Hiša ali stanovanje

9. feb 2012 11:13

OlivaB mi je žal, da imaš takšne izkušnje, upam, da jih jaz ne bom imela. Poznam pa takšne, kot jih ti opisuješ in takšne, kot jih mamamia. Ni mi pomemben avto, ki je zunaj parkiran, ampak sem mislila bolj na to, da denar namenim za skupne trenutke (uživanje), če imam to možnost.

Nikjer pa ne piše, da se mi ne bo zgodilo ravno nasprotno in bom 2x plačala, pa bo potem to res najdražja investicija. Žal, to prej pač ne moreš vedet, ne?

Jaz grem v to stvar zavedno, pozitivno in z razmišljanjem; Kdor ne rizkira ne profitira. Rezultat bo pa: Bili živi i vidjeli.

9. feb 2012 11:46

Vso mladost sem preživela v stanovanju, med tečnimi strankami, pred 5 leti sva z možem imela velikansko srečo z kreditom in sva lahko kupila majhno, ampak res majhno hiško, toliko da imamo vsak svoj prostor, torej otroka in midva, pa eno veliko dnevno sobo. ter kaj je najpomembnejše............eno velikansko teraso z roštiljem! Pa vam povem, nikoli, res nikoli ne bi več menjala za stanovanje. Res je delo z košnjo in urejanjem okolice, tudi drva se ne prinesejo sama v hišo, ampak najlepše je, ko pridejo prijatelji, pa rečejo, pri vama pa je neka druga toplota kot pri nas, ko se grejemo z radiatorji. Pa mir imaš pred sosedi, ker imam še to srečo, da imam veliko ohišnico.

Torej, za mene 1:0 za hišo !

9. feb 2012 12:07

Brusketa se bosta morala sama odločiti kaj vama bolj ustreza. Pravzaprav vama je verjetno že popolnoma jasno kaj želita, samo eno potrditev še potrebujeta.

Ampak ljudje živimo v stanovanjih in v hišah in eni so srečni drugi pa nesrečni. Eni živimo v blokih in nimamo nobenih težav z odnosi s sosedi, seveda je ponekod tudi to prisotno. Lahko pa v hiši s samo še enim članom (tašča, tast) življenje postane nemogoče. Nekateri se vse življenje jezijo, če veje sosedovega drevesa segajo nad njihovo parcelo ali pa imajo preglasnega psa.

Jaz sem vse otroštvo pa tudi ostali del življenja preživela v bloku in se dobro počutim. Seveda se je že zgodilo, da je bila muzika glasna pri sosedu, da so se otroci igrali s frnikolami, ampak moram rečt, da me to nikoli ni spravljalo ob živce. Še preden me je začelo motit se je vse umirilo.

Stroški so povsod, če jih primerjam s prijatelji, ki živijo v hišah, ni prav velike razlike. Odnose je potrebno vzdrževat kjer koli si. Lepo je, če ti ni neprijetno, ko se srečaš s sosedom.

Pretehtajta le, koliko vama pomeni imeti mizo in klopco v senci, kjer bosta popila kavo in se v poletnih večerih hladila.

9. feb 2012 12:23

Res je, da sem pravzaprav imela srečo, ko sem naletela na to mojo družino oziroma da smo bili kompatibilni (no,  tudi oni so jo imeli zmano, o tem smo si vsi na jasnem). Taščo kličem mama, tasta, žal že pokojnega, sem klicala oče, in pravila so bila takšna, da se nikdar nisat vtikala v življenje svojih otrok. Sta kdaj pa kdaj povedala svoje mnenje, sploh če se s čem pri ravnanju nas mladih nista strinjala. Smo predebatirali in nista bila nič užaljena, če smo vztrajali pri svojem, sploh pri naju dveh je bilo kdaj zanimivo, ker sva živela precej po svoje in različno od drugih dveh delov družine. Ampak iz tega nismo delali problema, so pač akceptirali različnost pogledov.

In tudi vnukov nista razvajala, tako kot moji starši ne, in nikdar ničesar pri vnukih nista naredila brez dogovora z nama.  Bi celo rekla, da so imeli otroci več reda in discipline pri starih starših kot pri naju, kar je bilo seveda včasih nujno, saj sta imela čez poletje, tam nekje od junija pa do septembra, pri sebi na morju štiri otroke v razponu devet let starosti.

Ima življeje v isti hiši tudi veliko prednosti, imata tako naša otroka še brata in sestro, ne zgolj bratranca in sestrično ...

Moraš pa biti tip za tak način življenja, to je tudi res.

9. feb 2012 13:29

hja:D

Dejstvo je, da sem doma vedno gledala kako je hiša požirala ves denar. Pa streha, pa okna, pa nekaj se pokvari, pa barvat to pa ono, ... Kot otrok nisem bila nikoli na morju, ker je bilo vedno nekaj treba...

Res pa je da je hiša velika in potratna. Prav tako je pri fantu. Cela galeja brez konca...POTRATNA!

Nisem prepričana kako je s temi novogradnjami? ali je kaj drugače?

