Mislim, da nisem edina, ki me moti odziv nekaterih članov na nekatere prispveke posameznikov, ki na tem forumu iščejo pomoč. Vse vrste pomoči, ne samo pri kuhanju, saj je skupnost obiskovalcev KulSlo tudi velika skupnost, v kateri smo se znašli ljudje z različnimi izkušnjami in z različnimi sposobnostmi, da te izkušnje posredujemo naprej, predvsem pa z različnimi sposobnostmi, da pridemo sami do rešitve.
VSi smo drugačni, eni smo pri iskanju rešitev manj spretni, drugi pri tem pokažejo veliko spretnost.
In vsi, ki pridemo na ta formu s kakšnim vprašanjem, težavo, ali pa samo rabimo potreditev od velike skupnosti nekaj tisoč ljudi, ki se tu srečujemo, smo svoje besede zapisali z zaupanjem v ljudi, ki bodo naš zapis prebrali.
Zaupanje je neprecenljivo in človek, ki ga prizadanemo zato, ker smo poteptali njegovo zaupanje, je ranjen. Boli vse, vedno in zaupanje se manjša. Tudi med nami.
Govorim o različnih prispevkih posameznikov, ki z popolnoma nedolžnim vprašanjem, stališčem, ali prošnjo, želijo našo pomoč, prosijo za naše mnenje, ali pa želijo pomoč tam, kjer jo upravičeno pričakujejo.
Res je, nekateri samo komentirajo in ne prosijo za naše mnenje in našo oceno.
Čedalje pogosto se dogaja, da popolnoma nedolžne teme povzročijo vihar v kozarcu vode, ki je povsem nepotreben in nekoristen. Razen, če ima kdo občutek, da je potrebno, da koga užali in mu takoj pove, da je neveden butelj, da mu dopove, da nima nobenega pojma o kakšni stvari, ali pa, da nas njegovo mnenje res ne briga, in mu je povzročena bolečina v užitek.
Govorim o užitkih tistih posameznikov, ki se oglasijo v kakšni temi, kjer nekdo prosi, da mu pomagajo najti kak podatek, pa ga bolj pametni napadejo, da si naj sam poišče. Ne izključujem komodite, načeloma je mogoče, da človek ni iznajdljiv, da je nespreten pri uporabi računalnika, kar se je meni pogosto dogajalo.
Naslednja kategorija so tisti, ki ne dovolijo, da ima kdo težave, ki jih zbanalizirajo, ki jih ne sme imeti. Ali kdaj pomislite, da je najbrž težko, tudi če si anonimen, pokazati svojo človeško stisko in pripovedovati osebne stvari ljudem, ki jih je poznaš, vendar od njih pričakuješ razumevajoč odgovor. Ne pa moralne pridige, ocenjevanja krivde, in še nabijanja krivde, ki izpodjeda samopodobo.Za nekoga je situacija usodna, tistemu, ki mu je ni potrebno rešiti, pa je večkrat zelo hitro jasno, čeprav je veliko podatkov premalo, da bi bilo mnenje in pomoč ustrezna. In niso vsi iz istega testa in niso vsi v socialnih vlogah enako spretni, zato pa živimo v skupinah. Mar ni mogoče, da bi kdaj brez lastne domišljavosti pomislili, da pomoč ne pomeni pravice, da nekoga preprosto žalimo.
Zadnja katergorija so prošnje za pomoč. Čisto konkretno pomoč, ker nekdo nekaj išče. Če ima odveč, glede plačila pa se bosta zmenila. Spomnim se iskanja strojška za rezanje, nekdo ga je iskal, drug pa ga je imel doma odveč. To ni bil posel, to je bila tista pomoč, ki jo iščemo.
Bolj je pod drobnogledom prošnja za pomoč za stvari, ki se nam zdi, da so samoumevne, da jih imamo mi in ne razumemo, da jih drugi nimajo, da si jih želijo iz kdovekakega razloga. Tako kot si jaz želim stekleno bučko z Rdečo kapico, v kateri sneži, ki večini ne pomeni ničesar. Prosim, ali mogoče kak drug, bi rekla bolj haudrast izraz, ki lepo vzgojenim ni čisto povšeči, je vedno samo prošnja, ne pa zahteva. Lahko ponudimo pomoč in nihče nas ne sili, da damo komu kaj proti svoji volji in na svoje stroške. Pravijo, da kdor deli, se mu v rokah množi, zato imam jaz užitek, ko lahko komu pomagam, čeprav včasih to tudi nekaj stane. Ampak nikoli ne plačujem nobenim humanitarnim organizacijam, pa se izravna.
Mene motijo odgovori, ki ne pomagajo prav nič, ti so razlog, da se potem razvije debata, kdo ima bolj prav. Težko je biti pravičen, ampak po moji oceni je boljši tisti, ki nekaj stori za drugega, z besedo, ali dejanjem.
Preden se spravimo v kak nov prepir, pomislimo, kako je tistemu, ki je zapisal prvi stavek in običajno ni imel slabega namena. Take teme so potem polne žaljivk tipa: " Pa še kapico ji naredi." Kot da živijo v svetu, kjer je potrebno vsako uslugo plačati, kjer ni nič preproste darežljivosti in v svetu, kjer so same barabe in nato celo življenje posvetijo temu, da bi sami tako barabo odkrili. V preži je težko živeti in precej bolje je živeti, in pisati z nekim zaupanjem, da so ljudje v porečuju vendarle pošteni in dobrih namenom, ker bi sicer svojo pokvarjeno priložnost iskali kje druge, ne pa na straneh, kjer pogovarjamo o mehkobi šmorna.
Vsak moj prispevek je moje mnenje in napisan z dobrimi nameni, nekateri me razumejo drugih se niti ne dotakne, in kvarijo zgodbe vedno znona in znova.
Na tej strani pričakujem družbo ljudi, ki želijo, da je svet boljši, da je sodelovanje in razumevanje vrednota, ki nas druži, ne pa nergače, ki se hranijo s krvjo nemoćnih žrtev, ki ždijo v ozadju in se nato bojijo kaj prositi, To se je zgodilo tudi meni, zato vem, kakšen občutek sem imela.
S teh strani sem se že umaknila zaradi pomanjkanja empatije in predvsem zaradi odbravanja grdih dejanj, ker ni kriv samo tisti, ki kaj naredi, kriv je tudi tisti, ki kaj opusti. In to pomoč šibki strani,
Smem prosit z besedami Linharta: " Eden drugmo ognja dajmo !"
F r i n a