Kosila

16. mar 2012 14:01

Nisem sicer vsega čitala, ampak:

Če bi si moj izmislil kaj takega, bi bil tako lačen, da bi si takoj premislil kaprice zganjat. IN to ne šele po 20+ letih, ampak takoj. Pronto! Seveda pod pogojem, da bi mu sploh dala šanso, da bi bil moj fant. Ker en tak tip ima v vojih očeh še kake druge pomanjkljivosti kot samo neješčnost.

16. mar 2012 14:04

Lahko, ni problema. Sam s sabo se moraš najprej zmenit, si priznat problem, se soočiti z njim in ga začet reševat.

Odločit se je treba. vem, da je težko, a brez razčiščenih zadev v lastni glavi ne bo šlo.

Podrobnosti po zasebni pošti ...

16. mar 2012 15:24

Enkrat je hrvaška psihologinja dr. Mirjana Krizmanić (malo jo poguglajte, zelo elokventna gospa) razlagala, da so nosilke konservativne vzgoje hčera njihove mame. Da mama nosi konture ženskega obnašanja, ki jih potem hčerka prevzame nase. Tudi če si tega ne želi (mimogrede, kdaj ste prvič ugotovile, da ste v nekaterih stvareh točno takšne, kot so vaše mame, pa vam to dejstvo ni bilo popolnoma všeč?). In da premnoga mama naredi tisto usodno napako, ko da hčerki tisto napačno navodilo, ki gre; Malo je pa treba potrpeti, stisni zobe, drži jezik in do jutri se bo vse pozabilo..... Ker, naj me vrag, če da to isto navodilo tudi sinu. Pa tudi oče svojemu sinu tega navodila ne da. In če se tista mantra, da "malo je pa treba potrpeti", ponavlja z redno frekvenco, ostane samo še to, da je "treba trpeti". In zrase precej mučenic. Take so lahek plen za vse šovinistične svinje, ki so prepričani, da je njihova, da pridejo domov, se usedejo za mizo, dvakrat rignejo, se počohajo po trebuhu, igrajo žepni biljard s svojimi jajčki in grejo s frendi na pir. In pričakujejo, da je. ko se vrnejo s pira, doma vse kot iz škatlice. In mučenica v resnici tak dom ohranja do nivoja škatlice, prilagaja se tipu, njemu to vsako leto bolj paše....če imata otroke, ti otroci zanesljivo poberejo napačen vzorec o tem, kako naj bi bilo v družini....in te stvari trajajo in trajajo do točke, ko se enemu od partnerjev malo pretrga. Ali reče, da se ne gre več, ali pa zboli telo. In še vedno je bolje, da se eden odloči in reče, da se tako ne gre več. Ker je še vedno lažje popravljati človeški softver (psiha) kot pa hardever (telo).

Skratka, mučeniška je napačna. Punce, če se katera počuti tako, da kar nekaj trpi in se odreka, kompenzacije za to pa ni (ker je ni), naj preneha s takim početjem. Pa če imate hčerke, prenehajte še malo prej, ker na tak način škodujete še njim.

17. mar 2012 19:37

Vse res - ampak v nekaterih primerih ne deluje - če hčerke niso ubogljive, ampak pubertetniško nastrojene in sčasoma se ta pubertetniška nastrojenost spremeni v razmišljanje z lastno glavo. Tako da, mame, ne ploskat od veselja z ušesi, da imate zeloooo ubogljive hčere in tudi se ne na zobe metat od žalosti, če hčere ne delajo in ne razmišljajo točno tako, kot ve hočete..... (mal se hecam, no - ampak sam mal).

lp

18. mar 2012 12:10

Ja, res, v nekaterih primerih deluje ravno obratno: mama mi je vzorec, česa ne smem početi.

In takih primerov, hvala bogu al komu že, je kar veliko.

Pa smo spet pri tem, da se v vsaki slabi stvari najde tudi kaj dobrega

lp

20. mar 2012 1:17

Danes sem se v temi o delitvi tekočih del v skupnem gospodinjstvu malce zmrdovala nad parnerjem. Na namig ene od članic sem si šla prebrat tole temo. Lasje so mi šli pokonci, da obstajajo taki moški, kot ga ima doma Špela100. Predvsem pa ne razumem tebe, Špela, kako da si to dovoliš. Za mir pri hiši? Z mojimi očmi gledano, ni vredno. Jaz takega partnerja ne bi prenašala niti en mesec. Ali bi svoje razvade in pričakovanja, kaj morajo drugi narediti zanj in njegovo komoditeto, korigiral, ali pa bi mu rekla adijo.