Dejstvo je samo, da ne želim postati suženj hiše, ampak si tako želim vrt in teraso z žarom. Zaenkrat sva še sama, ampak si v prihodnosti želiva enega ali dva dr. plenic in joka:D

Fora je pa še tukaj, ker če greva mi2 na svoje ostane njegova mama praktično sama v veliki potratni hiši...Zato je želel moj, da si narediva mansardo ampak jaz to zelooooo težko sprejmem....pa ne zardai tega, da bi bilo z njo kaj narobe ampak zaradi sebe, ker se poznam. Ne maram nadzora in se bojim, da bom probleme videla tam kjer jih morda ni. Že moji so tako vtikljivi v vse in vsako malenkost plus cela žlahta. Saj moj reče pa naša mami ni taka....Ja morda ni, ampak se mi zdi, da bi se težko navadila in sprostila. Imam idejo, da bi tudi ona prodala hišo, si kupila stanovanje in mi2 tudi, zraven bi pa dali vsak pol za en vikend s teraso in žarom ter vrtom, ampak se ona ne želi ločit od bajte, ki sta jo z možem sama gradila (ločena). Pač navezanost na hišo. Odnose z njo imam super, ampak se bojim da bi jih jaz sama pokvarila ko bi videla probleme kjer jih ni...ubistvu nikoli ne veš. Že res da so velikokrat problemi s taščami ampak sem mnenja, da smo usi malo krivi zanje.

Želim si da bi razumela, da so te bajte samo stene, da ima otroke in snaho(še neuradno), ki jo ima rada in ji bo pomagala če jo bo potrebovala, ampak mislim, da se držati hiše ni vredno. Dejstvo je tudi, če se zaradi stroškov odločiva za manše stanovanje bo moj še vedno obremenjen s stroški ki bi bili s hišo...mislim ne obremenjen pač želel bo pomagati (razumljivo) in če gledaš tako si potem na istem, če greš v mansardo v hišo in si delite stroške, samo svojega ne rabiš kupovat. Je pa res da ona podpira najino odločitev kakršna koli že bo...ampak dejstva so jasna.

Nočem pa biti do nje vsiljiva in ne mislim nikomur narekovati življenja, ampak...jaooo . Saj pravim vesela bom če jo bom imela blizu, samo ne iste hiše...nebi se počutila vredu.

Nevem...Mene to zelo obremenjuje. Pri nas miru ni in ne predstavlajam si imeti tu družino. On pride vedno do zaklučka, da morda je najbolje iti k njemu...

Jaz bom vstrajala na svojem, da ne, ker se mi zdi ta odločitev zelo pomembna zame in za moje bodoče otroke.

9. feb 2012 13:38

Ja,čaki no-saj tudi v blokih so stroški-zamenjava oken in te stvari...

9. feb 2012 13:40

ja ampak ne 11.000 e

9. feb 2012 13:49

Zase lahko rečem, da nekako ne bi mogla živeti ne z mojimi in ne z njegovimi, raje na svojem.... vsaj ne v neposredni bližini. Se imamo super, ko smo skupaj, trenutno sva z mojim v tujini, tako da so še bolj vsi veseli, ko sva doma :))). Sva pa bila pri moževih starših v bloku nekako 3 mesece preden sva se preselila v tujino.... nič, luštno smo se imeli, je pa res, da nisva bila neodvisna in da sva morala upoštevati še koga. Za kratek čas se ni problem prilagoditi, problem je po mojem na dolgi rok. 

Stroški pa so itak povsod, vedno se kaj najde :)

LP

9. feb 2012 13:52

ja saj stroški so povsod. Samo me pa res zanima kako je s temi novimi hišami. Saj seveda da se vzdruje, ampak pomejem je razlika med staro in novo gradnjo.

9. feb 2012 13:54

Brusketka, ko sem tole prebrala mi je pa šel pritisk v višave  Glej, če je ona tko navezana na tisto hišo, naj živi v njej. Njena stvar, njena pravica. Je njena odločitev, sprejeti jo bo morala z vsemi plusi in minusi, jasno. Ti nisi dolžna svojega življenja prilagajat njej, niti slučajno ne. Zakaj, zato da bo njej udobno,  ti se boš pa ob tem slabo počutila? In verjemi, da če zdaj pri tem vztraja bo tudi pri tem kakšne zavese boš imela v spalnici in kako pospravljene krožnike.  To da je njej kao vseeno, naredita vidva po svoje, sin pa da bi ostal pri njej, da ne bo sama v tako veliki hiši.... točno to sem poslušala pri bivšem in še kje. Znajo tele mamice dobro zmanipulirat svoje sinčke, da ne oni ne ti ne boš opazila. 

In nenazadnje, če se že zdaj ne počutiš dobro ob le misli na to - kako boš potem živela s tem celo življenje? Če ti fant obljublja, da v kolikor ti ne bo, se bosta pa kasneje selila na svoje - po vsem kar si napisala močno močno dvomim. Zdajle bi obljubil karkoli, da te prepriča, potem pa.. hm. Glej, če te ima iskreno rad, bo upošteval tudi tvoje želje. Zdaj. Sicer pa sama veš.  Pa nočem bit zdaj nekaj paranoična, daleč od tega. Le življenje se ne obrne vedno tako kot smo sanjali da se bo. 

Mamamia, takih primerov kot je tvoj, je zelo malo. Me pa iskreno veseli da so.