803 ).

še nekaj slik, kar tako:

Se mi ne ljubi več, bom še nadaljeval nekaj besed. Sem namreč na bolniškem, ne smem se naprezat.

4. mar 2013 16:55

Ežoj, všečen slog potopisa. Hvala.

Si kot en: http://www.youtube.com/watch?v=6wB7k9SopIA

4. mar 2013 23:23

Živalce iz slike so verjetno coati ali nosati medvedki. :)

5. mar 2013 7:55

Živalice so res srčkane

Ežoj, meni je tako všeč tvoje pisanje, da ti kar piši, čeprav si doma. In potem ko obdelaš Brazilijo, lahko napišeš, kaj se dogaja okrog domačega ribnika Vse skupaj pa seveda opremi s slikicami  

5. mar 2013 16:56

Eh, đeniska, đeniska, kako je pri ribniku si vidla tam pri kosilih, če bi kaj pisal, bi bilo le o razvratu, promiskuiteti, da ne rečem kurbariji. Dan in noč so tam snubci ( ma kakšni snubci neki, so prišli kar sexat ), pojejo ljubezenske napeve, meni vsake tolk prekipi, pa jih grem potrajbat........., oni pridejo na svoj račun ponoči, ko se mi jih ne ljubi trajbat. Kaj bi o tem pisal, koga še zanima mačji sex.........

Morda še besedica ali dve o včerajšnjih fotografijah: na fotografiji avtobusa je razvidno, da pelje na glavno avtobusno postajo Rodoviaria, trenutno je na postaji Saens Pena ( izg. senš ), to je sicer zadnja postaja metroa, avtobus št.333 pa pelje na relaciji Bara Tijuka- Rodoviaria ( uf, to pa vam je moglo bit posebej zanimivo ).

Ko pogledate predzadnjo fotografijo, boste videli pri tistem vodopadu, steklenice piva, sadje in druge jedi. Ko sem o tem povprašal mojega gostitelja – lastnika hostla, je postal kar slabe volje, pravi, da to afro-brazilci, izvajajo vudu magijo, pravi bejž od tega. Verjetno je zaradi tega tak napis na pri vhodu v nac. Park o prepovedih:

(jaz sem bil čist priden, niti sam retiro plantase, niti sem lixo fore ( karkoli to bilo ) niti sam počel kaj drugega, prepovedanega.

Pa drugač, včeraj smo se lahko pri dnevniku TV Ljubljana prepričali, kolk se pretirava o nevarnosti v Rio de Janeiru. Poročali so, da je policija zasedla eno favelo brez da bi bil izstreljen en sam strel ( s uporabo le enega oklepnika ). *ebiga, s to nevarnostjo se kar pretirava

Kolikor se spomnem, sem že pisal o pasjih kakcih: jih ni, kakor tudi potepuških cuckov, teh tudi ni ( resnici na ljubo, je treba povedat, da se v Foz do Iguacu vidi kakšen potepuški cucek, kakcev pa tudi ni videti ). Osebno videl, kako fin gospod pobira kakec svojega ljubljenčka. A so vsi tolk zavedni, ali so visoke kazni, ne bi vedel. Saj vem, kaj boste sedaj vprašali: kako je s Ljudskimi kakci? No, pa povejmo, ni tabu tem.

V Brazilu ( kolikor sem videl ) imajo un ameriški tip stranišča, ko je školjka polna vode, in, če kaj težjega pade v vodo, ti voda lepo pljusne v rit ( matr, to bi bil fenomenalen posnetek, verjetn bi ga prenesle vse svetovne agencije, posebej, če bi rit bila od ( recimo ) Janifer Lopez ). Prednost takega stranišča je tudi v tem, da ni metlice ( ki se mi večinoma resnično gravža ), stranišče je pa zmeraj čisto. Druga značilnost Brazilskih stranišč ( pravzaprav, kolikor sem videl, značilnost vseh stranišč Južne Amerike, je, da te vsepovsod prosijo, da uporabljen toalet papir ne mečeš v školjko ampak v košaro zraven. Tega resnično ne razumem, kajti, toalet papir je narejen tako ( kratka vlakna, ni veziva ) da v vodi razpade, in ne more bit odgovoren za zamašitev cevi. Tretja značilnost brazilskih stranišč je arhitektonska, sicer ne vsepovsod, bila pa je v vseh hostlih, v katerih sem prebival: straniščna školjka je montirana preblizu sprednje stene ( včasih vrata ), in, ko opraviš zadevo, vzameš toalet papir, mal se nagneš naprej, butneš z glavo v steno........ ma, sama doživetja » šta da vam pričam ».

