Problemi z 8-letnico

20. dec 2012 14:16

Mogoče ti zbija pike samo slaba artikulacija in je realnost drugačna, ampak po opisu težav namreč deluješ sila nepotrpežljiv starš. Vsaj 2x omenjaš kako ti dviguje pritisk hčerino "tečnarjenje" in "vlečenje za krilo" in nasploh se zdi, kot da z največjo muko rešuješ njene probleme. Ne vem no, malo preveri pri sebi, če otroku oddajaš jasno sporočilo, da ti lahko zaupa, tvoji posti meni ne kažejo ravno tega. In tudi tisto soočenje, ko je mala spremenila izjavo, ti pa hitro vse preklicati, da se ne bi fanta po krivem obtožilo, se mi zdi sila ne fer do tvoje hčere. Če vidiš, da ima otrok resne spremembe v obnašanju in neke očitne travme in strahove, je očitno, da se ji je nekaj zgodilo. In ji MORAŠ verjeti. Saj ni treba domnevna krivca takoj linčati, niti slučajno, je pa nujno jasno povedati, da se domneva, da sta naredila nekaj neprimernega. Če se izkaže da je to res potem itak ok, če pa se izkaže, da je tvoja hči lagala se fantoma opraviči in potem primerno obravnava njo. Ti si ji pokazala pa samo to, da ji ne verjameš. In povem ti, iz "hčerine" perspektive, da ko enkrat dobiš od starša feedback, da ti ne verjame/stoji za tabo/posluša in sliši, hudičevo dobro premisliš od takrat naprej kaj mu poveš in kaj ne. In vedno manj poveš, ker itak nima smisla. 

Viva Meier

20. dec 2012 16:52

@ tinkarica - predlagam, da se čimprej obrneš na svetovalno delavko v šoli. Glede kliničnega psihologa je tako, da boš potrebovala napotnico od zdravnika. Problem pa je, da so trenutno (vsaj v Mariboru) zelo dolge čakalne vrste in se tudi z nujno napotnico čaka na kliničnega psihologa po 3 mesece. Poskusiš lahko tudi na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, ki je v Ljubljani, kjer prav tako deluje kar nekaj psihologov, ki sicer niso klinični jih je pa kar nekaj psihoterapevtov in so posebej usposobljeni za delo z otroki in mladostniki.

20. dec 2012 17:25

Ne vem, od kod ti pravica, da tako sodiš o osebi, ki ga sploh NE POZNAŠ. Nesramno in podcenjujoče,  se ti ne zdi?

Če kdo, se šolski psihologi srečujejpo vsak dan, lep del delovnega časa, če že ne vsega z marsičim, imajo stik z realnostjo in so mnogokrat prvi in  najboljši pomočnik, tudi v tem, da znajo svetovati, kako  naprej, če oni niso dovoljšnja pomoč. Ne govorim na pamet, verjemi.

Sploh pa, če je sum, da se je karkoli neprimernega dogajalo na taboru, ki je del šolskih aktivnsoti, je najmanj, da ve vodstvo šole za to. Tidsti pogovor z rzredničarko pred meseci zgotovo ni opravil te funkcije. Ker ste takrat očitno vsi skupaj zaključili (vsi, ki ste bili pač udeleženi na pogovoru/pogovorih), da ni vse skupj nič takega.

No, izkazalo se je, da ste se vsi motili, torej....................... pot je jsn. Najprej šola, potem naprej, če bo treba.

Bi pa dodala še to, da, če boš hčeri vse skupaj poredstavila kot eno veeeeeeeeeliko reč, boš naredila samo salbo, zato vsaj za začetek njej o svojih potih in ukrepih ne govori. Bi bilo zanjo mnogo bolje, da bi prej ti dobila ustrezne strokovne napotke.

20. dec 2012 17:27

S tem , nisem mislila, res nič nesramnega, ampak, če se je mamica pogovarjala z učiteljico in nista mogle najti neke rešitve, potem dvomim, da jo bo našla šolska psihologinja. Kljub temu pa mislim, da bi problem mogla izpostaviti učiteljica, če se je to zgodilo v njenem razredu. Bi pa blo fajn mogoče tudi starše teh fantov malo obvestit, oz. kaj povprašat. Tudi sama sem delala v šoli in vem, kako se je ravnalo v takih primerih. Upam pa si trditi, da ni povsod enako, glede teh stvari.Pa res brez zamere, če sem koga užalila, vzamem besede nazaj!

20. dec 2012 17:36

Daj, kvačkarica, odrasla si, zato pač malo pazi, kako z besedami, ker si res žaljiva v tem primeru. Ker po tem, da takrat z enim pogovorom, nekaj dni po vrnitvi s tabora niso rešili nič (ker takrat tako ali tako ni bilo videti tako, kot je, vsaj po strani medalje, ki smo jo slišali tule od ene strani), kar je bilo menda takrat možno rešiti, res ne moreš soditi o strokovnosti šolske psihologinje oz. svetovalne delavke.

Dvomim, da je takrat pogovor tekel v smeri, kot bo moral zdaj.

Ni se zgodil dogodek v razredu, ne veš niti, če je bila njena učiteljica na taboru, ne veš, kak dogodek je botroval težavam te deklice, če je bil ta dogodek res kaj več kot nekaj nepremišljenih zastraševalnih besed dveh fantov,.....skratka, s skoraj nič podatki ne sodi.

