Hiša ali stanovanje

9. feb 2012 15:11

Ja stvar je o tem, da ona njega ne prosi naj pomaga...seveda ne...ampak moj ve, da je težko, ker plača njena ni bajna. Ve da ji težko znese in mimo tega ne more. Saj to se razume. Pač želi pomagati....Tudi jaz nimam nič proti, ampak za ta denar bi si on in ona lahko kaj zase privoščila ne pa za beton. Pa saj pravim...gledam za prihodnost...

Sem pa že rekla, da hiša je žall zeloo potratna in velika. Jaz ji ne očitam hiše (nikakor).

Jaz ne njen in ne njemu ne želim soliti pameti kako in kaj samo škoda se mi zdi, če razumete.

9. feb 2012 15:16

Brusketka, njegova OBVEZA je poskrbeti na družino katero bo sam ustvaril. Pomoč staršem je zelo lepa gesta a še vedno le gesta. Sicer pa, kaj pa tvoji starši, kako pa boš ti za njih skrbela, če bosta pri njegovi mami? 

Tudi sama bom upam enkrat stara, ne delam si utvar, da bodo takrat prihodki bajni. Pa ne pričakujem od otrok, katere bom imela, da me bojo vzdrževali. Oni naj si ustvarijo svoje družine in skrbijo zanje.

9. feb 2012 15:23

Brusketa, če imata privarčevan denar, si brez slabe vesti kupita stanovanje in si ga uredita po svojem okusu. Tašča se bo sama znašla. Če bo videla, da ji ne uspeva vzdrževanje, bo hišo pač prodala, ko se bo odločila in si kupila stanovanje. Če se pa pod nobenim pogojem ne želi ločit od nje, si bo pa uredila dva ali tri prostore v tej veliki hiši, kjer bo živela in ji bo ravno tako dobro. Mogoče se bo odločila celo za podnajemnike. In prepričana sem, da od sina ne bo pričakovala nobene finančne pomoči, ko ima sam stroške pri urejanju svojega doma.

Sicer pa, če je bila hiša doslej redno in skrbno vzdrževana bo tako in tako imela kar nekaj let miru pred kakšnimi večjimi izdatki.

9. feb 2012 15:28

Ob vsem tem ne vem, zakaj starši ne pustijo, da njihovi otroci ne ŽIVIJO svojih sanj, svojega življenja.

Slovenske fore z bajtami so meni dejasnko perverzne. Življenje ni status quo. Začneš z nečim majhnim. KO se družina širi, se preseli na večje. Ko otroci odletijo iz gnezda, se spet preseli na manjše, v nekaj, kar se zmore vzdrževati s pokojnino.

Ko si v srebrnih letih se preseliš nekam, kjer so ti trgovine in kar je še bolj pomembno, zdravniki na dosegu rok.

Saj otrok nimamo zato, da se nas držijo za krilo ampak jih vzgojimo tako, da lahko sami najdejo srečo.

Poleg tega brusketka ne pove, če živi v mestu ali v "račjem selu", kjer imajo 1 stanovanjski blok. Od tega je bolj odvisno, kam se bo tehtnica nagnila.

9. feb 2012 15:37

Po mojih izkušnjah se stvari obrnejo tako, da tisti, ki je sam v veliki hiši, trmasto vztraja pri tem, da ostane. In s tem izsiljuje okolico oz. sorodnike, navadno otroke. IN dopovedati se jim ne da čisto nič.

Z leti se ji bo nabralo toliko problemov, pa zdravje ji bo opešalo, pa k zdravniku se ne bo mogla sama zapeljati.... Če bo mama morala kam na oskrbo, bodo nastali dvojni stroški: Z oskrbo in s hišo.

Tole trmoglavljenje ljedi v zlatih letih meni namreč ne sedi preveč. In ravno s tem se ukvarjamo tudi pri nas. Potem bodo pa vsi pričakovali, da bomo poravnavali stroške, ki se bodo nakopičili zaradi neprimernega planiranja.

9. feb 2012 15:44

Vanja, žaj imaš prav. In Brusketka je le eden od tisočih takih primerov pri nas. Samo kako pa rešit ta problem? Bit 'grdi' in starše pač postavit pred dejstvo, da nimamo dinarčkov za ta njihov špas?

9. feb 2012 15:49

Vanja, navezanost na hišo ni le slovenska značilnost, Avstrijci in Nemci so nam tu zelo podobni (ali mi njim). V USA je seveda drugače, tam si hišo s prikolico voziš naokoli, če malo karikiram.

Ker vem, kako so Slovenci v veliko priemrih zidali hiše in se marsičemu odpovedovali, tudi razumem navezanost na te "štiri stene". A to so štiri stene le za naše oči, zanje so pa dom. Zato so navezani. JAz povsem razumem mojo taščo, ki se ne strinja s prodajo hiše, v kateri zdaj živimo. Tu je preživela del svojih najlepših let,ima vse udobje, ki si ga ja ustvarila, stroške zmore brez večjih težav, odlično se počuti. Pravi, da ko umre, naj kar prodamo in gremo vsak na svoje, ona pa si želi to, kar ji je preostalo, preživet tako, kot živi zdaj. In jaz jo pri tem povsem podpiram. Tako kot bi ona mene, če bi se mi odločili za odhod iz hiše. Pa se nismo, čeprav so bile možnosti in priložnosti.

Noben od naših otrok ne bo ostal v tej hiši, pa bi se našel prostor. Zato, ker hočejo biti samostojni in neodvisni, popolnoma. Tako da življenje pod skupno streho ne pomeni nujno odvisnosti od staršev ali priklepanje otrok na starše. Otroci imajo izbiro in odločili so se, da gredo na svoje in "izsanjajo svoje sanje", kot si napisala. In mi jih pri tem podpiramo z vsemi štirimi.

9. feb 2012 15:53

Meni se ne zdi problematično doplačevati za dom upokojencev. Sva to počela. Ampak denarja za njihov špas, kot mu OlivaB lepo rečeš, pa nimam. In pika.

9. feb 2012 16:08

Tudi meni so moja hiša samo štiri stene. Ne vem, jaz sem bila že od nekdaj taka, še ko sem bila v Sloveniji.

Ljudje se prevečkrat enačijo s tistim, kar imajo. In jaz nisem tisto, kar imam.

Vsi bi pa morali imeti plan B.

9. feb 2012 16:18

Vanja, različni smo si. Jaz tudi nimam problema z menjavo bivališča, če bi bilo treba, bi se jutri lahko brez nadaljnjega preselila kam drugam. In naši imajo vsi tudi plan B, če ne bi več stroškov zmogli ali da se kaj drugega zgodi.