Problemi z 8-letnico

20. dec 2012 10:54

Po moje se je nekaj ključnega moralo zgoditi na tistem taboru, in/ali pa še dodatno pri tistem incidentu z dvema mulcema. Tudi jaz se pridružujem ostalim in menim, da je potrebna strokovna pomoč.

20. dec 2012 11:07

Tudi jaz mislim, da se je nekaj zgodilo, da je tako prestrašena in se ne upa povedat. Že to, da z obnašanjem išče pozornost in varnost, da misliti, da jo nekaj hudo muči. 

V tem trenutku ji poskušaj biti ob strani, jo čimveč stiskaj in ko sta sami poskušaj pripraviti do tega, da se ti zaupa. Mora imeti občutek, da ti lahko 100 % zaupa. Jaz sem od mojih hčerk dostikrat zvedela stvari na finto, da bo to najina skrivnost če želi. K sreči je tudi tako ostalo. 

Drugače pa res svetujem posvet pri strokovnjak, če se ne bo odprla, res ni treba, da jo je tako strah in trpi.

20. dec 2012 11:32

Tule je portal zbornice kličnih psihologov. Imajo tudi specialiste za otroško psihologijo

http://www.klinicna-psihologija.si/kam_po_pomoc?p

20. dec 2012 12:19

Od kod pa si? S katerega konca? Najprej itak moraš k otrokovemu zdravniku, da dobi napotnico, zahtevaj nujno.

Na internetnih straneh imaš podatke o otroških psihologih. A na šoli imajo socialno delavko, psihologa?

Začni reševati problem takoj, ker očitno so se zgodile stavri, ki deklico težijo. In če imata fanta kakrkoli pri tem, ju je treba pač zdaj takoj ustavit, da se ne bo zgodba ponavljala.

Ker otorke je lahko prestrašit, sploh take majhne, in se zelo težko zaupajo, prav zaradi strahu, ki jim ga vcepijo, ali neprijetnega dogodka samega. In če otrok ne zaupa tebi, je nujna pomoč strokovnjaka.

Takoj zdaj pot pod noge!

20. dec 2012 12:26

Smo iz okolice Ljubljane.

Nič, sem se odločila, da gremo na začetku k šolski psihologinji in če en bo ona kaj izvlekla iz nje, gremo dalje. Ker tako ne gre več. Hudo mi je , ker trpi in ji jaz ne morem pomagat. Pa vsak se pogovarjamo, cartamo pa se ne upa povedat. 

20. dec 2012 12:37

Mala ti mogoče noče vsega povedati, ker se boji za tebe. Bog si ga vedi, kaj so ji napletli na tistem taboru. Lahko, da je kaj takega vidla, česar ne bi smela, in so ji pač rekli če boš povedla, bomo mi.....kaj vem kaj.Danes je groza z mularijo, ker so z vsem vragom namazani. Trixinin nasvet se mi zdi dober. Glede šolske strokovnjakinje, bi se pa jaz obrnila, na kaj boljšega. Šla bi nemudoma do pediatra, če ti lahko pomaga, on bo pa že vedel kako naprej.

20. dec 2012 12:54

kvačkarica, pediater lahko da samo napotnico za strokovnjaka, pediater ni psiholog, deklica pa očitno potrebuje slednjega. In ne bi podcenjevala strokovnjakinj v šoli, tale opomba "na kaj boljšega" me je pa res zbodla (nisem šolnik, niti psiholog niti socialni delavec).  Kdo pa pravi, da so vsi tisti zunaj boljši? Ko se spomnim, s koliko potrpljenja in razumevanja sta socialna delavka in psihologinja na šoli, kamor so hodili naši otroci, reševali težave nekaterih učencev, v sodelovanju s starši, ravnateljem, razredniki, mi je kar hudo, ko nekdo tako omalovažuje te ljudi, kot se da razbrati iz tvojega zapisa "bi se pa jaz obrnila na kaj boljšega". Po kakšnih merilih lahko ti - mi ocenimo, kdo od njih je dober in kdo ne? So samo zato, ker delajo v šoli, slabši od tistih v zdravstvenih ustanovah? Tako kot povsod so tudi med njimi bolj ali manj dobri, a kar tako posploševati?  Ja ne bi.