Ker, četudi si delala v šoli, ne moreš poznati vsega, kar počnejo svetovalne delavke, velik del njihovega dela je ZAUPNE narave in mnogočesa o učencih/dijakih ne vedno niti njihovi razredniki, kaj šele ljudje,ki se jih to sploh ne tiče.

Ja, če bi bila jaz svetovalna delavka na šoli, bi me tvoje besede užalile. Upravičeno, po mojem mnenju.

20. dec 2012 17:58

@ kvačkarica: Ker sem dejansko profil delavca, ki ga opisuješ bi dala samo en komentar. Psiholog v šoli ima v osnovi popolnoma enako izobrazbo kot psiholog v zdravstvenem domu, razlika pa je seveda kasneje v specializaciji, strokovnem izpitu. Hkrati pa seveda nujno, da je svetovalni delavec v šoli psiholog. Dejstvo je, da psiholog v šoli psihoterapije ne bo izvajal, lahko pa bi zagotovo pomagal ugotoviti srž problema. Ima tudi prednost, da pri njem ni čakalnih vrst in lahko otrok (če bi to želeli starši) pride vsak teden, medtem ko bo moral na kliničnega čakati bistveno dlje, pa še potem pogosto pridejo na vrsto samo enkrat na mesec. Mislim tudi, da bo šolski psiholog znal oceniti, kdaj je nekaj izven njegovega dosega znanja in usposobljenosti - sama vsekakor včasih napotim dijake k kliničnim psihologom in psihiatrom, sploh ko smatram da bi lahko šlo za duševne bolezni in bi morda dijak potreboval tudi medikamentozno terapijo. 

20. dec 2012 18:02

Upam, da so danes na šolah res tako strokovne svetovalke, kot ste prepričane nekatere.

V mojih časih ni bilo tako. Je takoj letela do staršev, potem je bilo pa vse še huje... Še danes jo imam v želodcu.

20. dec 2012 19:22

Jaz sem imela ob branju problema en ponesrečen občutek in sem si rekla: preskoči komentar, daj link in naj gredo nemudoma do strokovnjaka. Ker nemudoma itak pomeni eno čakalno dobo.

Ampak vidim, da je Viva ubesedila podobno, kar sem opazila tudi sama.

Namreč, treba se je zavedati, da ima otrok neko stisko in ta stiska se slejkoprej pokaže kot kopiranje nečesa, česar se je otrok naučil v lastnem domu. Po navadi od staršev. In nekje pri delu s psihologom v terapiji morajo starši sprejeti svoj del odgovornosti. Če ni s strani staršev te pripravljenosti, potem ne bo uspeha, otrok bo pa še bolj zbegan.

Tinkarica, ti imaš (blago rečeno), težave pri ubesedovanju stvari in tudi pri mnenjih nisi najbolj konsistetna in kažeš to, da se nate da enostavno vplivati. To zadnje: šli ste na preveritev dejstev in sta fanta vse zanikala in si privzela njuno razlago.  Tu imaš ti, kakorkoli obračam, še veliko za postoriti pri sebi. In bolje, da ti tule povemo tole, da potem, ko ti bo po vsej verjetnosti nekaj takega povedal tudi strokovnak, ko bo preučil vso dinamiko, ne boš tega več doživljala kot napad nase in se "postavljala na zadnje noge"

In še nekaj - za razmislek - ni treba tule razlagati, ker v osnovi ni treba, da je forum seznanjen z detajli - naj se s tem ukvarjajo tisti, ki vas bodo spoznali v živo - kje je pa oče v tej zgodbi?  To vprašanje se lahko umakne samo v primeru, če gre vdovsto ali pa umik pred nasilnim moškim likom v faimiliji. Če pa ni nič od tega - imajo pa otroci tudi očete, ki so velikokrat precej bolje opremljeni za veščine soočanja s konflikti kot pa mame.

20. dec 2012 20:06

20. dec 2012 22:48

Odkrito rečeno imam jaz s šolskimi no, eno strokovnjakinjo slabe izkušnje.Žal, če bi njo poslušala, bi bilo stanje slabše za mojega otroka.Hčera je bila zelo živa in nemirna.Jaz sem jo poznala,pa so bile ene težave in je hotela pedagoginja na njeni šoli,da hodi vsak dan k njej na pogovor.Takrat me je hčerka prosila,mama samo ne k njej, bo vse vredu.Jaz sem poslušala hčero.Sem pedagoginji povedala, da ne bo hodila na pogovore k njej.In vem,da sem imela prav.Otrok mi je zaupal smo se pogovorili.In danes ko je že diplomirana mi reče mama prav si ravnala takrat in sem ti hvaležna.To so moje izkušnje, ne vem kako je drugje.

Jaz lahko govorim iz svojih izkušenj. V tem problemu je res nekaj hudega,žal, če otrok ne pove,kaj ga je prestrašilo,samo psihiater,ker oni znajo priti do vzroka težav.Vem iz izkušenj,splošna zdravnica ni ničesar izvedela potem napotila k psihiatru in so težave prišle na dan,ne to ni bilo pri hčeri pač pri drugem članu družine.