Na ulicah Ria je polno nekakšnih prodajalcev, skos nekaj vpijejo............ vabijo kupce. Prodajajo v glavnem, nekakšn flačkeraj, bižuterija, nekakšne papige, ki čivkajo ( na baterijo ), ure, majce, predpasniki ( matr, tega bi si lahko kupil enega ), prodajalci prigrizkov............. Veliko je tudi policije, sicer, mislim, da ni prava policija, nekakšna mestna, kajti uniforme so rjave ( pravi policaji so črni ), oboroženi so s palicami in, včasih s » elektrošokerji ». Meni so posebej zanimive « vogalne restavracije », videti so tako:

in:

Tam se vse dobi, zjutraj kak rogljiček, kava, sok iztisnjen iz svežega sadja, seveda spečejo kak jajček, pozneje pa imajo tudi menu, večinoma je kakšno meso ( redkeje riba), v nekakšni omaki, za prilogo, domačini većunoma vzamejo riž ( belo kuhan ), lahko tudi pommes frites. Ti so lokali popularni, niso dragi............

Vina so zelo draga, pa sploh ne vem, če imajo svoja, v trgovinah sem videl da prodajajo čilska in španska ( verjetno še kakšna ). V eni brazilski kuharski knjigi se kar neki muza okrog vin in priporoča španska vina, češ bolj so znana.

Ena značilnost, ki sem je opazil, seveda, ne dam roko v ogenj, da imam prav: so prijazni s » strankami », vendar nič več, nobenega nasmeška, čisto nič. Kolikor v ZDA gre na jetra tista umetna prijaznost, umetni nasmeški, tiliko tukaj opaziš čisto nasprotje, vsi gledajo nekam mrko, nobene prijaznosti. Zdi se mi, da je to značilnost Ria, kajti v Foz do Iguacu je stvar videti drgačna: so že veliko bolj » naravni ».

Prosjaki in brezdomci tudi so, vendar ne v takem številu, kot bi morda pričakovali, in vsekakor niso nadležni.

Gglede cen, se mi zdi, da je vse nekam ceneje kot pri nam, posebej ribe in sadje.

Na takih potovanjih, seveda, srečaš tudi en kup ljudi, ki so po svoje zelo zanimivi. Meni pa je najbolj v spominu ostal en avstralc, ki ga nisem razumel skoraj nič, vsako stvar sem mogel vprašat, da ponovi, pa še takrat sem bolj ugibal kaj je povedal. Nek čuden naglas je imel, pa hitro je govoril. Zanimiv je bil tudi en italijan, ki je » študiral« scenografijo in igro ( se mi zdi ), in si je obetal ne vem kakšno kariero, pa ena argentinka, študentka » poslobnih ved », pa druga argentinka, študentka ribištva ( a ima Slo morje, ja seveda, ma ne more bit, pravi Nik, en američan, ja seveda ima, zatrjujem jaz, nakar on potegne svoj telefon » oh in sploh » in ugotovi, ja res ima, čisto mejčken, pa ima ribiško floto, pa ima ribiško industrijo............. ) pa prej omenjeni Nik in Sara iz Chicaga, ki so potovali skupaj, bili smo skupaj en teden v tistem prvem hostlu in me je skos mikalo, da ga vprašam, a mu je Sara punca, ali samo znanka, prijateljica, pa vseen nisem, kaj me to briga, čeprav se mi zdi, da mu ni punca, pa Maria iz Santiaga s fantom iz Valdivie, ko sem omenil, kolk se mi dopade Valparaiso, me je skor prisilil, da obljubim, da bom obiskal Valdivio............. pa en fant, domačin, študent tudi enih poslovnih zadev ( saj ni čudno, da svet gre v maloro, le enega argentinca sem srečal, inženirja strojništva, pa ona punca ribištva, vsi drugi študirajo prodajanje megle ) ki sem ga mogel prepričevat, da nismo vsi svinjsko bogati, kot se njemu zdi..............

Na R. Viscondo de Piraja, je en park ( trg ) PracaNS de Paz. Ob petkih tam naredijo tržnico, videti je nekako takole. Cene delite s 2,7, da dobite ceno v €.

in:

in:

in:

in:

sem utrujen, ne morem več, nadaljujem drugič ( ste pozabili, da sem na bolniški ).

5. mar 2013 17:53

Kakšne zanimive zgodbe spet  upam, da imaš še veliko na zalogi Od tistega cvetličarja bi pa z veseljem rožce kupila

5. mar 2013 19:43

konec je z mano! Tako sem iskala, kaj naj delim z 2,7, da sem spregledala prodajalca rož.

A to pride z leti?

lp