20. dec 2012 13:08

Ne gre samo za to, kdo bo na kak način kaj izvlekel iz nje. Spremembe v njenem obnašanju, prej in potem, ki jih navajaš, se slišijo zaskrbljujoče, zato ti predlagam, da se ne ustaviš le pri šolski svetovalni delavki. Pri njej se seveda oglasi, najprej sama in ji razloži dogodke, da bo lahko v sodelovanju z razredničarko in učitelji spremljevalci raziskala, če so v dogajanje vpleteni sošolci oz. kaj bi lahko bilo tisto, kar je tvojo hčero tako prestrašilo oz. spremenilo.

In naj ne prihaja zopet do situacije, da bi morala stvari, ki si jih je že upala zaupati ti, potem v šoli ob soočenju s sošolcema zopet zanikati... Kot mati, jo moraš zaščititi in jo pred takšnimi postopki obvarovati.

Deklica pa potrebuje kliničnega psihologa, ki se razume na svoje delo in potem je tvoja skrb, kako se ji bo le-ta približala in pridobila njeno zaupanje popolnoma odveč. Mogoče bi bilo dobro, da do takrat z vprašanji ne silite več vanjo. Če bo želela se bo zaupala sama, najverjetneje, ko boš najmanj pričakovala, ko jo boš pestovala, ko bosta skupaj in ko je ne boš nič vprašala.

Do takrat bodi sočutna, potrpežljiva in v popolno oporo hčeri, tudi če spita skupaj ni nič narobe. In nikar pred njo in njej ne kaži, da te njeno vedenje spravlja ob živce in ti je v nadlego. Povej ji in pokaži, da si z njo in ti lahko popolnoma zaupa in da bo vse v redu.

20. dec 2012 13:28

ni nujno, da je stvar zelo zaskrbljujoča. se spomnim svoje izkušnje. morala sem bit stara tam nekje kot tvoja hčerka, ko mi je prijateljica iz igrišča zaupala neko skrivnost. bila je nekoliko starejša od mene in hkrati z skrivnostjo je dodala, da če komu izdam, mi bosta mami in oči umrla. to me je tako prestrašilo, ker nisem nikdar pomislila, da mami in oči lahko umreta, kaj šele zaradi mene, da sem se tiste punce nenormalno bala. že zdavnaj sem pozabila, kako neumnost mi je izdala kot skrivnost, ampak punce videt nisem smela, ker sem imela občutek, da ima neko nadnaravno moč in bosta mami in oči lahko umrla ... jst si niti nisem upala nikomur povedat, da res ne bi umrla in sem sčasoma sama dojela, da takih moči ne more imet. ti pa imaš možnost pomagat, jo vsakič znova pomirit in potolažit. najbolje ti poznaš svojega otroka in sama presodi ali je situacija tako resna, da potrebuje zunanjo pomoč ali imaš občutek, da se zna samo razrešit. če je zelo občutljiva po naravi, se zna še bolj sama vase zapret, če jo boš peljala do nekoga zunanjega/tretjega, ki bo drezal vanjo. pa srečno ;)

20. dec 2012 13:41

Jaz imam z šolsko psihologinjo dobre izkušnje. Je pa res, da sem bila jaz najprej pri njej in sva midve poskušale reševat situacijo. Se je hčerka bolj meni odprla kot pa njej. Morda zato, ker sem jo od majhnega navajala naj mi vse pove, pa četudi je kaj sama ušpičila. Sem ji rekla, da tisočkrat raje slišim laž iz njenih ust,  kot pa v šoli od drugih. In se je obrestovalo, nisem bila nikoli presenečena na govorilnih urah, ker mi je pred tem vse povedala. Nisem bila zadovoljna, sem pa jo pohvalila za iskrenost.

 Verjamem, da je hčerki sedaj še težje, ker za to ve njena učiteljica in se zaradi groženj fantov boji še kaj povedat. Nenazadnje mora ona hodit v šolo in se soočat z tem. Saj je mogoče že hotela povedat in bi vse ostalo doma, ampak najbrž ni bil primeren trenutek, da bi se odprla. Težko verjamem, da boste pred počitnicami ka bistveno spremenili, jaz bi bolj delala na tem, da se umiri, sprosti, da dobi doma zaupanje. Če bo čutila, da se bo vse uredilo bo že povedala. Če sodim po svoji hčerki, ki je imela odpor do taborov, pa se nam je zdelo primerno da gre, jo čisto razumem, da je po svoje doživljala odsotnost. Sploh pa, če se je še kaj zgodilo, kar jo je prestrašilo.

Sploh pa če je taka nežna dušica. Jo mora bit res strah posledic, da nič ne pove. Ampak ji je treba dat vedet, da se ji ni treba bat groženj, da se da vse urediti...