26. jan 2012 12:35
Jaz bom rekla takole: očitno je čedalje več takih, pa naj si bodo uporabniki facebooka ali ne, ki so nepovratno kontaminirani s tem, da je njihov resnični, real life self-esteem odvisen od virtualnih številk ob tistih gladiatorskih knofčkih
(ali števila postov, v katerih slišijo, da se še kdo z njimi strinja). Če se to združi še s čedalje pogostejšo mentaliteto "najhitreje bom do nečesa prišel, če nafehtam nekoga drugega" in "kdor mi ne ustreže takoj in kdor se ne strinja z mano, me ne mara", nastane fatalna kombinacija pasivno-agresivne tečnobe, ki čepi v kotu in se smili sama sebi, ampak vseeno zbere moč, da ugrizne tistega, ki jo hoče napeljati na to, da se da življenje včasih urediti tudi drugače.
Druga stvar: (slišalo se bo paternalistično in je tako tudi mišljeno): v poslu, ki ga počnem, sem se naučila, da so samo tri stvari v življenju zares hude: če ti kdo umre, če si ti ali kdo od tvojih dragih hudo bolan, ali pa če koga ubiješ (kar
in my line of work na žalost niti ni povsem nemogoče), vse ostale so pa, kot bi se po latinsko lepo reklo, fumus vaginalis, za katere se ne splača niti popraskat - zlasti pa ne, če ti je kdo, ki ga niti ne poznaš, na ekran napisal nekaj, s čimer se ne strinjaš, ali ti je pa samo povedal, da se on ne strinja s tabo.
Tretja stvar: vsi ste že slišali vic o vrabčku, ki je napol zmrznjen padel z drevesa, nakar ga je posrala krava; v toplem kravjeku se je odtajal, začel migati, še preden pa je lahko vzletel, ga je zagledal maček in seveda naredil tisto, kar mački naredijo s ptički nasploh. Nauk zgodbe je splošno znan: ni vsak sovražnik, ki te potlači v drek, in ni vsak prijatelj, ki te iz njega ven povleče. Zapomnite si to, je zelo uporabna zadeva - tudi v vsakodnevni politiki.
Ljudje božji, zunaj je en velik, lep svet, ki tečnobe vseh sort, ne samo pasivno agresivne, slabo prenaša. Včeraj sem dobila optimistično pismo znanke, ki se je pred dobrim letom preselila v London, in v pismu meditira o tem, kaj dobiš, če si dovoliš, da se prestaviš iz
cone udobja (zanimiv koncept, tisti, ki ga ne poznate, si ga pojdite prebrat, magari s pomočjo google translate); znankino pisanje je bilo tako polno optimizma, da bi ga najrajši objavila, če ne bi bilo v njem malo preveč privatnih detajlov (jaz sem že po enkratnem branju v eni uri nabrala dve polni vreči stvari, v katere sem se prej spotikala pod pretvezo "bo-še-kdaj-prišlo-prav", si kar mislim, da bi se podobna katarza zgodila skoraj vsakomur, ki bi tisto bral).
Skratka, na zdravje kulinariki, pa tale post je mišljen še kot namig jerneju, da ne bi slučajno štetja tistih trapastih
uvedel še na forum.
lp, proxima