20. mar 2012 10:33

Življenje v partnerstvu ni enostavno. Včasih še sam s sabo komaj živiš, v dvoje je pa večno prilagajanje. Po nekaj desetletjih skupnega življenja, treh otrocih itd. je tudi težko zapreti vrata za sabo in kaznovati svojega "lenuha". Včasih pomaga že, če komu lahko malo potožiš, pa prebereš, da tudi drugi niso idealni. In laže živiš naprej. Nekaj se je najbrž naučila tudi Špela, da bo življenje laže. Kar oditi ni tako lahko. To za sabo potegne neslutene posledice. In za končno sodbo imamo le premalo podatkov, mogoče ima pa kakšne druge kvalitete, ki jih ni navedla. Kljub vsemu je vredno potrpeti, čeprav včasih ni lahko. Jaz osebno podpiram ločitev, ko so razmere res nevzdržne. Alkohol, varanje, verbalno in fizično nasilje...No, to je seveda samo moje mnenje.

P.S. da ženske podpiramo vsaj tri hišne vogale, vemo vsi. Le odkod mislite je prišel ta pregovor oz. ugotovitev?

20. mar 2012 12:19

Ja res je Naor. Ne vem ali se mogoče res nekje na sredi poti naveličaš enega drugega. Ali pa je to posledica pomanjkanja časa. Vsak dan isto - zjutraj spravit eno v šolo, drugega v vrtec. Služba. Dirkanje v trgovino, v vrtec, za štedilnik (čeprav največkrat pripravim že zvečer), pranje, vrt...spet večerja, kosilo za drug dan...itd. In to od ponedeljka do petka, sobota in nedelja isto, samo brez službe, šole in vrtca. Ja pa še - to soboto je pripeljal nečaka, češ saj te bo teta pazila. Ok, vse lepo in prav. Nakar nedelja, pripelje sina od prijatelja, češ, saj te bo pazla. A on in prijatelj pa veselo po svoje. Nihče še vprašal ni, ali imam čas ali ne, ali mogoče kam grem. ne, to je že samoumevno, da sem pač na razpolago ob vsakem času. Ko pa jaz kdaj potrebujem varstvo za tamalega, pa nikjer nikogar. In sem ravno včeraj rekla hčeri, da v nedeljo že dopoldan odrineva s tamalim nekam v naravo, damo možgane na off...To resnično pogrešam. Pa brez zamere, ko sem vas spet zamorila.

LP

20. mar 2012 13:11

Pa dobro Špela pa kaj je s tabo, zbudi se?!    Zdaj pa res ne morem držati več jezika, pa zakaj vse skupaj prenašaš kot ta zadnja putka na tem svetu. Pa saj res ne more biti nič drugače, če molče in potrpežljivo vse to prenašaš. Naredi kot naredi on, pojdi na kavo s prijateljico ko se ti gre na kavo, ne dviguj telefona če ti takrat cinglja, ne kuhaj kar bi njegovo veličanstvo mogoče pojedlo in bi ti zaradi tega bila vsa vesela, v stilu, oh vsaj nekaj je pojedel kar sem mu skuhala,.......!!!!!!!! Ne zgovarjaj se več na naveličanost in ostale bedarije stori kaj in začni živeti ženska!!!!!    

20. mar 2012 13:55

Špela,

nihče nič ne zameri, sploh nas nisi zamorila. Vendar pa ti mi kaj drugače kot z moralno podporo ne moremo stati ob strani in tvoje bivanje z možem je šlo že predaleč, da bi bilo to dovolj. Očitno  potrebuješ pomoč, da stvari postaviš na svoje mesto (predvsem: da zase najdeš mesto, ki ti v družini gre). Poišči si jo torej v obliki družinskega svetovalca in psihoterapevta. Mislim, da se boš morala tja najprej parkrat odpravit na pogovor sama, da boš zbrala dovolj moči, da boš privlekla s sabo še moža - ampak če hočeta ostati skupaj in imeti OBA nekaj od skupnega življeja, potem drugače ne bo šlo. Nič naj ti ne bo nerodno, nisi na celi črti odpovedala, niti nisi slaba žena in mama. Ampak če ne boš nič spremenila, ne moreš pričakovati lepe bodočnosti - pa bi jo morala. 

Naredi torej enkrat eno dobro stvar tudi zase - in si poišči pomoč.